UPRS sodba in sklep I U 806/2009

Postopka v zadevah I U 806/2009 in I U 817/2009 se združita v skupno obravnavanje in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. I U 806/2009.
Tožbi prvotožeče stranke A.A. se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 4902-30/2008-4 z dne 9. 4. 2009 se odpravi in zadeva vrne drugostopnemu organu v nov postopek.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 350 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Tožba drugotožeče stranke B.B. se zavrne.
Zahteva drugotožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo A.A. (1. točka izreka); zahtevek A.A. za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnil (2. točka izreka); pritožbi B.B. ugodil in odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 464/178/98-29 z dne 19. 8. 2008 odpravil in nadomestil tako, da se izrek v celoti glasi: „Zavezanka A.A. je dolžna v desetih letih od pravnomočnosti določbe izplačati upravičencu B.B. odškodnino iz naslova vlaganj v denacionalizirano štirisobno stanovanje v izmeri 150,08m2 v prvem nadstropju stavbe na naslovu ..., v skupni višini 27.631,26 EUR, skupaj s 6% letnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti te odločbe, v primeru zamude pa tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pri čemer se odškodnina izplačuje v desetih enakih letnih obrokih tako, da prvi obrok zapade v plačilo 30 dni po dnevu pravnomočnosti odločbe, naslednji obroki pa na isti dan posameznega leta, vse pod izvršbo (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja razloge za zavrnitev pritožbe A.A. Zahtevek B.B. za povrnitev vlaganj z dne 31. 12. 1998 ni prepozen. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da vlagatelj zatrjevanih vlaganj ni uspel dokazati po temelju in višini ter da nekatera zatrjevana vlaganja niso bila potrebna in koristna. Vlagatelj je namreč predložil listinske dokaze, ki v povezavi z mnenjem izvedenca gradbene stroke zadostujejo za zaključek o temelju, višini in vrsti izvedenih vlaganj. Vlagatelj kot najemnik je upravičen do vračila investicijskih vlaganj, to je vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost denacionaliziranega stanovanja (7. odstavek 25. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). Vrednost podržavljenega premoženja pa se določi po stanju premoženja na dan podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen) ter na podlagi podzakonskih aktov. Ti omogočajo določitev vrednosti stanovanja. Pozitivna razlika pomeni pogoj za utemeljenost zahtevka in hkrati višino, do katere je tak zahtevek lahko utemeljen. Vendar pa iz navedenega hkrati nujno izhaja, da v primeru, ko zatrjevana vlaganja izkazujejo pozitivno razliko oziroma večvrednost stanovanja, ni mogoče trditi, da določena vlaganja, ki so uspela povečati vrednost stanovanja, niso bila potrebna ali koristna ali da sploh niso bila investicijska vlaganja. Če je bila namreč vrednost stanovanja zaradi vlaganj po podržavljenju povečana in se je to manifestiralo na podlagi Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik), potem ni mogoče trditi, da ta vlaganja objektivno niso bila koristna ali potrebna ali da niso bila investicijska vlaganja. Kot neutemeljene zato zavrača navedbe, da obnova kopalnice, sanitarij in kuhinje ni bila potrebna. Enako zavrača njene pomisleke, da pri obnovah inštalacij, parketa in oken ter pleskarskih delih ni šlo za investicijska, ampak zgolj za vzdrževalna dela oziroma da izvedenec ni opravil ločitve med investicijskimi in vzdrževalnimi deli. V kolikor je pri določenih delih šlo zgolj za vzdrževalna dela, se ta dela niso mogla manifestirati v povečani vrednosti, ki je bila v postopku ugotovljena z izvedenskim cenitvenim poročilom. Pri očitku, da izvedenec del ni ustrezno razmejil, gre po vsebini za očitek, da izvedensko cenilno poročilo ni