UPRS sodba in sklep I U 993/2010

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 2. odstavka 64. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 64/2009) po uradni dolžnosti odločila, da se tožniku, ki rojen ... 1982, državljan Makedonije, dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela po 32. členu ZTuj-1 in je veljavno od 29. 9. 2008 do 29. 9. 2011 razveljavi. Tožena stranka je tudi odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 8 dni od dokončne odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega akta prvostopenjski organ navaja, da je od Ministrstva za notranje zadeve prejel dopis št. 214-211/2009/13 z dne 8. 12. 2009 s seznamom tujcev, ki jim je delovno dovoljenje v mesecu novembru 2009 prenehalo veljati. Iz pregleda uradne evidence Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) je razvidno, da je tožniku dne 16. 11. 2009 osebno delovno dovoljenje pri delodajalcu A. s.p., prenehalo veljati. Zaradi pravice stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo te odločbe, je bil tujec dne 22. 1. 2010 vabljen na zaslišanje. Tujec se zaslišanja dne 24. 2. 2010 ni udeležil ter s tem ni izkoristil možnosti sodelovanja v postopku niti predložil zahtevanih ustreznih dokazil, čeprav mu je bila priporočena pošiljka vročena dne 11. 2. 2010 v skladu z določbo 4. odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 in nadaljnji). V skladu s 3. odstavkom 139. člena ZUP si je naslovni organ dne 17. 3. 2010, po uradni dolžnosti, pridobil podatke iz uradne evidence ZRSZ, iz katere je razvidno, da je tujčevo delovno dovoljenje predčasno odjavljeno – odjava dela. Organ se sklicuje na določilo 44. člena ZTuj-1. Na podlagi navedenega tujec ne izpolnjuje več pogojev, ki se s tem zakonom zahtevajo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela (27. člen in 32. člen ZTuj-1). Zato je organ ugotovil, da so nastopili razlogi iz druge alinee prvega odstavka 44. člena ZTuj-1. Rok za zapustitev države je stranki postavljen v skladu s 47. členom ZTuj-1.

Tožnik je vložil pritožbo, ker organ ni dobil pravih podatkov z dne 17. 3. 2010 iz uradne evidence ZRSZ, da je tujčevo dovoljenje predčasno odjavljeno. Pravi, da je bil odjavljen z 12. 11. 2009 iz A. s.p. Delovnega dovoljenja ni vrnil oziroma odjavil, ampak je v roku treh dni 16. 11.2009 glede na zakon moral preko obrazca TUJ-4/2a ZRSZ poslati v potrditev samo kopije odjave, hkrati pa je priložil tudi kopijo osebnega delovnega dovoljenja. Tako osebno delovno dovoljenje ni bilo vrnjeno, ampak je bil z dnem 13. 11. 2009 že z njim prijavljen pri podjetju B. d.o.o., zato zavarovanja ni prekinil pri ZRSZ. Vlogo za izdajo osebnega dovoljenja je oddal kot fizična oseba in ne kot samostojni podjetnik. Sklicuje se na prilogo. Pravi, da je vlogo oddal dne 23. 7. 2008 za tujca z najmanj poklicno izobrazbo (glej tretjo stran). Tako veljajo pravila kot za ustanovitelje podjetja, ki se lahko zaposlijo pri drugem delodajalcu. Smatra, da je izpolnjeval pogoje za bivanje, saj je prebival kot tujec zaradi zaposlitve oziroma dela (27. in 32. člena ZTuj-1), zato niso mogli nastati pogoji oziroma razlogi iz druge alineje prvega odstavka 44. člena ZTuj-1 in zato ni dolžan zapustiti Republike Slovenije v roku 8 dni glede na 47. člen ZTuj-1. Opravičuje se, ker se ni dne 24. 2. 2010 oglasil na zaslišanje, kajti med časom, ko so mu poslali vabilo, ni bil v Sloveniji.

Drugostopenjski organ, Ministrstvo za notranje zadeve, je pritožbo zavrnil ob sklicevanju na določila 1. odstavka 44. člena, 1. odstavka 30. člena in 1. odstavek 43. člena ZTuj-1. Za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje mora tujec poleg namena izpolnjevati tudi pogoje, določene v tretjem in četrtem odstavku 27. člena ZTuj-1. Glede na to, da je organ prve stopnje v pritožnikovem primeru ugotovil, da je pritožniku v času že izdanega, torej veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje, delovno dovoljenje prenehalo veljati, je organ prve stopnje pravilno sklepal, da pritožnik ne izpolnjuje več pogoja veljavnega delovnega dovoljenja, ki se zahteva za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela in s tem tudi drugih pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, zaradi česar mu je na podlagi druge alineje prvega odstavka 44. člena ZTuj-1, upoštevaje prvo alinejo prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, pravilno razveljavil že izdano dovoljenje za začasno prebivanje. V zvezi s pritožbeno navedbo o tem, da organ prve stopnje iz uradne evidence Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o delovnih dovoljenjih ni pridobil pravega podatka o veljavnosti oziroma prenehanju njegovega delovnega dovoljenja, pa ministrstvo pritožniku pojasnjuje, da je iz upravnega spisa razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje razvidno, da je organ prve stopnje pred izdajo odločbe o razveljavitvi dovoljenja za začasno prebivanje dne 21. 1. 2010 vpogledal v uradno evidenco Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o delovnih dovoljenjih, ki je elektronsko povezana z Registrom tujcev (uradna evidenca o dovoljenjih za prebivanje), in pri tem ugotovil, da je Centralna služba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, zaradi predčasne odjave pritožnikovega dela, izdala odločbo o prenehanju delovnega dovoljenja. Delovno dovoljenje, ki je bilo pritožniku izdano kot osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo od 30. 9. 2008 do 29. 9. 2011, je dne 16. 11. 2009 prenehalo veljati. Enake podatke je, z vpogledom v uradno evidenco Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o delovnih dovoljenjih, dne 18. 6. 2010 ugotovilo tudi Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Pritožnik torej od 16. 11. 2009 dalje, kot je razvidno iz uradne evidence Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o delovnih dovoljenjih, v Republiki Sloveniji nima veljavnega delovnega dovoljenja, ki se zahteva za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela tujca v Republiki Sloveniji.

Tožnik je vložil tožbo zoper prvostopenjsko in zoper drugostopenjsko odločbo in prosi za oprostitev plačila sodnih taks. Pravi, da ni res, da je tožeči stranki delovno dovoljenje prenehalo veljati v mesecu novembru 2009, to je z dnem 16. 11. 2009. Tožeča stranka je bila namreč zaposlena v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetnik: A. s.p., ter se je zaposlila brez prekinitev pri novem delodajalcu B. d.o.o. Tožeča stranka je tako zaposlena pri družbi B. d.o.o. od dne 13. 11. 2009 dalje, kot to izhaja iz prijavnega lista, ter iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Iz potrdila o odjavi samozaposlitve z osebnim delovnim dovoljenjem (10. člen ZZDT) tožeče stranke pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje je razvidno, da se je tožeča stranka odjavila kot samostojni podjetnik z dnem 16. 11. 2009, vendar se je pred tem prijavila kot delavec pri delodajalcu družbi B. d.o.o., z dnem 13. 11. 2009. Nesporno dejstvo, da ima tožeča stranka izdano in veljavno osebno delovno dovoljenje do dne 29. 9. 2011. Tako ni res, da je tožeči stranki prenehalo veljati delovno dovoljenje, ker je le-to še vedno v veljavi, kot tudi ni res, da je tožeči stranki prenehalo veljati delovno dovoljenje z dnem 16. 11. 2009. Izpodbijana odločba tako temelji na netočnem in neverodostojnem seznamu Ministrstva za notranje zadeve glede tujcev, ki jim je v mesecu novembru 2009 prenehalo delovno dovoljenje. Predlaga zaslišanje tožeče stranke in da sodišče odločbi odpravi ter da odloči, da se tožeči stranki dovoljuje začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela po 32. členu ZTuj-1 in je veljavno od 29. 9. 2008 do 29. 9. 2011. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Tožeča stranka prosi sodišče, da jo oprosti plačila sodnih taks v tem postopku, ker je tožeča stranka zelo slabega premoženjskega stanja in nima denarnih sredstev za plačilo sodnih taks in v ta namen prilaga izjavo o premoženjskem stanju.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je o prenehanju tožnikovega delovnega dovoljenja Upravno enoto Ljubljana obvestilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, ki je dne 8. 12. 2009 vsem upravnim enotam v Republiki Sloveniji posredovalo seznam tujcev, katerim je v mesecu novembru 2009 prenehalo delovno dovoljenje. Navedeni seznam je ministrstvo prejelo od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, ki je v skladu z 9. členom Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Ur. l. RS, št. 76/07, uradno prečiščeno besedilo) pristojni organ za izdajo in prenehanje veljavnosti delovnih dovoljenj. Na navedenem seznamu je bil tudi tožnik, zaradi česar je Upravna enota Ljubljana uvedla postopek razveljavitve njegovega dovoljenja za začasno prebivanje. V postopku razveljavitve je Upravna enota Ljubljana z vpogledom v Register tujcev dne 21. 1. 2010, to je uradno evidenco o dovoljenjih za prebivanje, vodeno na podlagi 85. člena Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 64/09, uradno prečiščeno besedilo), ki je elektronsko povezana z informacijskim sistemom Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, to je evidenco delovnih dovoljenj, ugotovila, da je tožniku dne 16. 11. 2009 osebno delovno dovoljenje prenehalo veljati. Podatek o prenehanju tožnikovega delovnega dovoljenja, ki ga je posredovalo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, je Upravna enota Ljubljana, pred izdajo odločbe o razveljavitvi tožnikovega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, preverila z vpogledom v uradno evidenco Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o delovnih dovoljenjih, v katero je vpogledala dne 21. 1. 2010, kar je razvidno tudi iz upravnega spisa zadeve. Enak podatek je z vpogledom v prej navedeno uradno evidenco v pritožbenem postopku dne 18. 6. 2010 ugotovilo tudi Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Dejansko stanje v zadevi je bilo tako ugotovljeno na podlagi uradnih podatkov, to je podatkov iz uradne evidence Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o delovnih dovoljenjih. Po mnenju Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik od 16. 11. 2009 v Republiki Sloveniji nima več veljavnega delovnega dovoljenja, tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, to je ZTuj-1.

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije tudi poudarja, da je dne 6. 9. 2010 ponovno vpogledalo v uradno evidenco Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o delovnih dovoljenjih iz katere je razvidno, da je tožniku delovno dovoljenje, ki mu je bilo izdano kot osebno delovno dovoljenje, dne 16. 11. 2009 prenehalo veljati.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. alineje 1. odstavka 44. člena ZTuj-1 pristojni organ razveljavi dovoljenje za začasno prebivanje, če naknadno nastopijo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja. Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela pa se lahko izda tujcu, če ima tujec delovno dovoljenje oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev (1. odstavek 32. člena ZTuj-1). Tožnik v pritožbi niti v tožbi ni izkazal, da ima veljavno delovno dovoljenje oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ampak je uveljavljal samo to, da se je po „odjavi“ osebnega delovnega dovoljenja za A. s.p., kjer pa ni šlo za vračanje osebnega delovnega dovoljenja, prijavil in zaposlil pri podjetju B. d.o.o., poleg tega je uveljavljal, da je prvo vlogo oddal kot fizična oseba in ne kot samostojni podjetnik in da je bival v Sloveniji zaradi zaposlitve. To, da je bival v Sloveniji zaradi zaposlitve in da se je prijavil in zaposlil pri podjetju B. d.o.o. ni bistveno za izpolnjevanje pogoja iz 1. odstavka 32. člena ZTuj-1, saj bi tožnik moral izkazati, da je v času izdaje izpodbijane odločbe imel veljavno delovno dovoljenje. To pomeni, da se je tožena stranka lahko oprla na uradne evidence, ki so izkazovale, da je bilo osebno delovno dovoljenje odjavljeno in zato sodišče v nadaljevanju lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS. št. 10572006, 62/2010). Na podlagi izkazanih dejstev in ob tem, da tožnik ni utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika vplivalo na odločitev, je sodišče o zadevi določilo na seji senata in ne na glavni obravnavi (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Sodišče je na podlagi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz izjave o premoženjskem stanju in drugih podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.