VSL sodba I Cpg 895/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe v višini 3.019,24 € s pripadki postopek v tem delu ustavi (1. tč. izreka), da se tožbeni zahtevek zavrne (2. tč. izreka) ter, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške pravdnega postopka v višini 91,87 € (3. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške sodne takse za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da pravdni stranki nista imeli medsebojno sklenjene pogodbe o dobavi toplotne energije, saj jo je tožena stranka z dopisom že dne 05. 06. 1997 odpovedala. Tožeča stranka je uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo stroškov dobave toplotne energije v večstanovanjskih objektih za čas od 01. 01. 2001 do 28. 05. 2004 in obračunane zamudne obresti od neplačanih oziroma z zamudo plačanih računov na podlagi neupravičene obogatitve. Tožeča stranka je namreč trdila, da so posamezni stanovalci toženi stranki račune za dobavljeno toplotno energijo poravnali, tožena stranka pa ji kljub temu teh plačil ni pravočasno prenakazovala, oziroma si je posamezna plačila neupravičeno zadržala. Po delnem umiku tožbe tožeča stranka tako uveljavljala še glavnico v višini 15.355,44 € s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Iz dopisa tožene stranke tožeči stranki z dne 27. 10. 2000 (B9) izhaja, da se je tožena stranka, kljub odpovedi medsebojne pogodbe, tožeči stranki zavezala, da bo v imenu stanovalcev posameznih objektov in za njihov račun tožeči stranki še naprej poravnavala račune za toplotno energijo, in sicer zadnjega dne v mesecu ter v višini prejetih plačil s strani stanovalcev. Ker je tožeča stranka takšno ponudbo očitno (konkludentno) sprejela, saj je toženi stranki še naprej pošiljala račune za toplotno energijo v večstanovanjskih objektih, to po oceni pritožbenega sodišča prej kaže na obstoj mandatnega razmerja med pravdnima strankama, ne pa na neupravičeno obogatitev. Tožena stranka se je namreč zavezala tožeči stranki, da bo zanjo pobirala plačila po njenih izdanih računih (749. čl. takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, oz. 766. čl. sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika; OZ). Dolžnost tožene stranke je tako nedvomno bila, da brez zavlačevanja oziroma v skladu z omenjenim dogovorom tožeči stranki da račun o opravljenih poslih in ji tudi brez zavlačevanja izroči vse, kar je prejela iz opravljanja zaupanih poslov, torej, da poravna račune, ki so ji jih plačevali posamezni stanovalci (754. čl. ZOR, enako sedaj 771. čl. OZ). Tožena stranka je po prepričanju pritožbenega sodišča tista, ki je dolžna zagotoviti popolno in transparentno sledljivost terjatve tožeče stranke po posameznem računu, saj bi nasprotno pomenilo, da je poslovanje tožene stranke nepreverljivo.

Pritožbeno sodišče pa se strinja z izpodbijano sodbo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s svojo ponudbo z dne 27. 10. 2000 (B9) in posledično v nasprotju z določbo 754. člena ZOR oziroma 771. člena OZ. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožeči stranki vsakih šest mesecev, skladno z njunim dogovorom, posredovala podatke o posameznih neplačnikih in njihovih terjatvah, in sicer v obliki izpisa odprtih postavk, za kar je predložila tudi dokaze (priloge B3 – B6, katerim je priložena tudi povratnica). Iz omenjenih seznamov je razvidno, kdo je dolžnik (posamezni stanovalec); njegov naslov; številka specifikacije in razdelilnika stroškov, ki je bila posredovana posameznemu plačniku stroškov za posamezni koledarski mesec; mesec in leto, na katere se ti stroški nanašajo; datum valute (rok plačila) ter odprti znesek. Z dopisom tožene stranke tožeči stranki z dne 30. 10. 2002 (B16) je tožena stranka tudi pojasnila, kako tolmačiti posamezne postavke v izpisu odprtih postavk. Navedeni dokazi tožene stranke tako po mnenju pritožbenega sodišča ne potrjujejo trditev tožeče stranke, da je tožena stranka prejeta plačila stanovalcev zadrževala oziroma jih ni prenakazala.

Tožeča stranka tem navedbam tožene stranke, podprtim s konkretnimi dokazi, ni opredeljeno ugovarjala. Vztrajala je pri splošni trditvi, da ji je tožena stranka plačevala račune z zamudo oziroma, da ji določenih zneskov nikoli ni prenakazala, predlagala pa je tudi postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki naj bi ta njena dejstva potrdil. Prvostopno sodišče je izvedenca sicer postavilo, čeprav po mnenju pritožbenega sodišča preuranjeno. Smisel dokaznega postopka je namreč dokazovanje resničnosti trditev, ne pa, da bo šele izvedenec postavljal trditve namesto tožeče stranke. Dokaz v informativne namene ni dopusten. Tožeča stranka bi morala navesti konkretne trditve, po katerih računih, plačanih s strani posameznih stanovalcev, naj bi tožena stranka posamezna plačila prenakazovala z zamudo ali jih zadrževala. Tega pa tekom prvostopnega postopka tožeča stranka ni opredeljeno navedla in to kljub pozivu prvostopnega sodišča naj to stori in kljub temu, da je na podlagi podatkov iz izpisa odprtih postavk s tovrstnimi informacijami razpolagala.

Dejstvo, da je tožeča stranka prejela manj denarja, kot znašajo izdani računi, po prepričanju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da tožena stranka prejetih stanovalcev toženi stranki ni pravočasno nakazovala. Z dopisom z dne 27. 10. 2000 (B9) se je tožena stranka zgolj zavezala, da bo prenakazala tožeči stranki tista plačila za dobavljeno toplotno energijo, ki jih bo s strani stanovalcev prejela ter, da ji bo izpis odprtih postavk (seznam dolžnikov) pošiljala v presledkih po šest mesecev. Ker je tožeča stranka takšno ponudbo konkludentno sprejela, je pristala na takšen način opravljanja poslov s strani tožene stranke, kot tudi na takšen način dajanja računa o opravljenih poslih (gl. Obligacijski zakonik s komentarjem, N. Plavšak, GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 231, tč. 3.3).

Pravilno je zato stališče prvostopnega sodišča, da je na tožeči stranki dokazno breme, da navede, kateri od končnih dolžnikov na posameznem naslovu je po vtoževanem računu terjatev plačal, tožena stranka pa je ni prenakazala tožeči stranki, oziroma je to storila prepozno. Pri prepoznem nakazilu bi bila tožeča stranka dolžna upoštevati ponudbo tožene stranke po dopisu z dne 27. 10. 2000 (B9). Šele, ko bi tožeča stranka podala tovrstne trditve, bi bila tožena stranka dolžna predložiti dokazila o prejetih plačilih in šele nato bi izvedenec ekonomske stroke lahko opravil svojo nalogo.

Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča glede zavrnitve obračunanih zamudnih obresti. Ker tožeča stranka ni izkazala, da je tožena stranka prejeta plačila stanovalcev prenakazovala z zamudo, ji tudi ni upravičena obračunati zamudnih obresti.

Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na samo izvedensko mnenje, iz razlogov navedenih že zgoraj, niso pomembne. Prav tako tudi ne pritožbeno sklicevanje na odločitev v zadevi I Cpg 711/2005, saj je pritožbeno sodišče pri svojem odločanju vezano zgolj na odločitve Vrhovnega sodišča RS.

Pritožbeno sodišče je presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ker so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP), tožena stranka pa je dolžna sama nositi priglašene stroške sodne takse za odgovor na pritožbo, saj ni uspela dokazati, da je slednjo tudi plačala.