bilo narejeno v skladu s Pravilnikom, ta očitek pa je zgolj pavšalen in neupošteven. Prvotožeča stranka je na cenilno poročilo podala pripombe, na katere je izvedenec odgovoril in nekatere ustrezno upošteval, ostale, ki se nanašajo na subjektivno oceno del glede koristnosti, pa zavrnil. Na dopolnjeno cenitveno poročilo pa prvotožeča stranka, kljub izrecnemu pozivu upravnega organa v roku ni podala pripomb. Glede ugovora o nezakonitosti del pa odgovarja, da glede na sodno prakso ne presoja, ali so bila izvršena dela legalna v tem smislu, da je vlagatelj imel zanje vsa potrebna soglasja lastnika oziroma dovoljenje pristojnega organa. Izjemo od tega pomenijo zgolj dela, ki so lahko predmet inšpekcijskih ukrepov. Da pa bi v zadevi šlo za tak primer, pa se ne zatrjuje. Glede ugovora, da so dela že amortizirana in da ne predstavljajo bistvenega povečanja vrednost nepremičnine, pa izhaja iz zgornje razlage, torej v kolikor je bila ugotovljena povečana vrednost stanovanja, vlaganja torej niso bila amortizirana. Glede ugovora, da vlagatelj ni v celoti izkazal zatrjevanih vlaganj, pa odgovarja, da je vlagatelj predložil listinska dokazila, opravljen pa je bil tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke. Zmotno je mnenje, da bi moral vlagatelj na podlagi računov izkazati vrsto in višino stroškov za posamezno investicijo. Takšna zahteva ne izhaja niti iz ZUP/86 in ZDen. Takšna zahteva bi bila tudi materialno-pravno napačna, saj 25. in 44. člen ZDen in Pravilnik ne dajejo podlage za vračilo konkretnih dejanskih stroškov investiranja v denacionalizirano nepremičnino, ampak dajejo podlago za vrnitev vlaganj, ki pomenijo povečano vrednost takšne nepremičnine. Povečana vrednost pa, kot že rečeno, izhaja iz pozitivne razlike med vrednostjo nepremičnine v času vračanja in v času podržavljenja, ki pa se zopet določi na podlagi citiranih predpisov. Pozitivna razlika je res lahko zgolj maksimalna vrednost vlaganj, ker se lahko vlagatelju prizna tudi manjši znesek vlaganj, odvisno pač od tega, kolikšen del teh vlaganj lahko dejansko dokaže. Vendar pa je vlagatelj uspel v celoti izkazati vlaganja v predmetno stanovanje, katerih višina je bila ugotovljena s pomočjo izvedenca gradbene stroke. Iz ugotovitev prvostopnega organa namreč izhaja, da je bil vlagatelj v relevantnem obdobju edini najemnik predmetnega stanovanja, da je v letih 1986 in 1987 pridobil dovoljenje za izvedbo določenih del, da so bila investicijska dela izvedena pred uveljavitvijo ZDen, vendar v času, ko je bil najemnik vlagatelj obravnavanega zahtevka, ter da je vrednost stanovanja v času vračanja povečana ter tudi, da v relevantnem obdobju v navedenem stanovanju ni izvajal vlaganj nihče drug. Tako ne more biti dvoma, da je nastala večvrednost stanovanja v času vračanja glede na čas podržavljenja posledica vlaganj vlagatelja kot najemnika. Sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča RS št. U 64/2003 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1006/2004 za obravnavni primer ni relevantno, ker je šlo v tem primeru za zahtevka dveh vlagateljev. Zahteva sicer ni bila določena po višini, vendar glede na določbe 25. in 44. člena ZDen ter Pravilnika na tak način tudi ni mogla biti določena, saj je bila večina vlaganj, ki ustrezajo večvrednosti stanovanja, lahko določena šele v ugotovitvenem postopku, s pomočjo izvedenca gradbene stroke. Neutemeljena je trditev, da je izvedenec cenilno poročilo izdelal zgolj po informacijah, ki mu jih je posredoval vlagatelj. Neutemeljeno tudi navaja, da ni bila vabljena na ogled nepremičnine, saj je izvedenec opravil ogled v okviru izvedenskega dela in ne kot dokazno procesno dejanje v smislu 194. člena ZUP/86. Stranka se je imela v postopku možnost seznaniti z izvedenskim poročilom ter podati nanj pripombe, zato ji niso bile kršene njene procesne pravice.

