VSC sodba PRp 268/2010

Pritožba obdolženčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba o prekršku prvostopenjskega sodišča.
Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka razveljavilo svojo sodbo o prekršku, izdano v skrajšanem postopku dne 2. 3. 2009, pod II. točko izreka obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po II. odst. 44. čl. v zvezi s 234. čl. ZVCP-1, mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 208,65 EUR ter stransko sankcijo 4 kazenskih točk, stransko sankcijo prepoved vožnje motornega vozila pa mu je odpustilo. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse, stroške prihoda na priče v višini 6,20 EUR in stroške izdelave izvedenskega mnenja v višini 570,49 EUR.

Proti takšni sodbi o prekršku se pritožuje obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 154. čl. Zakona o prekrških (ZP-1). V pritožbi povzema nekatera dejstva, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in izpodbijane sodbe o prekršku ter obširno navaja, da je do prometne nesreče prišlo izključno po krivdi motorista, ki je vozil po prednosti cesti, ker je začel reagirati na vključevanje obdolženca šele 40 metrov pred mestom trčenja, čeprav je opazil obdolženca že na razdalji 148 metrov pred mestom trčenja, ker je vozil prehitro, saj je v začetku reagiranja z zaviranjem imel hitrost 98 km/h in z neprilagojeno hitrostjo, saj bi moral voziti s hitrostjo, ki bi mu omogočala, da vsak trenutek ustavi pred oviro na vozišču. Sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem in ostalimi dokazi zmotno zaključuje, da je obdolženec napačno ocenil, da bo lahko manever vključevanja pravočasno zaključil, saj je manever že bil zaključen in je obdolženec že vozil po prednostni cesti, motorist pa takrat še sploh ni pričel z zaviranjem. Sodišče ni dalo nobene teže ugotovitvi izvedenca, da bi motorist lahko preprečil trčenje, če ne bi vozil prehitro oz. bi kljub prehitri vožnji začel pravočasno zavirati. Vsak povprečno skrben voznik, ki se vozi po prednostni cesti in vidi na razdalji 200 metrov vozilo, ki se vključuje v promet iz stranske ceste, takoj prične z zaviranjem. Motorist bi moral zato v skladu z načelom defenzivne vožnje takoj začeti z zaviranjem, ne pa šele po 148 metrih. Obdolženec glede na oddaljenost motorista ni ugotovil in tudi ni mogel ugotoviti, da motorist krši cestnoprometne predpise, saj je laik, sodba pa o tem, kako naj bi obdolženec to ugotovil, nima razlogov. Načelo defenzivne vožnje je sodišče napačno uporabilo, razlagalo ga je preozko, sploh pa ga ne bi smelo uporabiti obdolžencu v škodo. Obdolženec je namreč manever vključevanja že zaključil in je vozil po glavni cesti več kot 40 metrov in že dosegel hitrost 40 km/h, ko je vanj trčil motorist. Po nepravilnem tolmačenju sodišča prve stopnje bi bil obdolženec za prekršek odgovoren tudi, če bi do trčenja prišlo 100 ali 200 metrov naprej, prekoračeno hitrost pa napačno upoštevalo zgolj pri odmeri sankcije. Ugotovitev sodišča, da je oškodovanec kršil cestnoprometne predpise, ne predstavlja zgolj okoliščine, ki vpliva na izrek sankcij obdolžencu, temveč izključuje odgovornost obdolženca za prometno nesrečo in očitani mu prekršek, na kar kaže tudi samo dejstvo, da je policija podala obdolžilni predlog zoper obdolženca zato, ker je domnevala, da je motorist vozil po pravilih, v postopku pa se je pokazalo ravno nasprotno. Prekrški, ki jih je storil oškodovanec so tudi edini vzrok prometne nesreče. Tudi ocena obdolženčeve zavestne malomarnosti temelji na zmotnih zaključkih, da je obdolženec kljub temu, da je motorno kolo na levi strani videl, zapeljal na glavno cesto, ker je napačno ocenil, da bo lahko manever pravočasno zaključil in da do trčenja ne bo prišlo. Obdolženec je namreč manever vključevanja že zaključil in že nekaj deset metrov vozil po prednostni cesti, ko se je vanj zaletel motorist. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ko ni zaslišalo prič J. G. in M. L., ki bi vedela povedati o okoliščinah prometne nesreče, na kraj katere sta prišla takoj po prometni nesreči tako kot policist, zato ni mogoče slediti zavrnitvi dokaznih predlogov v korist obdolženca z utemeljitvijo, da priči samega trčenja nista videli. Podrejeno iz previdnosti pa napada tudi odločitev o sankcijah, ki je previsoka glede na okoliščine storitve prekrška, zlasti glede na številne kršitve s strani motorista, ki so povzročile oz. prispevale k nastanku prometne nesreče. Sodišče bi moralo obdolžencu sankcijo za prekršek odpustiti ali mu izreči sankcijo opominjevalne narave. Prav tako bi ga moralo oprostiti plačila vseh stroškov postopka, saj prejema komaj 181 EUR invalidske pokojnine, s katero se komaj preživlja in je solastnik stanovanjske hiše v kateri biva.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu spisovnega gradiva in preizkusu izpodbijane sodbe o prekršku v okviru pritožbenih navedb in uradnega preizkusa po 159. čl. Zakona o prekrških (ZP-1), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obdolženca utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve prekrška po II. odst. 44. čl. v zvezi s 234. čl. ZVCP-1, ki je v času storitve prekrška določal, da se z globo 208,65 EUR (prej 50.000 tolarjev) in 4 kazenskimi točkami kaznuje za prekršek voznik motornega vozila, ki ravna v nasprotju z določbo tega člena, ki v prvem odstavku določa, da mora voznik pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna ali se vključuje z nekategorizirane ceste v promet na javni cesti promet na cesti s parkirnega prostora ali z druge površine, ki ni cesta.

