VSL sodba in sklep I Cp 3871/2010

I. Pritožbi prve tožnice zoper sodbo in pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
a) v 1. alinei 1. točke izreka tako, da se tožencu vračuna v dedni delež po zapustniku A. L. še 496/10000 (namesto 1/20) nepremičnine s parc. št. 2632, vpisane v vl. št. 1551 k.o. D.;
b) v 2. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za vračunanje še preostalih 4/10000 parc. št. 2632 vl. št. 1551 k.o. D.;
c) v 3. točki izreka pa tako, da mora toženec prvi tožnici povrniti (poleg 4.440,63 EUR) še 955,08 EUR njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba prve tožnice in pritožba toženca zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prva tožnica in toženec krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Pritožbi prve tožnice zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 5. točki spremeni tako, da sta tožnici za nagrado in stroške izvedenca dolžni (namesto nerazdelnega plačila zneska v višini 187,92 EUR) plačati vsaka po 93,96 EUR.

V. Sicer se pritožba prve tožnice zoper sklep zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožencu v njegov dedni delež po pok. očetu vračuna darilo, ki ga je prejel od zapustnika, in sicer še 1/20 nepremičnine s parc. št. 2632, vl. št. 1551 k.o. D. (poleg 65/1000 te nepremičnine v zvezi s sodbo istega sodišča z dne 19.12.2001) ter 1/20 nepremičnine s parc. št. 2633/2 vl. št. 3618 k.o. D. V preostalem delu je sodišče zahtevek tožnic zavrnilo, tožencu pa naložilo, da mora tožnicama povrniti njune pravdne stroške, in sicer prvi tožnici 4.440,63 EUR, drugi tožnici pa 3.826,04 EUR, obema z obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožila prva tožnica in toženec. Prva izpodbija zavrnilni del sodbe, drugi odločitev o vračunanju nepremičnine parc. št. 2632 k.o. D., oba pa tudi odločitev o stroških postopka in predlagata ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Oba se sklicujeta na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, prva tožnica pa tudi na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

3Prva tožnica oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo podarjeno stanovanje brez predelnih sten. Navaja, da so bili križni zidovi na podstrešju hkrati predelne stene, kar izhaja iz načrta stavbe. O tem dejstvu sta izpovedali obe tožnici ter priče J. B., P. S. in M. P., vendar sodišče navedenih dokazov ni pravilno ocenilo. Prezrlo je mnenje izvedenca M., da so bile križne predelne stene pri kasnejši adaptaciji podrte. Streha torej sploh ni slonela na križnih stenah, sicer to ne bi bilo mogoče. Zmotna je tudi ugotovitev, da stanovanje ni bilo izolirano, sicer pa je priča I. P. izpovedala, da so bili v ta namen uporabljeni usnjeni opilki. Sodišče je nadalje zmotno ugotovilo, da stopnišče ni bilo predmet darila. Iz dokazov je razvidno, da je služilo izključno za namen dostopa do mansardnega stanovanja. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da je bil namen zapustnika, ki izhaja iz darilne pogodbe, da tožencu podari tudi stopnišče. Konstrukcija je bila narejena že pred obdaritvijo, le montirana po obdaritvi. Zapustnik je skupaj z ženo ves čas finančno in drugače pomagal tožencu pri ureditvi mansarde in stopnišča. V darilni pogodbi ni mogoče najti določbe „brez dostopa“, na katero se sklicuje sodišče. Sicer pa bi to lahko pomenilo le, da dostop še ni urejen. Sodišče je torej zmotno upoštevalo le kovinsko konstrukcijo stopnišča in napačno razlagalo darilno pogodbo. Poleg tega je v nasprotju z zakonom upoštevalo prepozno toženčevo navedbo, da terasa ni predmet darila. Toženec je to začel trditi šele v novem sojenju, prej pa med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je tudi terasa predstavljala darilo. Sodišče je kljub pripombam prve tožnice svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenca M., ni pa se opredelilo do njenih pripomb k mnenju, zato je sodba ostala neobrazložena. Prva tožnica povzema svoje pripombe k mnenju izvedenca in vztraja, da je njegova ocena vrednosti darila napačna. Tudi odločitev o stroških postopka ni pravilna, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri zmotno upoštevalo odvetniško tarifo iz leta 2003 namesto tarife, ki je veljala v času, ko so bile posamezne odvetniške storitve opravljene. Tako je prvi tožnici odmerilo za 1.429,88 EUR premalo pravdnih stroškov.