Pritožbo vlagatelja zahteve za povrnitev vlaganj – B.B. - ocenjuje kot delno utemeljeno, v delu, ko je izvedenec pri ugotavljanju sedanje vrednosti stanovanja v času vračanja upošteval čas, ko naj bi se izvedla vrnitev stanovanja v naravi. Organ je upošteval vrednost v času izdaje odločbe o denacionalizaciji in v tem delu pritožbi ugodil in upošteval korigirano vrednost vlaganj v višini 27.613,26 EUR. Ugovor glede določitve obresti in roka za izpolnitev obveznosti pa je le delno utemeljen. Prvostopni organ je izrek napačno oblikoval tako, da sta prva in druga točka v obrestnem delu v nasprotju, iz druge točke pa celo izhaja, da so 6% obresti določene šele za primer zamude s plačilom. Obresti po 6% obrestni meri namreč upravičencu pripadajo po samem zakonu, hkrati z določeno odškodnino iz naslova vlaganj, ne pa šele v primeru zamude s plačilom obveznosti. Upravičenec bo v primeru zamude dodatno upravičen še do zamudnih obresti. Kot neutemeljeno pa ocenjuje trditev, da bi morale 6% obresti teči že od pravnomočne vrnitve stanovanja v postopku denacionalizacije in da bi bilo treba tudi desetletni rok za vrnitev odškodnine šteti od vrnitve stanovanja v postopku denacionalizacije ali vsaj od vložitve zahtevka za povrnitev vlaganj. Res da je pri materialno pravnih podlagah odločanja o zahtevkih iz naslova vlaganj načeloma potrebno upoštevati enake kriterije kot pri odločanju o denacionalizacijskih zahtevkih, vendar to ne more veljavi v primerih, ko so za odločanje o zahtevkih iz naslova vlaganj posebna materialna in procesna pravila predpisana in določena. Najemniki so pridobili legitimacijo za vložitev zahtevkov iz naslova vlaganj šele z ZDenB, takrat pa je bil denacionalizacijski postopek za v tem postopku obravnavno stanovanje že pravnomočno zaključen, zato je bilo treba o zahtevku za povrnitev vlaganj nujno odločiti šele po naknadno izvedenem postopku. Obveznost plačila odškodnine iz naslova vlaganj je bila določena šele z izpodbijano odločbo, zato ta obveznost zavezanke ni mogla bremeniti že z vrnitvijo stanovanja, posledično pa je zato tudi logično, da tudi obresti kot stranska terjatev niso mogle začeti teči še pred določitvijo glavne obveznosti in logično tudi desetletni rok za plačilo obveznosti ni mogel začeti teči še pred določitvijo obveznosti. O odškodnini je bilo odločeno z odločbo drugostopnega organa, zato bo šele s pravnomočnostjo te odločbe začel teči desetletni rok za plačilo obveznosti, od tistega trenutka pa bodo začele teči tudi 6% obresti. Tak način ne pomeni neupravičenega odloga plačila obveznosti, ker so bila vlagatelju za zagotovitev pravice do odločanja brez neutemeljenega odlašanja na voljo druga pravna sredstva. Pravilna je tudi odločitev, da se obveznost plačila ter tek roka in obresti veže na pravnomočnost odločbe o povrnitvi vlaganj, ker je na pravnomočnost odločbe vezana tudi denacionalizacija v obliki obveznic SOD, prav tako pa tudi spremembe zemljiškoknjižnega stanja pri denacionalizaciji v obliki vrnitve v naravi. Enak princip mora zato veljati tudi pri plačilu odškodnine iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine. Glede na vse navedeno je drugostopni organ izrek izpodbijane odločbe odpravil in nadomestil z novim izrekom. Za zapadlost prvega obroka odškodnine je določil rok 30 dni od pravnomočnosti odločbe, ker je za ugotovitev pravnomočnosti potreben določen čas, sploh v primeru upravnega spora, ko pravnomočnost nastopi z izdajo sodbe in ker bi za vezavo zapadlosti prvega obroka na trenutek pravnomočnosti odločbe zavezanka lahko prišla v zamudo, še preden bi izvedela za pravnomočnost odločbe.

Prvotožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbija odločbo tožene stranke, ker ni ugotovila dejanskega stanja pravilno in popolno, posledično pa je bilo zaradi tega napačno uporabljeno materialno pravo. V postopku so bila kršena določila postopka. Tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno navaja, da je najemnik kot vlagatelj upravičen do vračila investicijskih vlaganj, to je tistih, s katerimi je bila povečana vrednost denacionaliziranega stanovanja. Upravičen je do razlike v vrednosti med ugotovljeno povečano vrednostjo ob podržavljenju in ob vračanju, ugotovljena vrednost, v kolikor je pozitivna, predstavlja vrednost, do katere je zahtevek upravičenca za vložitev vlaganj lahko utemeljen (sodba Upravnega sodišča RS št. U 64/2003). Vendar pa mora upravičenec ta vlaganja izkazati. Izvedenec je v cenitvenem poročilu navedel, da upravičenec za noben zatrjevani poseg ni predložil niti enega pisnega dokaza, ki bi potrjeval njegove trditve v času in obsegu izvedbe del. Primeren dokaz bi bila priglasitev del, računi za opravljene storitve in podobno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navede, da je vlagatelj predložil listinske dokaze, ki so v povezavi z izvedenskim mnenjem zadostovali za zaključek o temelju, višini in vrsti izvedenih vlaganj. Takoj za tem pa tožena stranka pojasni, da je ugotavljanje utemeljenosti zahtevka iz naslova povrnitve vlaganj v precejšnji meri objektivizirano in da zato listine niso odločilni dokaz o obstoju in višini vlaganj. Takšno stališče je popolnoma nesprejemljivo in kaže na samovoljo in neobjektivnost pri odločanju. Stališče tožene stranke je zgrešeno tudi z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Glede na sprejeto pravno mnenje upravnega sodišča in tudi vrhovnega sodišča je napačno stališče tožene stranke, da se ne ugotavlja, ali so izvedena dela legalna v smislu, da je vlagatelj imel zanje vsa potrebna soglasja in dovoljenja. Vlagatelj mora za vsa investicijska dela izkazati njihovo utemeljenost in zakonitost. Dokazati mora tudi, da je povečanje vrednosti stanovanja posledica investicije, torej vzročno zvezo. Za obnovo inštalacij, za izvedbo zidarskih del, za menjavo oken, zasteklitev balkona ter večino skupnih del, katere bi naj sofinanciral, je B.B. moral pridobiti dovoljenje od pristojnih organov, sicer jih ne bi smel izvesti. Obrazložitev tožene stranke izhaja iz dejstva, da je izvedenec gradbene stroke ugotovil povečano vrednost stanovanja ter da je to povečanje lahko zgolj rezultat investicijskih vlaganj. Takšno stališče je preuranjeno in zato tožena stranka nima nikakršne podlage v mnenju izvedenca, niti kje drugje. Dejansko v postopku ogleda nepremičnine in ocenjevanja njene vrednosti nihče, niti izvedenec ni opravil razmejitve morebitnih vlaganj na vzdrževalna in investicijska. Tožeča stranka je večkrat opozorila, da je za ugotovitev utemeljenosti zahtevka za povračilo vlaganj potrebno razmejiti investicijska vlaganja od vzdrževalnih del. Namreč samo investicijska dela so lahko pravno upoštevna pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za povračilo vlaganj. Slikopleskarska dela, kot tudi obnova kopalnice gotovo niso investicijska dela, ampak vzdrževalna in niso prispevala k povečanju vrednosti stanovanja. Ker teh vzdrževalnih del ni moč časovno uvrstiti v obdobje, ko so se dejansko izvedla, je njihov vpliv na povečanje vrednosti stanovanja vprašljiv. Glede na to, da vlagatelj ni dokazal izvršitev posameznih zatrjevanih vlaganj z materialnimi dokazi (priglasitve del, dovoljenja, soglasja, računi) je sporna celotna ugotovitev povečane vrednosti denacionalizirane nepremičnine. Samo ogled namreč izvedencu ni mogel zadostovati za