VSL sklep II Cp 3664/2010

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 3 2005/00736 z dne 26.09.2005 v točki 1. in 4. izreka v celoti v veljavi tako, da je tožencu naložilo, da v roku treh dni plača glavnico v višini 523.154,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2007 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 125.368.851,60 SIT za čas od 30.06.2004 do 31.12.2006 ter izvršilne stroške v znesku 1.589,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2007 dalje ter zakonske zamudne obresti od zneska 381.000,00 SIT za čas od 02.03.2005 do 31.12.2006. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 11.945,00 EUR v roku petnajstih dni.

Zoper navedeno odločitev se toženec po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in meni, da je odločitev napačna tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotil višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Le-to je namreč naložilo ugotovitev pristnosti podpisa toženca na menici in meničnem pooblastilu, prvostopenjsko sodišče pa se je ukvarjalo zgolj s pristnostjo podpisa toženca na menici, ne pa tudi na menični izjavi in tako kršilo določbo člena 362 ZPP. Sodišče je zaključilo, da je podpis na menici toženčev, ta zaključek pa je temeljilo na mnenju izvedenke za forenzično preiskavo pisanj, ki je s stopnjo verjetnosti zaključila, da gre za podpis toženca. Stopnja verjetnosti pa ne zadostuje za meritorno odločanje, pač pa je potrebno doseči visoko stopnjo resničnosti oziroma prepričanja o pravnorelevantnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da je toženec podpisal notarski sporazum in sodišče ne pojasni, zakaj v tem delu ne verjame tožencu. Ravno tako z ničemer ne pojasni, zakaj pa verjame priči KF. Tožencu tudi povsem neutemeljeno očita, da v zvezi s spornimi podpisi ni predlagal ustreznih dokazov, saj gre za dokazovanje negativnega dejstva. Sodišče v razlogih sodbe prihaja v nasprotja glede prekoračenja pooblastila, predvsem pa je zanemarilo načelo menične strogosti. Moralo bi namreč ugotoviti, da menica ni bila izpolnjena v skladu z veljavnim meničnim pooblastilom in le v tem primeru lahko izdajatelj menice odgovarja za obveznosti. Zapis meničnega zneska in dospelosti pa je napačen tudi zaradi sodno potrjene prisilne poravnave z dne 23.11.2005, saj je bila spremenjena višina in zapadlost obveznosti iz temeljnega posla, zaradi katerega je bila menica izdana. V času izpolnitve bianco menice pa sta bili višina in zapadlost dolga zaradi prisilne poravnave drugačni od zneska, ki ga je tožeča stranka zapisala v menici. Tako menica ni bila izpolnjena v skladu z veljavnim meničnim pooblastilom in ne more predstavljati veljavne menične zaveze toženca. Pritožba graja tudi oceno sodišča prve stopnje, da za podpis trasanta zadošča parafiran podpis, saj le-to znatno otežuje ugotavljanje istovetnosti podpisa. Glede na navedeno toženec predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne s stroškovnimi posledicami oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi vtoževana terjatev temelji na izročeni bianco menici, med strankama pa ni sporno, da je bila izročena tožeči stranki v zavarovanje obveznosti, ki izvira iz Prodajne pogodbe številka 6/2804-Š/108, v kateri tožeča stranka nastopa kot prodajalec, družba H. d.o.o. pa kot kupec. Bianco menica je menica, ki ob izdaji nima vseh bistvenih sestavnih delov in za samo izdajo trasant pooblašča prevzemnika menice, da jo izpolni. Pooblastilno razmerje je civilnoobligacijsko razmerje (mandatna pogodba), s pooblastilom za izpolnitev pa daje izdajatelj pridobitelju pooblastilo, da izpolni blanket in zaveže izdajatelja. Zakon o menici (ZM) o bianco menici govori le posredno in sicer v 2. odstavku 16. člena ZM, ki dopušča, da ob izdaji menice v njej niso vsebovane vse sestavine in da jih v blanket vpiše menični upnik na podlagi sporazuma oziroma pooblastila. Bianco menica je torej menica, ki bo izdaji nima vseh sestavin, v poslovni praksi pa je najbolj običajna lastna bianco menica.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da menica ob izdaji ni imela vseh njenih sestavin, sporni pa sta dve ključni okoliščini, na kateri opozarja toženec in sicer:

da je tožeča stranka menico izpolnila v nasprotju s pooblastilom, saj iz slednjega (priloga A2) izhaja, da je toženec avalist in ne glavni dolžnik,

da podpis na menici in menični izjavi – pooblastilu za izpolnitev menice ni pristen podpis toženca.