4Toženec očita sodišču prve stopnje, da je brez razumljive obrazložitve in brez pravne podlage zaokrožilo delež v višini 11,46 % sporne nepremičnine, ki predstavlja zapustnikovo darilo, na 11,50 % v škodo toženca. Razlika glede na vrednost celotnega darila predstavlja 6.369,00 SIT, kar ni zanemarljivo. Zmotna je tudi presoja sodišča o tem, v kolikšnem deležu sta pravdni stranki uspeli v pravdi. Stroške bi moralo izračunati ob upoštevanju razmerja med prisojenim in zavrnjenim zahtevkom. Poleg tega sodišča ni upoštevalo, da sta tožnici prvotno zahtevali vračunanje celotne parcele št. 2633/2, nazadnje pa jima je bila prisojena le ½ te parcele. Toženčev uspeh glede te parcele znaša 50 %, glede parcele št. 2632 pa 31,24 %, oz. skupaj 40,62 %.

5Obe tožnici sta odgovorili na toženčevo pritožbo. Prva tožnica vztraja, da sta s tožbenim zahtevkom po temelju v celoti uspeli. Zahtevek glede parcele št. 2633/2 sta modificirali že 09. 07. 1996, medtem ko se je toženec ves čas upiral njunemu zahtevku, češ da ni šlo za darilo po očetu, ampak po materi pravdnih strank. Druga tožnica pa v svojem odgovoru na toženčevo pritožbo opozarja, da toženec napačno prikazuje svojo lastnino spornih parcel, saj ju je že prepisal na svoja otroka Ad. L. in A. L.

6Po izdaji izpodbijane sodbe je sodišče izdalo še sklep, s katerim je sodnemu izvedencu S. M. za opravljeno izvedensko delo priznalo nagrado in nadomestilo za stroške v višini 177,28 EUR, povečano za 6 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 10,64 EUR, skupaj znesek 187,92 EUR. Tega je naložilo v nerazdelno plačilo tožnicama.

7Zoper navedeni sklep se je pritožila prva tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo razveljavitev oz. ustrezno spremembo. Meni, da sodišče 6 % prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne bi smelo obračunati tudi od potnih in materialnih stroškov. Isto napako je storilo že v prejšnjih sklepih in s tem oškodovalo tožnici. Izpodbijanemu sklepu ni bil priložen račun sodnega izvedenca. Poleg tega je sodišče napačno naložilo plačilo izvedenine nerazdelno obema tožnicama namesto vsaki do ½, kot je to storilo v prejšnjih sklepih.

8Pritožbe so delno utemeljene.

O pritožbi prve tožnice zoper sklep

9Po 249. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008) ima izvedenec pravico do nagrade in do povračila stroškov za izvedensko delo. Enako je bilo določeno v 39. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, št. 7/2002 do 84/2008), ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa. Izvedenina, ki jo prejme izvedenec kot plačilo za izvedenstvo, torej predstavlja seštevek nagrade in stroškov za opravljeno delo. Plačilo za delo sodnih izvedencev in sodnih cenilcev sodi po VIII. točki Sklepa o določitvi prispevkov za posebne primere zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2000) med prejemke iz drugega pravnega razmerja, od katerih se plačuje 6 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Osnova za obračun prispevka je torej celoten prejemek. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odmerilo prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tudi od stroškov, ki jih je poprej priznalo izvedencu za opravljeno izvedensko delo. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa, pritožnica pa svojega drugačnega stališča v pritožbi ni obrazložila. S sklicevanjem na prejšnje sklepe o odmeri izvedenine, ki so bili izdani v tej pravdi, pritožnica drugačne odločitve ne more doseči. Ker odmeri izvedenine tudi tokrat ne oporeka, je brez pomena njen pritožbeni očitek, da sklepu ni bil priložen izvedenčev račun, saj je ta sestavni del spisa, ki ga ima pritožnica kot stranka v postopku pravico pregledati. Sicer pa je sodišče izvedencu priznalo le tolikšno nagrado in samo tiste stroške, ki so v skladu s prej navedenim pravilnikom.

10Pritožnica utemeljeno nasprotuje samo tistemu delu sklepa, ki tožeči stranki nalaga nerazdelno plačilo izvedenine. Na strani tožeče stranke namreč v tej pravdi nastopata dve tožnici kot sospornici. Ker je izvedenina sestavni del stroškov postopka, te pa sosporniki v skladu s 1. odstavkom 161. člena ZPP krijejo po enakih delih, bi moralo sodišče prve stopnje s plačilom dolgovane izvedenine obremeniti obe tožnici v enakem delu, torej za polovico celotnega zneska izvedenine. To pomeni, da tožnici namesto nerazdelnega plačila 187,92 EUR, dolgujeta vsaka po 93,96 EUR. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep v tem delu ustrezno spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo isti sklep.

