VSL sodba in sklep I Cpg 1279/2010

1. Predlog tožeče stranke za postavitev predhodnih vprašanj sodišču Evropskih skupnosti se zavrne.

2. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba potrdi.

3. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka prvotoženi stranki v znesku 2.922,30 EUR in tretjetoženi stranki v znesku 2.101,30 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala ugotovitev, da je blago, ki je zadržano z odločbo št. 611-01/8-02/6044-001 Carinskega urada Koper, Izpostava Luka Koper z dne 24. 05. 2002, in sicer cigareti z oznako M.C., vsebovane v 16 kontejnerjih in pošiljkah, ponarejeno in da posledično krši blagovno znamko M. C. reg.št. 9181373 (točka I.1. izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek na uničenje vseh navedenih cigaret na stroške toženih strank in na prepoved bodočih kršitvenih dejanj toženih strank in sicer vsakršnega prometa s cigareti, tobakom, proizvodi za kadilce, vžigalicami, ki so označeni z znamko M. C., zaščitenim pod znamko M. C. reg.št. 9181373 ali vsakim drugim zamenljivo podobnim znakom v gospodarskem prometu (točka I.2. izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko na solidarno povrnitev stroškov pridobitve instrumenta zavarovanja (bančne garancije na zahtevo Generalnega carinskega urada) in stroškov, ki jih je imela tožeča stranka s strokovnim pregledom zadevnih ponaredkov, skupaj 4.249,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje (točka I.3. izreka). V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženim strankam in sicer prvotoženi stranki v višini 21.972,55 EUR, drugotoženi stranki v višini 13.079,00 EUR in tretjetoženi stranki v višini 26.852,50 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožeča stranka in sicer iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom ter toženim strankam naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Hkrati pa je tožeča stranka skupaj ob vložitvi pritožbe pritožbenemu sodišču predlagala, da na Sodišče Evropske skupnosti v Luxemburgu (v nadaljevanju SES) naslovi zahtevo za predhodno odločanje v skladu z 234. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti.

V zakonskem roku sta odgovora na pritožbo vložili prvo in tretjetožena stranka, v katerih sta pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Neutemeljen je predlog tožeče stranke za postavitev predhodnih vprašanj SES. Neutemeljena je tudi pritožba zoper izpodbijano sodbo.

Glede predloga za postavitev predhodnega vprašanja

Iz podatkov v spisu izhaja, da tožeča stranka uveljavlja varstvo blagovne znamke M. C., ki jo ima v Republiki Sloveniji priznano pod reg.št. 9181373. Dejansko stanje zatrjevane kršitve blagovne znamke tožeče stranke se nanaša na časovno obdobje do 24. 05. 2002, ko je Carinski urad Koper pri izvajanju carinskega nadzora izdal odločbo o zadržanju 16 kontejnerjev s ponaredki cigaret M. C. Upoštevaje intertemporalna pravila, izoblikovana v pravu Evropske skupnosti, je Sodišče Evropskih skupnosti pristojno za razlago direktive glede njene uporabe v novi državi članici le od dneva njenega pristopa k Evropski uniji (glej odločbo SES C-302/04 z dne 10. 01. 2006 in C-321/97 z dne 15. 06. 1999). Ker se zatrjevano kršitveno ravnanje toženih strank nanaša na obdobje pred pristopom Republike Slovenije k Evropski uniji, se iz tega razloga izkaže predlog tožeče stranke v smeri postavitve predhodnih vprašanj sodišču Evropskih skupnosti kot neutemeljen. Zato je pritožbeno sodišče ta predlog zavrnilo in ni prekinilo pritožbenega postopka v tej zadevi.

Glede neutemeljenosti pritožbe zoper sodbo

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o tožbenih zahtevkih, ki jih je tožeča stranka prvotno uveljavljala ločeno s tožbo zoper prvo in drugotoženo stranko in s tožbo zoper tretjetoženo stranko. Po združitvi obeh postopkov s sklepom z dne 26. 10. 2006 je oba postopka vodilo pod opr.št. IV Pg 24/2004. V delu, ki se nanaša na prvo in drugotoženo stranko, je prvostopenjsko sodišče odločalo drugič, upoštevaje razveljavitveni sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1389/2003 z dne 01. 04. 2004 in razveljavitveni sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 90/2004 z dne 26. 01. 2005.

