VSL sklep I Cpg 1277/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se drugotoženi stranki prepove odtujitev in obremenitev v predlogu za zavarovanje navedenih nepremičnin v korist prvotožene stranke z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo izpodbijanega sklepa.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženima strankama, ki na navedbe v pritožbi nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik kumulativno izkaže za verjetno obstoj dveh pogojev in sicer, da obstoji terjatev upnika do dolžnika ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Iz zakonske dikcije prvega in drugega odstavka ZIZ nedvomno izhaja, da morata biti za izdajo začasne odredbe podani kumulativno obe predpostavki, tako verjetnost obstoja terjatve kot nevarnost, da bo imel upnik zaradi možnih ravnanj dolžnika težave pri izterjavi dolga. Tožeča stranka mora torej zatrjevati relevantna dejstva, ki se nanašajo na denarno terjatev do dolžnika kot tudi dejstvo, ki implicirajo zaključek, da bodo zaradi ravnanj dolžnika možnosti za izterjavo njegove terjatve v prihodnosti slabše od možnosti v času, v katerem predlaga izdajo začasne odredbe. Na podlagi specialne določbe tretjega odstavka 270. člena ZIZ upnik ob določenih pogojih, ki jih določa zakon, nevarnosti otežene uveljavitve terjatve ni dolžan dokazovati, kar pa ne pomeni, da je ni dolžan zatrjevati.

6Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala obstoja nevarnosti, da bo zaradi ravnanja drugotožene stranke uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, temveč le, da poslovanje toženih strank za leto 2009 izkazuje izgubo, zaradi česar naj bi glede na računovodske izkaze obstajala nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve precej otežena (še posebej, ker drugotožena stranka ne razpolaga z zadostnim premoženjem, ki bi zadoščalo za poplačilo tožnikovih terjatev iz predmetne pravde). Finančne težave same po sebi ne izkazujejo nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali močno otežena, pač pa so konkretna ravnanja tožene stranke tista, ki povzročijo to nevarnost. Ni potrebno, da bi drugotožena stranka s premoženjem razpolagala prav z namenom, da bi onemogočila ali otežila uveljavitev terjatve, vendar pa mora biti verjetno izkazano, da utegne biti zaradi njenega razpolaganja terjatev onemogočena ali otežena. Tega pritožnik ni izkazal, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

7Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje in sicer, da ni podan eden izmed pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe določa 270. člen ZIZ (verjetno izkazana nevarnost). S predlagano začasno odredbo pa tudi sicer ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja, kar je smisel začasne odredbe (271. člen ZIZ). Tožbeni zahtevek se glasi na plačilo denarne terjatve, s predlogom za izdajo začasne odredbe pa tožeča stranka skuša doseči prepoved razpolaganja z nepremičninami. Vsebina začasne odredbe torej ni v neposredni zvezi s tožbenim zahtevkom. Res je sicer, da bi bila takšna začasna odredba možna tudi za zavarovanje denarne terjatve in sicer v primeru, če bi razpolaganje z nepremičnino vodilo k toženčevi plačilni nesposobnosti, kar pa ne izhaja iz trditvene podlage tožeče stranke.

8Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).