O pritožbah prve tožnice in toženca zoper sodbo

11V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi, prav tako ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne, razumljive in celovite razloge za svojo odločitev o glavni stvari in o stroških postopka, tako da je bilo sodbo mogoče preizkusiti. Brez podlage je pritožbena trditev prve tožnice, da se sodišče ni opredelilo do njenih pripomb k mnenju izvedenca S. M. V resnici je namreč v obrazložitvi sodbe (na 9. in 10. strani) izčrpno povzelo odgovor izvedenca nanje, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zbrane dokaze je sodišče ocenilo vestno in skrbno, pri čemer je presojalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Pritožničino nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, ni dovolj za očitek, da je bilo kršeno načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev prve tožnice, da je sodišče v nasprotju z 286. členom ZPP pri odločanju upoštevalo prepozne toženčeve navedbe glede predmeta darila. Res je toženec šele v ponovljenem postopku začel obrazloženo ugovarjati, da terasa ni bila predmet darila, vendar se tožnici v zvezi s tem ne moreta uspešno sklicevati na prekluzijo, saj se takrat na to toženčevo trditev nista odzvali, da je prepozna. Poleg tega v prejšnjem sojenju dejstvo, da je tudi terasa predstavljala darilo, nikoli ni bilo izrecno ugotovljeno kot nesporno, zahteva po obrazloženem prerekanju dejstev iz sedanjega 2. odstavka 214. člena ZPP pa tedaj še ni veljala.

12Tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja prva tožnica, ni podan. Vsa odločilna dejstva so bila namreč v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena. Dokazna ocena, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, je izčrpna in vsebinsko prepričljiva, tako da je pritožbeni pomisleki ne morejo omajati. Z zaslišanjem tožnic in številnih prič ter ob pomoči izvedenca je lahko sodišče zanesljivo ugotovilo, v kakšnem stanju je bilo sporno stanovanje v času daritve leta 1977. Tako je ugotovilo, da so na podstrešju obstajale „križne predelne stene – t.j. nosilne stene za ostrešje“, zato je brez podlage pritožbeni očitek, da je sodišče to dejstvo prezrlo. Svoje trditve, da je stanovanje bilo izolirano, ki jo prva tožnica ponavlja v pritožbi, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokazala. Prav priča I. P., na katero se pritožba posebej sklicuje, je na naroku 24. 03. 2006 povsem nedvoumno izpovedala, da izolacije ni bilo, pač pa so bili na deskah le usnjeni opilki, ki so jih pred betoniranjem odstranili. Da je bilo podstrešje brez izolacije, sta potrdili tudi priči F. P. in P. S., medtem ko tožnici o tem nista vedeli ničesar. Dejstva, da terasa ni bila predmet darila, prva tožnica v pritožbi ne zanika, medtem ko njene trditve glede stopnišča, ki vodi do mansardnega stanovanja niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine darilne pogodbe in njene dopolnitve pravilno sklepalo, da je bilo tožencu podarjeno le prazno, nezgrajeno podstrešje, ne pa tudi stopnišče. Iz dejstva, da je kovinska konstrukcija že obstajala v času daritve, ni mogoče sklepati, da je bil namen zapustnika podariti tožencu tudi stopnišče. Takšnega darilnega namena ne dokazuje niti zatrjevana poznejša finančna pomoč zapustnika tožencu pri ureditvi mansarde. Tožnici nista navedli nobenega tehtnega razloga, zakaj potemtakem pogodbeniki v darilni pogodbi niso navedli tudi stopnišča, sploh ker je prvi pogodbi z dne 18. 10. 1977 sledila 30. 10. 1979 še dopolnitev pogodbe. Jasno je sicer, da je mansardno stanovanje potrebovalo tudi ustrezen dostop, kar pa še ne pomeni, da bi darovalca tožencu morala podariti tudi stopnišče. Sodišče prve stopnje je zato ob odsotnosti prepričljivih nasprotnih dokazov pravilno sklepalo, da je bilo predmet darila samo tisto, kar je v darilni pogodbi izrecno navedeno. Končno prva tožnica s ponavljanjem svojih pripomb, ki jih je podala k izvedenskemu mnenju S. M. in na katere je bilo v postopku na prvi stopnji že odgovorjeno, ne more uspešno izpodbiti dejanskih in pravnih zaključkov, ki jih je sodišče utemeljilo z ugotovitvami in mnenjem tega izvedenca. Odgovori izvedenca na pripombe prve tožnice nikakor niso bili pavšalni, ampak izčrpni, obrazloženi in strokovno podprti. Pritožbeni pomisleki glede uporabe neustreznih korekcijskih faktorjev in koeficientov ter posledično o ugotovljenem deležu dograjenosti mansarde zato niso utemeljeni. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na mnenje izvedenca H., ki je bilo pridobljeno po naročilu prve tožnice izven pravde in zato nima dokazne vrednosti.