Glede prvega vprašanja se je pritožbeno sodišče izjasnilo že v sklepu z dne 17.12.2008, izražena stališča pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem pravilno povzelo. V tej zvezi se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na omenjeno stališče v citiranem sklepu (stran 5. sklepa) in ponovno le poudarja, da toženec tudi zgolj kot avalist, kar naj bi po njegovem izhajalo iz meničnega pooblastila, enako odgovarja za menično obveznost kot glavni dolžnik. Materialnopravna razlogovanja sodišča prve stopnje se tako v tem delu izkažejo za popolnoma pravilna. Tudi v kolikor skuša pritožba izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje glede pristnosti podpisa toženca na menici in pooblastilu, pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožba izpostavlja, da je sodišče svojo ugotovitev gradilo zgolj na stopnji verjetnosti zaključka sodne izvedenke, a pri tem prezre, da je sodišče zaključke glede pristnosti podpisa temeljilo tudi na drugih dokazih (stran 4. sodbe) in je dokazna ocena v tem delu jasna, logična ter celovita v smislu določbe 8. člena ZPP, zato jo pritožbene navedbe ne omajajo. Sicer gre pritrditi pritožniku, da je bil napotek pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 17.12.2008 v smeri ugotavljanja pristnosti podpisa na menici in pooblastilu in da se je sodna izvedenka v svojih zaključkih določno opredeljevala le do podpisa na menici. Vendar ni mogoče prezreti, da se je posredno povsem jasno opredelila tudi do podpisa na pooblastilu (stran 5. mnenja – listovna številka 109 spisa) in da se je tudi glede tega podpisa izjasnila, da pripada tožencu. Iz enakih razlogov gre zavrniti pritožbeni očitek v zvezi z nepopolnostjo podpisa zgolj zaradi parafe, saj je sodišče kljub temu ugotovilo istovetnost podpisnika.

Pač pa gre deloma pritrditi pritožbi, v kolikor ta opozarja na pravilnost zapisa meničnega zneska in dospelosti v povezavi s sprejeto prisilni poravnavo med družbo H. d.o.o. in njegovimi upniki, potrjeno s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 77/05 z dne 23.11.2005. Sodišče prve stopnje namreč temelji svojo odločitev, da toženec neuspešno oporeka svoji pasivni legitimaciji tudi iz razloga, ker naj bi nastopal kot porok (avalist) in ne kot glavni zavezanec, saj je v skladu z določbo 1. odstavka 32. člena ZM prav tako neposredni menični zavezanec. V kolikor pa odločitev temelji na poroštvenem razmerju, je potrebno upoštevati, da je avalist – porok prav tako odgovoren kakor tisti, za katerega je porok (člen 31. ZM). Zato pa ima zoper meničnega upnika v tem primeru vse ugovore kot oseba, za katero jamči, torej tudi ugovore iz temeljnega razmerja. Slednje pa narekuje, da se je sodišče prve stopnje dolžno opredeliti tudi do zatrjevane spremembe višine in zapadlosti vtoževane obveznosti, v kolikor je ta drugačna v posledici sklenjene prisilne poravnave v zadevi St 77/2005 Okrožnega sodišča v Celju. V tem delu pa je vsled napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zato skladno s 1. odstavkom 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvostopensko sodišče se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti, ali temelji svojo odločitev glede plačila vtoževane terjatve na dejstvu, da je toženec glavni zavezanec ali zgolj kot porok ter posledično upoštevati, ali je prišlo vsled sklenjene prisilne poravnave dejansko do spremembe njene višine in zapadlosti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo.