VSRS Sodba X Ips 166/2008

I. Revizija se zavrne.
II. Stranka z interesom ... sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo revidentov zoper delno odločbo Upravne enote Maribor z dne 11. 1. 2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 8. 6. 2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo revidentov zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta med drugim odločil, da se upravičencu X. za tam navedeno premoženje določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v znesku 47.885,18 DEM.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da med strankami ni sporno, da je bil lastnik obravnavanih zemljišč X., ki je umrl ..., kakor tudi, da so bile odločbe o zaplembi tega premoženja izdane po smrti prejšnjega lastnika in so se glasile na njegovo ime. Iz teh odločb izhaja, da so bile izdane na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a, zaradi česar se šteje, da je obravnavno premoženje prešlo v državno last z dnem uveljavitve navedenega odloka. Ker je bil torej X. ob podržavljenju premoženja še živ, je upravni organ pravilno odločil, da je X. upravičenec do denacionalizacije.

3Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije iz vseh razlogov drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji navajata, da je stališče sodišča prve stopnje zmotno, saj Odlok AVNOJ-a ni mogel brez konstitutivne sodne odločbe, kot je to določeno v 3. toki 1. člena Odloka AVNOJ-a, vzpostaviti prehoda premoženja v državno lastnino. Ob izdaji odločb v letih 1945, 1946 in 1949 X. ni bil več živ. Po njegovi smrti je lastnica premoženja postala njegova žena Y., ki je umrla ..., zato sta pravna naslednika in upravičenca tudi revidenta, kot pravna naslednika Y.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja le, da prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5Stranka z interesom ... v odgovoru na revizijo navaja, da niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja tudi, da je stališče sodišča prve stopnje o trenutku prehoda premoženja v državno last pravilno, s tem pa tudi določitev denacionalizacijskega upravičenca.

6Revizija ni utemeljena.

7Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča v reviziji podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidenta se glede dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1 sklicujeta na odločbo prvostopnega upravnega organa, s katero je bila denacionalizacijskemu upravičencu X. priznana odškodnina v obveznicah SOD v višini 47.885,18 DEM (oziroma 24.483,68 EUR), revidenta pa izpodbijata pravilnost določitve upravičenca do tega zneska. Ker je zato v obravnavani zadevi dovoljenost revizije podana, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s preizkusom izpolnjevanja ostalih zatrjevanih razlogov za dovoljenost revizije.

8Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9V obravnavani zadevi je sporen trenutek prehoda obravnavanega premoženja v državno last. Sporno je, ali je do tega prehoda prišlo pred ali po smrti prejšnjega lastnika X., ki je umrl ..., torej pred 28. 8. 1945, od tega pa je odvisna pravilnost določitve denacionalizacijskega upravičenca.

10Po določbi 11. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen se v primeru, če je oseba umrla pred 28. 8. 1945 oziroma 15. 9. 1947 (za osebe s prebivališčem na priključenem ozemlju ali v območju nekdanje cone B STO), njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo.

11V obravnavani zadevi je podlaga za podržavljenje Odlok AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45, v nadaljevanju Odlok AVNOJ-a), ki po določbi 20. točke 3. člena ZDen predstavlja pravno podlago za denacionalizacijo.

12Vrhovno sodišče je že večkrat obravnavalo vprašanje trenutka prehoda premoženja v državno last po Odloku AVNOJ-a. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004, I Up 379/2004 z dne 29. 6. 2005, II Ips 712/2005 z dne 24. 11. 2005, II Ips 85/2004 z dne 19. 1. 2006, II Ips 647/2004 z dne 26. 10. 2006, II Ips 177/2009 z dne 16. 4. 2009 in II Ips 280/2009 z dne 10. 9. 2009) je pri tem treba razlikovati podržavljenje premoženja na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a od podržavljenja po 3. točki prvega odstavka Odloka AVNOJ-a. V prvem primeru (1. oziroma 2. točka prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a) je do prehoda premoženja v državno last prišlo že po samem Odloku AVNOJ-a (ex lege), ki je bil v Uradnem listu DFJ objavljen 6. 2. 1945. V primeru podržavljenja na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a pa je do prehoda premoženja v državno last prišlo z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja.

13Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da gre v obravnavani zadevi za podržavljenje na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, torej neposredno po samem Odloku AVNOJ-a že ob njegovi uveljavitvi, ko je bil prejšnji lastnik premoženja X. še živ. Glede na navedeno je bilo upoštevaje stališče, uveljavljeno v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno.

14Glede na navedeno dejansko podlago izpodbijane odločitve revizijska trditev, da je bilo v obravnavani zadevi premoženje prejšnjega lastnika podržavljeno po določbi 3. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, pomeni ugovor pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga v reviziji skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni dopustno uveljavljati.

15Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16Po določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za upravni spor. Ker stranka z interesom ... v odgovoru na revizijo ni navedla nič takega, kar bi vplivalo na odločitev v zadevi, njeni stroški po presoji Vrhovnega sodišča niso bili potrebni za odločitev o tej reviziji. Zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.