13Pritožbeni razlogi, ki jih je prva tožnica uveljavljala v zvezi z odločitvijo o glavni stvari, torej niso podani. Utemeljen pa je pritožbeni očitek toženca, da je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, kolikšen delež celotne nepremičnine predstavlja zapustnikovo darilo tožencu, tega deleža ne bi smelo zaokrožiti. Za takšno ravnanje namreč ni opore v zakonu. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje predstavlja sporno darilo, upoštevaje stanje ob daritvi in njegovo vrednost ob zapustnikovi smrti, 11,46 % nepremičnine parc. št. 2632 k.o. D., torej 1146/10000. Po odštetju že pravnomočno ugotovljenega deleža v višini 650/10000 (po prejšnji sodbi P 119/96 z dne 19. 12. 2001), je treba tožencu v njegov dedni delež računati še razliko oz. 496/10000 in ne 1/20, kot je razsodilo sodišče prve stopnje. Zaokrožanje vrednosti oz. denarnih zneskov v posebej določenih primerih dopuščajo predpisi o finančnem poslovanju, v obravnavanem primeru pa to ni dopustno, čeprav gre na prvi pogled za zanemarljivo razliko. Sodišče namreč z ugotavljanjem deleža nepremičnine, ki ga predstavlja darilo, in z njegovim vračunanjem v toženčev dedni delež posredno odloča o lastnini pravdnih strank. Zaokrožanje v škodo ene ali druge stranke bi torej pomenilo nedopusten poseg v ustavno varovano pravico. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu ugodilo toženčevi pritožbi in ugotovljeno kršitev materialnega prava odpravilo tako, da je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na parc. št. 2632 k.o. D.

14Oba pritožnika izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka, vendar je v tem pogledu utemeljena le pritožba prve tožnice. Presoja sodišča prve stopnje, da tožnici nista uspeli le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, je namreč pravilna. Tako sta tožnici zahtevali vračunanje v obsegu 1/6 parcele št. 2632 in ½ parcele št. 2633/2. Po primerjavi med zahtevanim in prisojenim deležem se izkaže, da sta glede prve parcele v pravdi uspeli s približno 68 % po višini in v celoti glede podlage zahtevka, glede druge parcele pa v celoti. Čeprav sta sprva terjali vračunanje celotne druge parcele, sta svoj zahtevek skrčili na polovico te parcele že v prvi vlogi po tožbi, še preden je toženec odgovoril nanjo, tako da v zvezi s tem posebni stroški niso nastali. Ker je bila v pravdi sporna tudi podlaga tožbenega zahtevka, saj se je toženec upiral zahtevku, češ da je šlo za materino in ne tudi očetovo darilo, je treba po presoji pritožbenega sodišča upoštevati tudi uspeh tožnic glede podlage zahtevka. To pomeni, da sta tožnici glede prve parcele uspeli s 84 % in glede druge s 100 %, torej njun skupen uspeh v pravdi znaša 92 %. Tako se pokaže, da je pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je o stroških odločilo na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP, po katerem jima toženec dolguje povračilo vseh njunih pravdnih stroškov. Glede na dosežen uspeh v pravdi ni podlage za uporabo pravila iz 2. odstavka 154. člena ZPP o povračilu sorazmernega dela stroškov, za katerega se zavzema toženec v pritožbi.

15Pri odmeri stroškov postopka pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tako pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta kot pri vrednotenju posameznih odvetniških storitev je namreč izhajalo iz Odvetniške tarife, ki je veljala v času izdaje sodbe (OT/03; Uradni list RS, št. 67/2003 in 70/2003) in se uporablja od 12. 07. 2003 dalje, čeprav se je pravda začela v letu 1996, ko je veljala še prejšnja odvetniška tarifa (OT/95; Uradni list RS, št. 7/95 in 49/2000). Po 1. odstavku 16. člena navedene tarife sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteva vrednost točke po tarifi, veljavni na dan odmere, število točk pa po tarifi, veljavni v času izvršenega opravila, razen v primeru, ko se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta in bi se zaradi spremembe razponov vrednosti sicer znižalo število točk za posamezna opravila; v tem primeru se upošteva tarifa, ki velja ob uvedbi postopka. Smiselno enako določa 14. člen v zvezi s 17. členom OT/03. Po navedenem znaša vrednost spornega predmeta v obravnavanem primeru 400 točk (tar. št. 13 OT/95) in ne samo 300 točk, kot je bilo upoštevano v izpodbijani sodbi. Sodišče druge stopnje je zato znova odmerilo tiste stroške prve tožnice, ki jih pritožba izrecno uveljavlja. Pri tem se je izkazalo, da pripada pritožnici (poleg že upoštevanih stroškov) po OT/95 še 100 točk za tožbo (tar. št. 13/1), 250 točk za vlogo z dne 09. 07. 1996 in 75 točk za vlogo z dne 16. 04. 1997 (tar. št. 14/2) ter 100 točk za pripravljalno vlogo z dne 07. 11. 1996 (tar. št. 14/1). Ni pa upravičena do dodatnega plačila za dopis z dne 04. 09. 1996 in vlogo z dne 27. 06. 1997, za kateri ji je sodišče prve stopnje že priznalo več, kot bi ji šlo, namreč po 10 točk za vsako vlogo (tar. št. 33/4). Od naštetih stroškov gre pritožnici le polovica, skupaj torej 262,5 točk, ker je isti pooblaščenec zastopal obe tožnici. Za obdobje od 01. 10. 1997 do 15. 03. 2000 je pritožnica upravičena še do 50 točk (tar. št. 15/1 OT/95) za vsakega od petih narokov (01. 10. 1997, 10. 11. 1997, 30. 03. 1998, 01. 06. 1998 in 22. 06. 1998) in do 150 točk (tar. št. 14/2) za vsakega od treh pripravljalnih spisov (17. 11. 1997, 29. 05. 1998, 26. 05. 1999), skupaj torej do 700 točk. Ni pa upravičena do zahtevanega dodatnega plačila za pripravljalni spis z dne 20. 01. 2000, ker gre po vsebini za obrazložen dopis (tar. št. 33/3) in za dopis (ne narok kot zmotno navaja pritožba) z dne 15. 03. 2000 (tar. št. 33/4), saj ji je za ti dve opravili že sodišče prve stopnje priznalo več, kot bi ji šlo po veljavni tarifi. Za obdobje od 11. 04. 2000 do 19. 09. 2002 pritožnici pripada še 50 točk za narok 19. 02. 2001 (tar. št. 15 OT/95) in 125 točk za pritožbo (tar. št. 16/1), ne pa tudi zahtevano dodatno plačilo za tri dopise (03. 01. 2002, 21. 02. 2002 in 15. 03. 2002), upoštevaje tar. št. 33/4 in že priznano število točk. Tudi za to obdobje je pritožnica zaradi zastopanja dveh strank upravičena le do polovičnega seštevka, torej do 87,5 točk. V nadaljnjem postopku pa je pritožnica upravičena še do 50 točk (tar. št. 20/2 OT/03) za vsakega od šestih narokov (01. 03. 2006, 24. 03. 2006, 04. 07. 2008, 26. 09. 2008, 17. 12. 2008 in 20. 04. 2010), do 50 točk (tar. št. 20/2) za zastopanje pri ogledu z izvedencem, do 50 točk (tar. št. 19/3) za vsakega od treh pripravljalnih spisov (z dne 10. 04. 2006, 17. 05. 2006 in 16. 04. 2010) in za vsako od treh vlog s pripombami k izvedenskemu mnenju (z dne 27. 12. 2006, 15. 01. 2007 in 09. 03. 2007), kar skupaj znaša 650 točk. Sodišče prve stopnje je torej pritožničinemu pooblaščencu odmerilo za 1700 točk prenizko nagrado, kar skupaj z 2 % na račun materialnih stroškov in 20 % za DDV glede na veljavno vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) predstavlja znesek 955,08 EUR. V tem obsegu je sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP ustrezno spremenilo, medtem ko je njeno pritožbo glede glavne stvari kot neutemeljeno zavrnilo.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena istega zakona. Prva tožnica je s svojo pritožbo dosegla le delno spremembo odločitve o stroških postopka, ki so stranska terjatev in se pri presoji pritožbenega uspeha ne upoštevajo. Stroške za svojo pritožbo mora zato prva tožnica kriti sama, prav tako za odgovor na toženčevo pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k odločitvi o tej pritožbi in zato stroški zanj niso bili potrebni. Toženčev pritožbeni uspeh pa je vrednostno tako majhen, da do povračila svojih stroškov za pritožbo ni upravičen.