ugotovitev, ali je vlagatelj zahteve za povračilo vlaganj dejansko izvedel posamezna zatrjevana dela, v kakšnem obsegu jih je izvedel, sploh pa ni jasno, kako je lahko zgolj in samo na podlagi ogleda letu 2008 ugotovil vrednost nepremičnine ob podržavljenju. Prav tako je tožeča stranka v upravnem postopku izpostavila problem amortizacije izvedenih investicij. Splošno znano je, da se investicije začnejo amortizirati že prvi dan po izvedbi ter da se v desetih letih amortizira pretežni del investicij. V povezavi s tem je potrebno omeniti obogatitev oziroma prikrajšanje ene stranke nasproti drugi. Stranka je v postopku dolžna vložiti vlogo, ki je razumljiva in obsega vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava. Stranka mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno in tudi zanj ponuditi dokaze. Ugotovljeno povečanje vrednost nepremičnine nujno pomeni le to, da v postopku ni mogoče ponovno ugotavljati vrednosti vrnjene nepremičnine, ne pomeni pa, da je vlagatelj upravičen do plačila razlike, ne glede na izkazanost, da je do povečanja vrednosti prišlo zaradi njegovih vlaganj. Vlagatelju se lahko prizna tudi manjši znesek vlaganj, odvisno od tega, koliko od opravljenih vlaganj lahko in tudi dejansko dokaže. Zahteva vlagatelja iz naslova večvrednosti nepremičnine je namreč sposobna za obravnavanje, če vlagatelj natančno opredeli vlaganja, tako po višini porabljenih sredstev, kot po vrsti investicije in času le-te, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 1006/2004). Tožena stranka temu oporeka in meni, da ne izhaja iz ZUP/86, niti iz ZDen, da bi vlagatelj moral izkazati konkretno vrsto in višini opravljene investicije na podlagi računov. Meni, da sodni odločbi, na kateri se sklicuje tožeča stranka, za obravnavni primer ne bi bili primerni. Dokazil o priglasitvi z dne 7. 5. 1986 in 9. 9. 1987 in soglasje z dne 28. 4. 1986 ne dokazujejo, da je vlagatelj tudi dejansko izvedel vsa ta vlaganja. Vlagatelj bi moral za utemeljitev vlaganj dokazati tudi višino porabljenih sredstev za posamezno investicijo. Izvedenec, ki je izdelal cenilno poročilo, je navedel, da za posamezne posege na nepremičnine najemnik nima dokazov o priglasitvi del, nima pa tudi računov. Izvedenec je tako izdelal mnenje po informacijah, ki mu jih je navedel vlagatelj, medtem ko zavezanka za povračilo vlaganj niti ni bila povabljena na ogled nepremičnine. Tožeča stranka, ki ni bila povabljena na ogled nepremičnine, je bila pred podržavljanjem lastnica stanovanja, torej je bila seznanjena s stanjem in opremljenostjo nepremičnine pred podržavljanjem. Ob ogledu bi se tožeča stranka lahko seznanila z zadnjim stanjem stanovanja in domnevnimi obnovitvenimi deli, v zvezi z domnevnimi obnovitvenimi deli pa bi lahko izvedencu podala informacije, ali so določena obnovitvena dela bila izvedena ali ne. Izvedenec se je namreč pri izdelavi mnenja oprl zgolj na navedbe vlagatelja, tožeča stranka pa niti ni imela možnosti, da bi seznanila s stanjem v stanovanju. Tožena stranka je navedla, da je izvedenec opravil ogled v okviru svojega izvedenskega dela in ne kot dokazno procesno dejanje. V kolikor navedba drži in delo izvedenca nima dokazne vrednosti, tožena stranka odločitve na tako mnenje izvedenca sploh ne bi smela opreti. Prav tako je imela pravico podati mnenje in pripombe na delo izvedenca, ker pa pri ogledu ni sodelovala, niti ji to ni bilo omogočeno, je bila s tem storjena kršitev določb postopka po 3. točki 3. odstavka 146. člena ZUP. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in zavrnitev zahteve B.B. oziroma podrejeno odpravo odločbe drugostopnega organa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje, ter povrnitev stroškov postopka.

