VSM sodba I Cp 32/2011

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj njen izrek v celoti glasi:
"1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na z dne 7.9.2006 se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.
2. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh po prejemu te sodbe toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 276,61 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev."
II. Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti 267,06 EUR pritožbenih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na z dne 7. 9. 2006 ostane v veljavi v prvi točki izreka za glavnico 733,93 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2005 do 1.9.2006 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice od 2.9.2006 do prenehanja obveznosti, ter v 3. točki izreka. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v 15 dneh od vročitve prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno, po pooblaščenki pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodbo ocenjuje kot nepravilno in nezakonito ter arbitrarno. Sodišču prve stopnje očita, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zgolj podalo neke pravne podlage, odločitve, ki jo je sprejelo pa ni argumentiralo in navedene pravne podlage ni apliciralo na konkretno dejansko stanje. Pritožnica meni, da bi sodišče v dani zadevi moralo slediti stališču, ki ga je Višje sodišče v sprejelo v zadevi z dne 10. 2. 2010, ko je odločalo v istovrstnem sporu med istima pravdnima strankama, vendar se je nanašal na drugo časovno obdobje, iz katerega izhaja, da bi bila toženka dolžna trpeti le stroške upravljanja kotlovnice, ne pa stroškov ogrevanja stanovanja. Toženka je v postopku na prvi stopnji pravočasno ugovarjala, da plina ne koristi, tako torej smiselno ne more kriti vsaj obratovalnih stroškov oziroma stroškov ogrevanja stanovanja. Medtem pa tožnica ni navedla nobenih dejstev ter ponudila nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče razmejiti stroške, katerih plačilo zahteva, slednje pa tudi ni razvidno iz predloženega izpiska poslovnih knjig. Zato ocenjuje, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen in ga je treba zavrniti. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov toženke, vključno s stroški pritožbe, ki jih priglaša.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti, zato je sodbo mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (člen 458 ZPP).

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP in pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejanskih okoliščin zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev napačna.

Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka solastnica stanovanja na naslovu C, v idealnem deležu do 1/4. Toženka je v postopku na prvi stopnji pravočasno (v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v prvi pripravljalni vlogi) ugovarjala, da skupnega ogrevanja - plina ne koristi, ker se ogreva z lastnim virom - električno energijo. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da dejanje toženke, ki predstavlja samovoljen odklop iz sistema skupnega ogrevanja, brez ustreznega dogovora s preostalimi etažnimi lastniki, ali s posredovanjem sodišča, ne vpliva na solastniška razmerja na skupnih prostorih, delih objektov in naprav, med katere sodi tudi skupna kotlovnica. Vendar pa slednje toženki ne onemogoča ureditve lastnega sistema ogrevanja, kar ima za posledico, da zato, ker več ne koristi ogrevanja iz skupne kotlovnice, ni dolžna kriti vseh stroškov ogrevanja(1). Dejstvo, da se toženka ogreva iz lastnega vira in da skupnega ogrevanja in s tem plina ne koristi, je toženka v postopku na prvi stopnji pravočasno navajala in med pravdnima strankama ni bilo sporno, saj mu tožnica ni oporekala. Slednja je v prvi pripravljalni vlogi v tej zvezi le pojasnila, da toženki niso zaračunani le stroški plina, ampak tudi drugi stroški ogrevanja. Ker tožnica v postopku na prvi stopnji ni podala pravočasnih trditev in dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ločeno obravnavati v sklopu ogrevanja tiste stroške, ki so jih etažni lastniki dolžni kriti kot solastniki skupnega sistema ogrevanja in tiste stroške, ki se nanašajo izključno na ogrevanje posameznih stanovanj v etažni lastnini, čeprav je bilo po podanem ugovoru toženke trditveno in dokazno breme na tožnici, njenemu tožbenemu zahtevku, ki temelji na izpisku iz poslovnih knjig in se nanaša na nespecificirane stroške ogrevanja, ni mogoče ugoditi. Pritožbene navedbe toženke se tako izkažejo za utemeljene v celoti.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugodilo pritožbi upnice in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka.

Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. O stroških postopka na prvi stopnji je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom istega zakona, Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST) in Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT). Sodišče druge stopnje je toženki kot potrebne priznalo naslednje stroške: 200 točk za ugovor (6. točka tar. št 27 OT), 200 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 9.11.2010 (1. točka tar. št. 20 OT), 50 točk za poročilo stranki (3. točka tar. št. 39 OT), 2 % materialne stroške (13. člen OT), 20 % DDV in sodno takso za ugovor v znesku 23,79 EUR (prej 5.700,00 SIT). Ni pa jih priznalo priglašenih 50 točk za posvet s stranko, saj je navedena storitev vključena v izdelavi ugovora, pavšalno priglašenih 1.000,00 SIT materialnih stroškov, ker jih toženka ni izkazala, 200 točk za pripravljalno vlogo z dne 6.3.2008, ker je slednjo (kljub temu, da je na njej navedena toženkina pooblaščenka) stranka vložila in podpisala sama, na njej ni ne podpisa in ne žiga pooblaščenke, zato je ni mogoče šteti za storitev, opravljeno po pooblaščenki in vrednoteno po OT. Skupno znašajo odmerjeni stroški toženke 276,61 EUR in jih je tožnica dolžna v skladu 313. členom ZIZ v zvezi s 442. členom ZPP toženki povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po tem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP, OT in ZST. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je sodišče druge stopnje kot potrebne priznalo naslednje stroške: 250 točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 21), 50 točk za prejem odločbe sodišča druge stopnje in poročilo stranki (3. točka tar. št. 39 OT), 2 % materialne stroške (13. člen OT), 20 % DDV in sodno takso za pritožbo v znesku 98,52 EUR. Toženki pa ni priznalo priglašenih 50 točk za posvet s stranko, saj je ta storitev vključena v sestavi pritožbe zoper sodbo. Skupaj znašajo pritožbeni stroški toženke 267,06 EUR in jih je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Toženka povrnitve zakonskih zamudnih obresti od stroškov pritožbe ni zahtevala, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

op. št. 1 Takšno stališče je sprejeto tudi v pravni teoriji, o tem Vrenčur R., O solastništvu ter možnosti odklopa od skupne kotlovnice, Pid 8/1996.