Zaključek, da je obdolžencu storitev očitanega mu prekrška dokazana, je sodišče prve stopnje sprejelo po skrbni in natančni oceni obdolženčevega zagovora in številnih izvedenih dokazov ter svoj zaključek tudi obrazložilo s prepričljivimi razlogi. Prvostopenjsko sodišče je tako na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo:

da je obdolženec pripeljal po lokalni cesti do križišča s regionalno cesto, kjer je v smeri obdolženčeve vožnje postavljen znak, ki označuje prednostno cesto, na kateri je omejitev hitrosti 90 km/h in je nato zavil levo na regionalno cesto, po kateri je iz smeri D. proti B. ob S., z obdolženčeve desne strani pripeljal voznik motornega kolesa B. K., ki je kljub zaviranju trčil v zadnji levi bok obdolženčevega vozila,da je obdolženec oškodovanca videl na razdalji 200 metrov, kar je sam povedal v zagovoru,

da je oškodovanec bil v trenutku, ko je obdolženec zapeljal na regionalno cesto, od mesta trčenja oddaljen 148 metrov in reagiral na razdalji okoli 40,60 metra od mesta trčenja, ko je vozil s hitrostjo 98,69 km/h,

da je oškodovanec imel v trenutku trčenja hitrost 74,70 km/h, obdolženec pa hitrost okoli 40 km/h,

da je v času reagiranja motorista obdolženec prevozil 12,82 metra, saj je v celoti zaključil gibanje po loku in se je nahajal na desni strani vozišča, skupno do mesta trčenja pa je obdolženec prevozil 30,42 metra,

da bi lahko oškodovanec prometno nesrečo preprečil, če bi reagiral z zaviranjem vsaj 75 metrov pred mestom trčenja, obdolženec pa bi jo lahko preprečil, če bi počakal, da bi motorist, ki ga je obdolženec videl, odpeljal mimo.

Glede na navedene ugotovitve, ki izhajajo iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče in izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke T. U., so tako zmotne navedbe obdolženčevega zagovornika, da je obdolženec vozil po regionalni cesti 40,40 metra, ko je prišlo do trčenja, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je obdolženec od roba križišča do trčenja prevozil skupno 30,42 metrov, od tega je vozil 12,82 metrov v loku, torej je vozil po desnem smernem vozišču regionalne ceste 17,60 metra in ne 40 metrov. Prav tako zagovornik še vedno v nasprotju z izvedenimi dokazi navaja, da je motorist 148 metrov prevozil brez reagiranja, saj je celotna razdalja, ki jo je motorist prevozil od trentuka, ko se je obdolženec začel vključevati na prednostno cesto 148 metrov od mesta trčenja, na ravnanje obdolženca pa je reagiral 40,60 metra od mesta trčenja, torej je brez reagiranja prevozil 107,40 metra.

Čeprav je iz zgoraj navedenega mogoče povzeti, da bi morda oškodovanec ob izrazito defenzivni vožnji (če bi reagiral z zavrianjem vsaj 75 metrov pred mestom trčenja, dejansko pa je reagiral šele na razdalji 40,60 metra od mesta trčenja) lahko preprečil nesrečo, pa to za presojo obdolženčeve odgovornosti za storjeni prekršek nima vpliva. Kot je navedlo že Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi opr. št. I Ips 284/2005 z dne 27. 10. 2005, kazensko pravo ne pozna deljene krivde in v primeru, ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Vprašanj vzročne zveze in krivde v takšnih primerih ni mogoče razreševati po principu pretrganja vzročne zveze, zato protipredpisno ravnanje enega udeleženca v cestnem prometu ne izključuje odgovornosti drugega udeleženca. V primeru takšnega steka kršitev dolžnostnega ravnanja ni pomembno, kateri od udeležencev v cestnem prometu je povzročil nevarno prometno situacijo in kdo bi lahko prvi ukrepal za njeno preprečitev. Odločilna je zgolj presoja, ali je bila prometna nesreča v danih okoliščinah za prometnega udeleženca objektivno predvidljiva in ali bi jo lahko preprečil.

Glede na zgornje ugotovitve, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je obdolženec imel objektivne možnosti preprečiti prometno nesrečo, vendar ga k temu ni zavezovalo načelo defenzivne vožnje, kot navaja prvostopenjsko sodišče (v skladu z načelom defenzivne vožnje je objektivne možnosti za preprečitev prometne nesreče imel oškodovanec, ki bi v ta namen moral začeti z zaviranjem najmanj 75 metrov pred mestom trčenja, saj sicer ni nobenega prometnega pravila, ki bi ga oškodovanec bil kršil s tem, ko je prepozno začel z zaviranjem), temveč samo dolžnostno ravnanje, ki mu ga nalaga I. odst. 44. čl. ZVCP-1. Kot je bilo omenjeno zgoraj, 1. alineja I. odst. 44. čl. ZVCP-1 vozniku, ki se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna, nalaga dolžnost, da mora pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje. Pri tem ni pomembno, koliko je vozilo, ki vozi po prednostni cesti, oddaljeno in s kolikšno hitrostjo vozi. Če ga voznik, ki se vključuje na prednostno cesto z neprednostne, vidi (ali bi ga moral in mogel videti, pa ga ni), ga mora spustiti mimo. Če pri tem oceni, da mu oddaljenost in hitrost vozila, ki vozi po prednostni cesti, omogočata varno vključevanje v promet na prednostni cesti, kar pomeni, da vozniku, ki vozi po prednostni cesti ne bo potrebno močno zavirati ali zapeljati s ceste, da bi preprečil trčenje, lahko to stori na lastni riziko. V kolikor mu to ne uspe in pride do prometne nesreče, ni nobenega dvoma o tem, da je kršil pravilo iz čl. 44/I ZVCP-1, čeprav se je že nahajal s celotnim vozilom na prednostni cesti. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da cestnoprometnega pravila, ki ga je obdolženec kršil, ne gre razlagati absolutno in da številne domnevne kršitve cestnoprometnih predpisov, ki naj bi jih storil oškodovanec, izključujejo odgovornost obdolženca za očitani mu prekršek. Prav tako obdolženčeve odgovornosti za prekršek ne izključuje dejstvo, da je manever vključevanja v ožjem smislu bil zaključen in se je njegovo vozilo nahajalo na desnem smernem vozišču regionalne ceste (ne pa v samem križišču prometnih pasov) ter da je nekaj metrov pred trčenjem tudi vozil po tem prometnem pasu. Manever vključevanja s stranske na prednostno cesto je mogoče šteti za pravočasno zaključen, če se vozilo po vključitvi na prednostno cesto giblje tako dolgo in s takšno hitrostjo, da voznikom, ki vozijo po prednostni cesti ni potrebno preprečevati trčenja z močnim zaviranjem ali vožnjo mimo po desni ali levi strani. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obdolženec napačno ocenil, da bo lahko manever vključevanja pravočasno zaključil, ker je manever že bil zaključen. Ker je zaključek, da je obdolženec napačno ocenil, da bo lahko manever pravočasno zaključil in da do trčenja ne bo prišlo, na katerem temelji tudi ocena obdolženčeve zavestne malomarnosti, pravilen, so tudi zoper te zaključke naprejene pritožbene navedbe neutemeljene, očitek prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko zavestne malomarnosti pa utemeljen in tudi pravilno obrazložen.