Drugotožeča stranka B.B. izpodbija odločbo tožene stranke in navaja, da višina določene odškodnine ni sporna, je pa sporen čas obrestovanja, zato izpodbija odločbo v delu, kolikor je kot začetek obrestovanja po 6% letni obrestni meri opredeljena pravnomočnost izpodbijane odločbe. Meni, da je stališče tožene stranke, da se odškodnina redno obrestuje šele od pravnomočnosti odločbe o odškodnine, materialnopravno zmotno. Sodna praksa se je že postavila na stališče, da je treba pri pogojih za plačilo analogno upoštevati pravila, ki veljajo za pogoje odplačevanja odškodninskih obveznosti, ki jih ima SOD do denacionalizacijskih upravičencev. Tako je naslovno sodišče zavzelo stališče v sodbi U 1566/2006 z dne 13. 2. 2007, da se pogoji plačila iz 3. odstavka 25. člena določijo z odločbo o denacionalizaciji, kamor spadajo tudi obresti. ZDen ne določa, kakšne obresti naj se določijo, po presoji sodišča pa je treba uporabiti analogijo z ureditvijo odloženega odplačila odškodnine, ki jo je ZDen predpisal za zavezanko SOD. To pomeni, da morajo biti obresti enake, kot jih ZDen določa v 45. členu za odškodnino v obveznicah. Glede pogojev odplačevanja odškodnine SOD, kar glede na povedano smiselno izhaja, enako velja tudi za plačevanje odškodnine. Ustavno sodišče je že zavzelo jasno stališče, da pogoji plačila ne smejo biti odvisni od časa pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, zavlačevanja upravnih postopkov in vlaganja pravnih sredstev zavezancev (odločba Ustavnega sodišča U-I-144/97 z dne 21. 1. 1999, točka 16 obrazložitve). Drugačno stališče bi po prepričanju tožeče stranke predstavljalo neupravičeno razlikovanje in tako kršitev načela enakosti po 14. členu Ustave in pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Pri tem se tožeča stranka ne strinja niti z razlagovanjem tožene stranke v izpodbijani odločbi, češ da je imel tožnik na voljo pravna sredstva zaradi molka upravnega organa prve stopnje. To sicer drži, vendar ta argumentacija glede na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča očitno ne more priti v poštev, saj so pravna sredstva zaradi molka upravnega organa prve stopnje na voljo tudi v denacionalizacijskem postopku. Tožeča stranka torej meni, da začetek vrednostnega obrestovanja odškodnin po 7. odstavku 25. člena ZDen ne more začeti teči šele s pravnomočnostjo odločbe o odškodnini, temveč bodisi s pravnomočno vrnitvijo nepremičnine v naravi, bodisi z dnem vložitve zahteve za plačilo odškodnine, če je ta v skladu z novelo ZDenB vložena šele po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi v naravi. Na podlagi navedenega predlaga, da se odločba v izpodbijanem delu odpravi oziroma razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v postopku po tožbi A.A., B.B. je na tožbo odgovoril in navedel, da je postopek za povrnitev vlaganj po 7. odstavku 25. člena ZDen upravni postopek, v katerem veljajo splošna pravila upravnega postopka. V tem postopku velja načelo proste presoje dokazov (9. člen ZUP/86), ki izključuje uporabo dokaznih pravic, za kakršna se zavzema tudi tožeča stranka. Dejstva se ugotavljajo z vsemi možnimi dokaznimi sredstvi. Sodna praksa se je o tem že večkrat izrekla, izrecno tudi na primeru povrnitve vlaganj v denacionalizirane nepremičnine, na primer sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1374/2005 z dne 30. 1. 2008. Neutemeljen je tudi očitek, da bi moral stranski udeleženec ponovno domnevno izkazati, da je imel za opravljena vlaganja upravna dovoljenja. Zmotno tudi ugotavlja, da naj bi šli investitorju le dejanski izdatki, ki jih je imel z vlaganji. Odškodnine po ZDen se namreč izračunavajo po posebej predpisanih pravilih, to je po podzakonskem aktu iz 44. člena ZDen, ne pa glede na morebitne dejanske izdatke ali glede na tržno vrednost opravljanih vlaganj. Podzakonski akt pa že sam po sebi upošteva amortizacijo s tem, ko vrednost posameznih elementov določa v odvisnosti od njihove starosti.

Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo B.B. odgovorila in navaja, da odločba U 1566/2006 z dne 13. 2. 2007 določa le višino obresti, ne pa tudi čas začetka obrestovanja. Tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-144/1997 je za obravnavno zadevo brez pomena. Odločitev organa v zvezi z ugovori ocenjuje kot pravilno. Obveznost plačila vlaganj je bila določena šele z izpodbijano odločbo, zato obveznost zavezanke ni mogla bremeniti že z vrnitvijo stanovanja v postopku denacionalizacije, logično pa je tudi, da obresti kot stranske terjatve niso mogle začeti teči pred določitvijo glavne obveznosti.

K točki 1:

Sodišče je v skupno obravnavanje in odločanje združilo zadevi št. I U 806/2009 in I U 817/2009 na podlagi določbe 42. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), po katerem lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih zadev o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje.

K točki 2:

Tožba prvotožeče stranke je utemeljena.

Prvotožeča stranka ugovarja pravilnosti izpodbijane odločbe, ker meni, da zahteva vlagatelja za vlaganja v denacionalizirano stanovanje ni utemeljena tako po temelju kot po višini.

Pravna podlaga za uveljavljanje vlaganj v denacionalizirano stanovanje je 7. odstavek 25. člena ZDen, ki določa, da če je do povečanja vrednosti nepremičnine prišlo zaradi vlaganj fizičnih oseb, lahko te, ne glede na omejitve iz prejšnjih odstavkov, zahtevajo povrnitev vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine, v celoti. Sodna praksa se je postavila na stališče, da je višina zahtevanih vlaganj omejena z ugotovljeno razliko med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in ob vračanju (1. odstavek 44. člena ZDen). Ugotovljena razlika je formalni pogoj za uveljavljanje vlaganj. Vrednost nepremičnine v obeh relevantnih časovnih trenutkih se ugotavlja na podlagi podzakonskih aktov, na katere napotuje ZDen. V obravnavanem primeru je to Pravilnik. V nadaljevanju postopka o obravnavi zahteve za povrnitev vlaganj pa se izhaja iz postavljene zahteve, ki mora biti specificirana glede na vrsto vlaganj, ki jih je najemnik izvršil, in po višini (glej sodbe Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 1503/2005 z dne 3. 7. 2008, I Up 1047/2008 z dne 6. 10. 2007, I Up 1006/2004 z dne 24. 1. 2008). Pri ugotavljanju višine vlaganj se ne uporablja Pravilnika, ki administrativno oblikuje vrednost posameznih postavk. Da je temu tako, izhaja iz 7. odstavka 25. člena ZDen, ko je določeno, da se vlaganja povrnejo v celoti. Gre torej za postopek, ko je potrebno dokazati višino posameznega vlaganja, ki je povečalo vrednost nepremičnine. Sodišče v okviru dokazovanja višine investicije soglaša s toženo stranko, da je potrebno dopustiti za dokazovanje tako po temelju kot po višini vsa dokazna sredstva, iz razlogov, kot jih je navedla v izpodbijani odločbi. Seveda pa je višina celotnega zahtevka maksimizirana s prej navedeno ugotovljeno razliko med vrednostjo v času podržavljenja in vračanja, ker je le v tem okviru denacionalizacijski upravičenec, ki je dobil stanovanje vrnjeno v naravi, obogaten. Višina te obogatitve pa je prikrajšanje, ki ga je dolžan dobiti najemnik stanovanja. Prvotožeča stranka ima torej prav, da vlagatelj ni nujno upravičen do ugotovljene razlike, ne glede na izkazanost opredelitve vlaganj, kot bi glede na razlike, ki jih je navedla tožena stranka, ob vseh ugotovljenih predpostavkah o bivanju vlagatelja v stanovanju v času izvršenih vlaganj in razlagi predpisov, predvsem Pravilnika, izhajalo iz njenih navedb.

