VSRS Sodba VIII Ips 363/2009

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 100.000,00 EUR, katere plačilo je tožnik zahteval s tožbo z dne 30. 5. 2007. Tožnik je zahteval povrnitev nematerialne škode zaradi okrnitve svobode in pravice osebnosti, ki jo je utrpel zaradi nezakonite razrešitve z mesta tehničnega direktorja in nezakonitih sklepov o čakanju na delo. Razrešen je bil 15. 3. 1994, odločba o razporeditvi na drugo delovno mesto ni nikoli postala dokončna, sledili pa so ji zaporedni sklepi o začasnem čakanju na delo doma. Ta začasnost je trajala do odločitve o prenehanju delovnega razmerja 30. 11. 1998. Sodišče je ugotovilo, da je zahtevek tožnika zastaral. Zastaranje je pričelo teči s prenehanjem delovnega razmerja, to je z dnem 17. 3. 1999, najkasneje pa s 23. 6. 2000, ko je bil tožnik invalidsko upokojen. Zavrnilo je navedbe tožnika, da naj bi zastaranje pričelo teči šele s pravnomočnostjo sodne odločbe v zadevi Pd 132/2000 dne 24. 9. 2004, ko je bilo ugotovljeno protipravno ravnanje tožene stranke, ki je element za uveljavljanje njene odškodninske odgovornosti.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožena stranka je podala ugovor zastaranja že v odgovoru na tožbo.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje za odločitev o vezanosti pričetka teka zastaranja na tožnikovo upokojitev ni imelo podlage v pravnem redu. Upokojitev za pričetek teka absolutnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 376. člena ZOR ni pravno relevantna. Ker je za razreševanje sporov o pravicah iz delovnega razmerja predpisan poseben postopek in je možno dokončne odločbe delodajalca spremeniti samo v okviru postopka, ki ga določa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih, protipravnosti delodajalčevega ravnanja v odškodninskem postopku ni mogoče dokazovati drugače, kot s pravnomočno sodbo o ugotovljeni nezakonitosti odločitev. Ponavlja dejanske okoliščine o razrešitvi in čakanju na delo doma in utemeljuje svoje stališče o tem, da je šlo za poseg v pravico osebnosti in za pravno priznano škodo po 200. členu ZOR. Sodišče druge stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, ker je upoštevalo le del tožnikove izpovedi in je tožniku pripisalo še priznanje, ki ga ni izrekel. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika ne izhaja njegova izpovedba, da so po upokojitvi njegove duševne bolečine izzvenele.

4Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Glede na pravilno materialno pravno odločitev (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), so revizijske navedbe o zmotni oziroma nepopolni dokazni oceni sodišča druge stopnje ne samo nedovoljene (tretji odstavek 370. člena ZPP), temveč tudi neutemeljene. Vprašanje ali so in kdaj izzvenele tožnikove psihične bolečine, bi lahko bilo pomembno za odločitev o poteku subjektivnega zastaralnega roka in o višini škode. Ker pa te okoliščine za odločitev niso bile odločilne, tudi napačna dejansko ugotovitev sodišča druge stopnje na drugačno odločitev ne bi mogla vplivati.

8Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je veljal v spornem obdobju, je v 73. členu določal, da če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora delodajalec povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Če se delodajalec in delavec v 30 dneh ne sporazumeta o odškodnini, ima delavec pravico zahtevati odškodnino pred pristojnim sodiščem. Splošna načela o odškodninski odgovornosti in zastaralne roke za zastaranje odškodninskih terjatev je v spornem času določal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/89 in 57/89). V skladu s prvim odstavkom 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (subjektivni rok). V skladu z drugim odstavkom tega člena pa v vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok).

10Glede na ugovor tožene stranke, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaran in glede na navedeno normativno ureditev, so bile za odločitev sodišča pomembne naslednje dejanske ugotovitve:

tožnik zahteva plačilo za nematerialno škodo, ki jo je utrpel zaradi (nezakonite) razrešitve z delovnega mesta tehničnega direktorja dne 15. 3. 1994 in sklepov o čakanju na delo doma v obdobju od leta 1994 do 1998,

tožnik je bil v decembru 1998 z dokončnim sklepom razporejen na drugo delovno mesto in ker se na delo ni zglasil, mu je 17. marca 1999 prenehalo delovno razmerje,

tožnik se je 23. 6. 2000 invalidsko upokojil.

11Odškodninska obveznost se v skladu z 186. členom ZOR šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je tako odločilen dan, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti znan konkreten znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino. Dejstvo, da škoda še vedno nastaja, sicer lahko vpliva na višino škode, toda na njen obstoj in utemeljenost terjatve ne more vplivati (tako na primer tudi odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 286/2007, VIII Ips 354/2007 in II Ips 150/2008).

12Za začetek teka objektivnega zastaralnega roka pa je odločilen trenutek nastanka škode, ne pa pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju, v obravnavanem primeru torej o nezakonitosti razrešitve in nezakonitosti nekaterih sklepov o čakanju na delo. Zato tožnikove navedbe, da je lahko odškodnino uveljavljal oziroma, da je lahko začel teči zastaralni rok šele po pravnomočnosti odločitve o njihovi nezakonitosti, niso utemeljene.

13Ureditev subjektivnih in objektivnih zastaralnih rokov upošteva interese obeh strank, oškodovančeve z določitvijo daljšega zastaralnega roka in opredelitvijo začetka teka zastaralnega roka z nastankom škode (ta čas ni vedno enak času samega škodnega dogodka) in ne s samim škodnim dejanjem, odgovorno osebo pa z določitvijo objektivnega in trdnega merila za opredelitev začetka teka zastaralnega roka. Res se sicer lahko zgodi, da odškodninska terjatev zaradi poteka absolutnega oziroma objektivnega roka zastara, še preden začne teči relativni oziroma subjektivni rok.

14Škoda, ki jo tožnik zatrjuje, naj bi mu nastala zaradi nezakonite razrešitve z delovnega mesta tehničnega direktorja in kasneje večletnemu čakanju na delo doma. Škoda zaradi razrešitve je tako nastala že z razrešitvijo samo v letu 1994, škoda zaradi čakanja na delo – torej zaradi nezagotavljanja dela – pa najkasneje z zaključkom takega stanja v letu 1998. Glede na to je sodišče pravilno presodilo, da je ob vložitvi tožbe že potekel objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 376. člena ZOR, tudi če se upošteva še kasnejše datume prenehanja delovnega razmerja oziroma invalidske upokojitve.

15Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16Glede na to, da navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožena stranka glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.