Čeprav se je mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje načelo defenzivne vožnje uporabilo napačno in da je bil oškodovanec tisti, ki bi mu bilo morda mogoče očitati kršitev tega načela, ki je prav tako neposredni vzrok za prometno nesrečo, je zaključek sodišča, da je okoliščino, da je tudi ravnanje oškodovanec privedlo do prometne nesreče, mogoče upoštevati zgolj pri izreku sankcij obdolžencu, pravilen. Takšno stališče izhaja tudi iz 11. odstavka obrazložitve zgoraj navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS, zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dalo nobene teže ugotovitvi izvedenca, da bi motorist lahko preprečil trčenje, če ne bi vozil prehitro oz. bi kljub prehitri vožnji začel pravočasno zavirati, saj je to upoštevalo pri odmeri sankcij obdolžencu.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku, ki naj bi bile v tem, da sodba o prekršku nima razlogov o tem, kako naj bi obdolženec mogel ugotoviti, da motorist krši cestnoprometne predpise, so neutemeljene, ker pri zaključku, da bi obdolženec lahko preprečil prometno nesrečo, če bi izpolnil svoje dolžnostno ravnanje in bi oškodovanca, ki ga je videl, spustil mimo, omenjena dejstva niso pravno pomembna in sodišču tudi ni bilo potrebno navajati razlogov glede tega. Tudi s tem, ko ni zaslišalo prič J. G. in M. L., katerih zaslišanje je predlagal obdolženec, sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve določb postopka o prekršku, saj je v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo, da je zaslišanje teh dveh prič nepotrebno in je zavrnitev tega dokaznega predloga ustrezno obrazložilo. Če je sodišče zmotno presodilo, da je nek dokaz nepotreben, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku, temveč verjetnost, da je dejansko stanje zaradi tega nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Glede na zgoraj navedeno pa je po vseh izvedenih dokazih dejansko stanje bilo pravilno in popolno ugotovljeno, z oceno prvostopenjskega sodišča, da priči o samem poteku prometne nesreče ne bi vedeli izpovedati nič bistvenega, ker sta na kraj dogodka prišli naknadno, pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Res je tudi policist M. K., ki je bil v predmetnem postopku zaslišan kot priča na kraj dogodka prišel kasneje in same prometne nesreče ni neposredno zaznal, vendar je za razliko od predlaganih prič opravil ogled kraja dogodka, sestavil zapisnik o ogledu in tudi napisal obdolžilni predlog, zato je tudi bilo pričakovati, da bo lahko izpovedal o več pravnopomembnih dejstvih za odločitev o obdolženčevi odgovornosti za prekršek.

Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pri odmeri sankcij sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo okoliščine iz 26. čl. ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja. Za prekršek, kot ga je storil obdolženec, je v skladu s II. odst. 44. čl. v zvezi s 234. čl. ZVCP-1 predpisana globa v znesku 208,65 EUR, 4 kazenske točke in prepoved vožnje motornega vozila, ki se lahko v skladu z II. odst. 23. čl. ZP-1 izreče v trajanju od enega meseca do enega leta. Globo in kazenske točke je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo v predpisani višini, medtem ko mu je stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila odpustilo, zlasti zaradi prehodne nekaznovanosti za prekrške, nižjo stopnjo odgovornosti za prekršek, časovno odmaknjenost prekrška in po izvedencu ugotovljeno prekoračitev hitrosti vožnje oškodovanca. S takšno odmero sankcij in razlogi zanjo se strinja tudi pritožbeno sodišče in zato pritožbene navedbe, da je sankcija prestroga glede na okoliščine storitve prekrška, zlasti glede na številne kršitve s strani motorista, ki so povzročile oz. prispevale k nastanku prometne nesreče, šteje za neutemeljene. Okoliščine, ki jih izpostavlja zagovornik v pritožbi nikakor niso takšne narave, da bi moralo sodišče obdolžencu izreči sankcijo opominjevalne narave ali mu vse sankcije za prekršek celo odpustiti. Dejstvo namreč je, da je v obravnavanem dogodku oškodovanec utrpel lahke telesne poškodbe, kar daje obdolženčevemu protipredpisnemu ravnanju posebno težo. Okoliščine in sicer oškodovančev način vožnje pred nezgodo in posledice, ki jih je obdolženec v prometni nesreči utrpel, pa je sodišče prve stopnje povsem ustrezno upoštevalo pri tem, ko je obdolžencu odpustilo stransko sankcijo prepovedi vožnje.

Ker so obdolžencu bile izrečene sankcije, je v skladu s I. odst. 144. čl. ZP-1 dolžan plačati stroške postopka o prekršku. Res je obdolženec že pred podajo zagovora navajal, da je invalidsko upokojen in da prejema 181 EUR invalidske pokojnine, kot izpostavlja zagovornik v pritožbi, vendar pa po lastnih navedbah ima obdolženec tudi katastrski dohodek, je solastnik stanovanjske hiše, v kateri biva ter zemljišča v izmeri 6 hektarjev, poleg tega pa je poročen in nima več preživninskih obveznosti do otrok. Upoštevaje vse premoženjske okoliščine prvostopenjsko sodišče ni bilo podlage za oprostitev plačila stroškov postopka o prekršku, čeprav obdolženec prejema le nizko invalidsko pokojnino. Zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na zgoraj navedeno so torej vsa pravno pomembna dejstva za razsojo v predmetni zadevi bila ugotovljena pravilno in popolno, ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialnopravne predpise. Ker je pritožba obdolženčevega zagovornika neutemeljena, jo je bilo potrebno v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrniti in izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje potrditi, saj tudi v okviru uradnega preizkusa po čl. 159 ZP-1 ni bilo ugotoviti nezakonitosti, na katere pritožbeno sodišče sicer pazi uradoma.

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo prvostopenjsko sodišče. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, kljub poudarkom zagovornika o obdolženčevih nizkih dohodkih pritožbeno sodišče ne šteje, da bi zaradi plačila sodne takse kot edinega stroška pritožbenega postopka bilo ogroženo obdolženčevo preživljanje in da bi ga zato bilo potrebno oprostiti plačila stroškov pritožbenega postopka.