Prvotožeča stranka ima tudi prav, da je potrebno upoštevati le vlaganja, ki povečujejo vrednost nepremičnine kot celotne, to pa so, kot je bilo že večkrat poudarjeno v sodni praksi, le investicijska vlaganja. V ponovljenem postopku bo potrebno zato naprej pozvati vlagatelja, da specificira zahtevo po vlaganjih in višini, nato pa obravnavati njegov zahtevek v skladu s stališči in po postopku, kot je navedlo sodišče.

Ker je iz ugovorov prvotožeče stranke razvidno, da ugovarja tudi ugotovljeni vrednosti ob podržavljenju (navaja, da ni jasno, kakor je izvedenec na podlagi ogleda ugotovil vrednost ob podržavljenju, saj to pozna le ona, ki je bila takrat lastnica stanovanja) sodišče meni, da bi upravni organ že v tej fazi postopka, torej ob ugotavljanju stanja ob podržavljenju, opravil ogled s prisotnostjo prvotožeče stranke skupaj z izvedencem v dokazne namene, da se stanje ob podržavljenju nesporno ugotovi.

Neutemeljeno pa prvotožeča stranka ugovarja, da je vlaganje upravičeno le kolikor je izkazana njegova zakonitost, torej da je bilo izvršeno na podlagi soglasij oziroma dovoljenj. Zahteva za povrnitev vlaganj je dopustna tudi, če za vlaganje ni bilo pridobljeno upravno dovoljenje, če je to predpisano (sklep Vrhovega sodišča I up 1374/2005 z dne 30. 1. 2008). Izvzeti je mogoče samo tiste primere, pri katerih ima neustrezen status oziroma pomanjkanje soglasij za posledico lahko prisilno odstranitev in s tem vpliv na vrednost nepremičnine oziroma povečano vrednost (sodba Upravnega sodišča št. U 902/2006 z dne 27. 10. 2006). V ponovnem postopku bo torej treba obravnavati zahtevo za povrnitev vlaganj iz izhodišč, kot je navedlo sodišče.

Glede na navedeno je sodišče, ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek.

K točki 3:

Ker je prvotožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350 EUR (25. člen ZUS-1) v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

K točki 4:

Tožba drugotožeče stranke ni utemeljena.

Za drugotožečo stranko je sporno, da je organ določil od ugotovljene višine odškodnine za vlaganja obresti od pravnomočnosti izpodbijane odločbe dalje. Meni, da je pravilno določiti obresti od vrnitve stanovanja v naravi v letu 1993 oziroma z dnevom vložitve odškodninskega zahtevka v letu 1998.

Sodišče se z razlogi drugotožeče stranke ne strinja. Kot je navedlo že v obrazložitvi k tožbi prvotožeče stranke, bo potrebno obravnavati vlagateljevo zahtevo iz drugačnih izhodišč kot v prvotnem postopku. Vlagatelj bo moral izkazati višino vlaganj ob izvršitvi investicije, ki pa se bo valorizirala (ovrednotila) na dan izdaje odločbe, zato je pravilno določiti obresti s pravnomočnostjo odločbe, s katero bo odločeno o njegovem zahtevku.

Ker drugotožeča stranka drugih ugovorov ne uveljavlja, je sodišče njeno tožbo, ki jo je presodilo v okviru njenih ugovorov, zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je v okviru izpodbijanja pravilna in zakonita.

K točki 5:

Sodišče je zahtevo drugotožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo, kar je v skladu s 25. členom ZUS-1.

Pravni pouk temelji na določbah 1. odstavka 73. člena ZUS-1 in 42. člena ZUS-1.