VSL sodba I Cpg 1425/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tretjetožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrglo, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku zoper drugo in tretjetoženo stranko tako, da jima je naložilo solidarno plačilo zneska 83.731,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2007 do plačila. Odločilo je še, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki solidarno povrniti pravdne stroške v višini 3.037,58 EUR, drugo in tretjetožena stranka pa še solidarno znesek 834,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo (2. in 3. točka izreka) se je pravočasno pritožila tretjetožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo stranko, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne izpodbija pravilnosti ugotovitve prvostopnega sodišča, da je tretjetožena stranka podpisala pogodbo o prodaji in odstopu terjatve z dne 16. 05. 2006 (A 1), s katero se je zavezala kot solidarni porok. Prvostopnemu sodišču pa očita, da ni ugotavljalo ničnosti navedene pogodbe (v delu, ki predstavlja poroštveno pogodbo) zaradi nedopustne oziroma neobstoječe kavze in da v tej smeri tudi ni izvajalo dokazov.

39člen OZ določa, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog) in da je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.

Na ničnost pogodbe je sicer sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, vendar pa mora stranka v postopku zatrjevati takšna dejstva, ki sodišče napotijo na uporabo ustrezne materialnopravne določbe, ki določa razlog ničnosti in mu omogočijo njihov preizkus. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tretjetožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala nobenih konkretnih dejstev v zgoraj navedeni smeri. Edina trditev, na katero se sklicuje v pritožbi, da tretjetožena stranka od sklenitve pogodbe o prodaji in odstopu terjatve z dne 16. 05. 2006 oz. od poroštvene pogodbe, ni imela nobenih koristi, pa ne napotuje na preizkus obstoja oz. dopustnosti podlage v smislu 39. člena OZ.

Tretjetožena stranka zmotno enači kavzo pogodbe z neposredno ekonomsko koristjo, ki naj bi jo imela od pogodbe. Podlago pogodbe (poslovni razlog) sestavljajo samo tisti interesi, ki so bili predmet usklajevanja pri sklepanju pogodbe in se izražajo v skupnem namenu pogodbenih strank. Skupen namen pogodbenih strank poroštvene pogodbe in torej njena kavza je zavarovanje obveznosti glavnega dolžnika. Gre za enostransko izjavo, s katero se porok zaveže izpolniti zapadlo dolžnikovo obveznost v primeru, če je ne bo izpolnil dolžnik sam. Ker je enostranska, porok nima pravice do protidajatve. V naravi poroštvene izjave je torej, da porok od nje ne more pričakovati nikakršne (ekonomske) koristi, saj je z njo prevzel samo obveznost. Zato je sodišče prve stopnje lahko le pritrdilo stališču tretje toženi stranki, da od pogodbe ni imela nobene koristi.

Nagib za enostransko zavezo poroka v razmerju do upnika se običajno skriva v kritnem razmerju med porokom in glavnim dolžnikom, ki pa ni del podlage poroštva in se razmerja med upnikom in porokom ne tiče. Pa tudi o tem, iz kakšnih nagibov je podpisala navedeno poroštveno pogodbo, tretjetožena stranka v postopku na prvi stopnji ni povedala ničesar, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi ugotavljalo (nezatrjevano) dejansko stanje.

Obširni pritožbeni razlogi v smeri neobstoječe oziroma nedopustne podlage tako predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Sodišče prve stopnje je z ozirom na zatrjevano dejansko podlago izvedlo prav vse potrebne dokaze, ki jih je tudi pravilno ocenilo, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in ki jih pritožbeni razlogi ne morejo omajati. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi še opozarja, da izpovedbe v postopku zaslišanih prič in zakonitih zastopnikov strank ne predstavljajo relevantne trditvene podlage spora, in da mora dejstva, za katera misli, da so za odločitev v sporu pomembna, zatrjevati stranka sama. Sodišče zato dejstev, za katera je zvedelo med izvajanjem dokazov (npr. med zaslišanjem prič ali zakonitih zastopnikov strank) ne upošteva, če se stranka nanje ne sklicuje.

Prav tako nedopustne pritožbene novote so tudi pritožbene trditve o nedobrovernosti in nepoštenosti tožeče stranke, ki naj bi kršila dogovor med pogodbenimi strankami. Tudi o tem v postopku ne prvi stopnji ni povedala ničesar določnega. Tretjetožena stranka je v postopku na prvi stopnji sicer zatrjevala obstoj dogovora o odlogu obveznosti, ki naj bi bil sklenjen med tožečo in prvo toženo stranko, vendar njegove vsebine ni konkretizirala (brez podatka o točnem času odloga pa takšnega ugovora ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati). Poleg tega pa ga domnevna udeleženca nista niti potrdila. Tožeča stranka je obstoj takšnega dogovora izrecno zanikala, prvotožena stranka se o njem ni izjavila, niti ni o njem ničesar povedal zaslišani zakoniti zastopnik prvotožene stranke S. Š. Tretjetožena stranka, ki je (edina) takšen dogovor zatrjevala, bi ga morala tudi dokazati, kar pomeni, da bi morala predlagati dokaz, ki bi ga potrdil. Kaj bi o njem vedel povedati zakoniti zastopnik tretjetožene stranke (ki ga ni sklepala), ni pojasnila, zato je bil dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tretjetožene stranke nesubstanciran.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tretjetožena stranka sama nositi pritožbene stroške.