Med pravdnimi strankami ni sporno, da je dne 24. 05. 2002 Carinski urad Koper pri izvajanju carinskega nadzora izdal odločbo o zadržanju 16 kontejnerjev cigaret, označenih z blagovno znamko M. C., kakor tudi, da je tretjetožena stranka lastnica zaseženega blaga.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na trditvah o kršitvi njene blagovne znamke M. C., registrirane v Republiki Sloveniji pod št. 9181373. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo na naslednji ugotovljeni dejanski podlagi:

- blago je prispelo v Luko Koper z različnimi ladjami iz luk Brindisi, Venezia, Ravenna in Ancona,

- blago je bilo namenjeno v luko Bar in potem še naprej na Kosovo,

- blago ni bilo namenjeno legalnemu vnosu in legalni prodaji na trgu Republike Slovenije,

- na območju ZRJ - Kosovo je imela tretjetožena stranka veljavno pridobljeno licenco za uporabo znamke M. C., reg.št. 44631 na območju Zvezne republike Jugoslavije.

Iz teh ugotovljenih dejanskih okoliščin je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da je bilo zaseženo blago le v tranzitu in ni vstopilo na notranji trg Republike Slovenije.

Za blagovno znamko kot eno od pravic intelektualne lastnine je uveljavljeno teritorialno načelo, kar pomeni, da je omejena na določen teritorij (glej obrazložitev sklepa VS RS III Ips 90/2004 točka II/1). Ker se tožeča stranka sklicuje na kršitev njene blagovne znamke, registrirane v Republiki Sloveniji, je takšna kršitev pojmovno lahko podana samo na teritoriju Republike Slovenije. Na pravno vprašanje, ali blago, ki je v tranzitnem prometu, lahko predstavlja kršitev blagovne znamke v državi tranzita, je sodna praksa v času od prvega sojenja prvostopenjskega sodišča v tej zadevi (sodba IV Pg 29/2002 z dne 09. 09. 2003) in odločanja pritožbenega sodišča (sodba I Cpg 1389/2003 z dne 01. 04. 2004) zavzela dokaj jasna stališča. Do tega vprašanja se je v več odločbah opredelilo tudi SES (zadeva Class International BV proti Colgate Palmolive Co. - C-405/03 z dne 18. 10. 2005 in zadeva Montex Holdings Ltd. proti Diesel SpA – C-281/05 z dne 09. 11. 2006). Navedene odločbe SES sicer v zadevah pred slovenskimi sodišči, ki se nanašajo na čas pred članstvom Republike Slovenije v Evropski uniji, niso zavezujoč pravni vir, imajo pa učinek prepričljivosti argumentacije, ko gre za identično zakonsko ureditev, zato lahko te odločbe predstavljajo argument, na katerega lahko nacionalna sodišča oprejo svoje odločitve (glej sodba VS RS III Ips 36/2007 z dne 14. 07. 2009). Skupno navedenim odločbam SES in sodni praksi v Republiki Sloveniji, ki se sklicuje na nosilne argumente v teh odločbah (sodba VS RS III Ips 36/2007 in III Ips 156/2007) je, da je v primeru tranzitnega prometa mogoče kršitev znamke ugotoviti le v primeru, če tranzit blaga nujno vodi do trženja blaga oziroma dajanja blaga na trg v tranzitni državi (glej točka 4.4 obrazložitve sklepa VS RS III Ips 90/2004). Materialnopravno zmotne so torej pritožbene navedbe, ki temeljijo na izhodišču, da je tranzit blaga v vsakem primeru potrebno tretirati kot izvoz blaga iz Slovenije, ki ga 47. člen Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) opredeljuje kot obliko kršitvenega ravnanja. Kot je pojasnilo VS RS v sklepu III Ips 90/2004, je skladiščenje blaga, ki je vneseno v prostocarinsko cono, tretirati kot kršitveno ravnanje samo pod predpostavko, da je skladiščenje namenjeno, da se da na trg, na katerem znamka drugega uživa varstvo. Tako skladiščenje blaga v prostocarinski coni kot tranzitni prevoz preko območja veljavnosti blagovne znamke, katere kršitev se uveljavlja s tožbo, bi tako predstavljalo kršitveno ravnanje samo pod predpostavko, da je le-to namenjeno trgovanju s tem blagom na območju veljavnosti te blagovne znamke (glej tudi točka 50. odločbe SES C-405/03).

