VSRS Sklep II Ips 362/2010

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine vsakemu tožniku v znesku 7.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da sta tožnika dolžna toženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 76/2010 dopustilo glede vprašanja, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ob uporabi določb Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO o merilih za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter o višini in določitvi pravičnega zadoščenja. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) je tožeča stranka proti drugostopenjski sodbi vložila pravočasno revizijo. Poudarja, da tudi sama spada v krog upravičencev, ki so bili zaradi protiustavne pravne praznine prikrajšani za uveljavitev svoje pravice do pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in se sklicuje na ustavno odločbo U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Tožnika v tej pravdi zahtevata plačilo odškodnine zaradi kršitve njune pravice do sojenja v razumnem roku v pravdnem postopku, ki je tekel od vložitve tožbe S. R. 16. 10. 2001 proti njima kot tožencema do sklenitve sodne poravnave na prvem naroku 6. 12. 2006, torej več kot 5 let.

7Pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v našem pravnem redu zagotavlja ZVPSBNO. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18. 3. 2010 ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS, kolikor ne ureja položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 in do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče je hkrati določilo način izvršitve te odločbe tako, da morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO. V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi tožeča stranka.

8V obravnavani zadevi je zavrnitev odškodninskega zahtevka utemeljena na stališču o neizkazanosti pravno priznane škode, za katero je mogoče stranki po določbah Obligacijskega zakonika - OZ prisoditi denarno odškodnino. Vendar pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju ravnanja sodišča in same stranke v postopku, torej dveh meril iz 4. člena ZVPSBNO, zaključilo, da petletno obdobje neaktivnosti sodišča pri razpisovanju prvega naroka za glavno obravnavo predstavlja nerazumni rok, zaradi česar je prišlo do kršitve pravice tožeče stranke do sojenja v razumnem roku.

9Ker ZVPSBNO v 4. členu za presojo utemeljenosti sodnega varstva po tem zakonu predpisuje vrsto meril, ki jih morajo sodišča (kumulativno) upoštevati pri odločanju o zadevi, je sodišču mogoče očitati, da je stališče o neutemeljenosti odškodninskega zahtevka tožeče stranke tudi na podlagi določb ZVPSBNO sprejelo le ob upoštevanju dveh od teh meril, ne da bi pri tej presoji upoštevalo tudi druge okoliščine konkretnega primera, ki bi bile lahko, upoštevajoč merila, ki jih je za primere teh kršitev izoblikovalo ESČP, pri tej presoji prav tako pravno upoštevne. Ker presoje ni opravilo na takšen celovit način, tožeči stranki v obravnavanem postopku ni bilo zagotovljeno primerljivo učinkovito sodno varstvo, kot bi ji bilo zagotovljeno na podlagi ZVPSBNO. Zato ji je bila v konkretnem sodnem postopku kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zaradi ugotovljene kršitve je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), napotki za katero so vsebovani že v obrazložitvi tega sklepa.

10Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.