Kar se tiče relevantnega dejstva, ali je bilo sporno blago namenjeno za tranzitni prevoz preko ozemlja Republike Slovenije, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bilo blago namenjeno najprej v luko Bar in potem še naprej na Kosovo. Te dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča tožeča stranka izpodbija v pritožbi le v delu, ki se nanaša na neprepričljivost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča v delu, ko utemeljuje, da naj bi bila končna destinacija celotne količine zaseženega blaga območje Kosova. Pritožnica pa na konkretizirani ravni ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v tistem delu, ki se nanaša na predvideno pot celotnega blaga v pristanišče Bar. Sodišče prve stopnje je v tem delu sledilo pojasnilom tretjetožene stranke glede okoliščin, zakaj je blago, ki je prispelo iz različnih pristanišč, vmes pristalo v luki Koper. Ker tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovljenega dejstva v izpodbijani sodbi, da je bilo celotno zaseženo blago namenjeno v pristanišče Bar, ki se nahaja na območju takratnega območja Zvezne republike Jugoslavije, je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je šlo za blago, ki je bilo v tranzitnem prometu preko območja Republike Slovenije, saj bi to območje nedvomno tudi zapustilo. Ob ugotovljenem tranzitnem prometu spornega blaga preko ozemlja Republike Slovenije, bi tožeča stranka kršitev blagovne znamke, ki jo ima registrirano v Republiki Sloveniji, lahko utemeljevala samo na ta način, da bi zatrjevala in dokazala, da bo kljub tranzitnemu prometu preko Republike Slovenije prišlo do trženja tega blaga na samem območju Slovenije. Izpodbijane dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na ugotovljeno končno predvideno destinacijo blaga, je potrebno preizkušati samo v tem relevantnem okviru. V tem delu se izkaže kot pravno neodločilna okoliščina ali je tretja tožena stranka imela pravico legalno tržiti sporno blago na območju končne destinacije, to je Zvezne republike Jugoslavije. Kot je pojasnilo VS RS tudi v obrazložitvi sklepa III Ips 90/2004 ima blagovna znamka tožeče stranke svojo moč samo na območju Republike Slovenije. Okoliščina, ali bi tretjetožena stranka imela pravico tržiti sporno blago na območju ZRJ, zato ne more biti odločilna za presojo kršitve blagovne znamke tožeče stranke v Republiki Sloveniji. Tudi v kolikor bi se izkazale za resnične trditve tožeče stranke glede ničnosti blagovnih znamk tretjetožene stranke na območju ZRJ, bi nastopanje tretjetožene stranke na tem trgu pomenilo samo poseg v pravice tožeče stranke, ki ji gredo na tem teritoriju. Iz poseganja tretjetožene stranke v te pravice tožeče stranke, pa ni mogoče sklepati tudi na kršitve blagovne znamke tožeče stranke na območju Republike Slovenije. Zmotno je torej izhodišče pritožnice, da naj bi bila kršitev blagovne znamke, veljavne v Republiki Sloveniji, utemeljena že s pomanjkanjem podlage tretjetožene stranke za legalno prodajo tega blaga na območju Zvezne republike Jugoslavije, kamor je bilo blago tranzitirano. Takšno izhodišče namreč nasprotuje zgoraj opisanem teritorialnemu načelu veljavnosti blagovne znamke.

Upoštevaje navedene materialnopravne razloge se izkažejo kot neodločilne obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka napada dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki se tičejo veljavnosti znamk M. C. na območju Zvezne republike Jugoslavije, v povezavi z vsemi sodnimi in upravnimi postopki, ki so potekali pred pristojnimi organi v ZRJ. Varstvo pravic, ki jih ima tožeča stranka priznane na območju ZRJ, bi lahko uveljavljala le v ustreznih postopkih pred pristojnimi organi na tem območju, ne pa v okviru varstva blagovne znamke, ki ji je priznana na območju Republike Slovenije.

Upoštevaje zgoraj navedena izhodišča, ki so se uveljavila v sodni praksi glede kršitve blagovne znamke na območju tranzitne države, bi tožeča stranka takšno kršitev lahko utemeljila samo z utemeljitvijo in dokazi, da naj bi sporno blago kljub tranzitnemu prometu preko Republike Slovenije končalo na tem trgu. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da za utemeljitev te predpostavke ne zadostuje zgolj sklicevanje na oddaljeno teoretično možnost, da bodo cigarete pristale na slovenskem trgu. Prav tako pa na to ni mogoče sklepati zgolj iz same prisotnosti blaga v brezcarinski coni, ki daje možnost, da bo blago s prevaro vneseno na notranji trg. Tožeča stranka je s tem v zvezi podajala zgolj trditve o tem, da se sporne cigarete ne bi mogle pojaviti na zakonitem trgu bivše ZRJ niti Slovenije, saj naj bi kršile pravice iz znamk tožeče stranke. Poleg tega pa je nemožnost zakonite prodaje blaga utemeljevala tudi s tem, da sporne cigarete niso bile opremljene s predpisanimi akciznimi znamkicami v skladu z veljavnimi davčnimi predpisi tako v Republiki Sloveniji kot v drugih državah, med drugim tudi v ZRJ. Vendar zgolj iz trditev, da sporno blago ni moglo vstopiti na legalni trg, še ni mogoče sklepati, da bi to blago tudi pristalo na ilegalnem trgu na območju Republike Slovenije. Tožeča stranka se je v svojih vlogah sicer sklicevala, da nima možnosti konkretno dokazati, na katerih trgih naj bi se ti ponaredki znašli. Vendar bi tožeča stranka trditvenemu in dokaznemu bremenu v smislu kršitve blagovne znamke tožeče stranke zadostila, v kolikor bi na konkretizirani ravni zatrjevala in dokazala, da se (tudi) na slovenskem (legalnem ali ilegalnem) trgu pojavljajo tovrstni ponaredki ali da obstajajo vzpostavljene trgovinske poti, preko katerih naj bi se tovrstne ponaredke ponovno vnašalo na slovenski trg. Ne zadošča torej sklicevanje tožnika na abstraktno nevarnost, da bodo ti izdelki pristali na slovenskem trgu (glej tudi utemeljitev VS RS v točkah 20. do 22. sodbe III Ips 36/2007 v povezavi s sodbo SES v zadevi Class International proti Colgate Palmolive Co., C-405/03).

Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bila zasežena količina blaga namenjena v luko Bar, iz česar je sklepati na naravo tranzitnega prometa tega blaga, in ob nekonkretiziranih trditvah tožeče stranke, iz katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da bo blago pristalo tudi na trgu Republike Slovenije, je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča glede nedokazanosti kršitve blagovne znamke tožeče stranke, veljavne v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbene zahtevke, uveljavljane v smislu 1. odstavka 121. člena ZIL-1 tako proti tretjetoženi stranki kot lastniku zaseženega blaga, kot tudi zoper prvo in drugotoženo stranko kot pooblaščena špediterja s strani tretjetožene stranke. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka prvotoženi in tretjetoženi stranki v zvezi z vloženima odgovoroma na pritožbo. Pritožbeno sodišče je od priglašenih stroškov kot potrebne stroške v skladu z Odvetniško tarifo prvotoženi stranki priznalo za sestavo odgovora na pritožbo (3750 točk), materialnih stroškov (65 točk), skupaj 3815 točk, kar upoštevaje 20 % DDV in vrednost točke (0,459 EUR) znaša 2.101,30 EUR ter plačano takso za odgovor na pritožbo v višini 821,00 EUR. Tretjetoženi stranki je od priglašenih stroškov priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo in materialne stroške, skupaj 3815 točk, povečane za 20 % DDV.