VSL sodba I Cpg 826/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 389,84 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 9.110,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 05. 2002 dalje do plačila. Poleg tega je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki še njene pravdne stroške v znesku 3.659,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po njeni oceni je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici tega pa so podane tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma podrejeno razveljavi in jo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Z pritožbenimi razlogi se ni strinjala, pač pa je zagovarjala odločitev prvostopnega sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v navedeni zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa podana tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Po 1. odstavku 901. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je zavarovalna pogodba sklenjena, ko pogodbenika podpišeta zavarovalno polico ali potrdilo o kritju. Pismena ponudba zavarovalnici za sklenitev zavarovalne pogodbe, če je ta pravočasno ne odkloni, se v interesu zavarovalca šteje za sklenitev pogodbe z zavarovalnico (2., 3. in 4. odstavek 901. člena ZOR). Drži tudi trditev tožene stranke v pritožbi, da je iz ponudbe za konkretno avtomobilsko zavarovanje, ki je predmet spora in ki sta ga podpisali obe stranki razvidno, da obsega avtomobilsko zavarovanje polni kasko po splošnih pogojih tožene stranke – AK-98 ter da je zavarovalni kraj Evropa, razen: ZRJ. Navedeno je razlog, da tožena stranka zavrača plačilo iz zavarovalne police, ker je do škodnega dogodka nesporno prišlo v Beogradu, torej v ZRJ.

Kljub omenjeni ponudbi z dne 22. 05. 2001, pa iz zavarovalne police, sklenjene dne 29. 05. 2001 (za trajanje zavarovanja od 29. 05. 2001 do 29. 05. 2002, polica št. 1132611) ni razvidno, da zavarovanje izključuje območje ZRJ. Iz omenjene police zgolj izhaja, da je sklenjena v skladu s splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-98. Ta pa zavarovanja v ZRJ ne izključuje, saj je iz 29. člena splošnega zavarovanja razvidno, da velja na območju celotne Evrope. Po 5. odstavku 902. člena ZOR v primeru, če se kakšno določilo splošnih ali posebnih pogojev in kakšno določilo iz police ne ujemata, velja določilo police. Tudi vsa sodna praksa stoji na stališču, da v primeru neujemanja kakršnihkoli pogojev velja to, kar je zapisano v polici. Polica pa avtomobilskega kasko zavarovanja za območje ZRJ ne izključuje.

Ne držijo tudi trditve tožene stranke v pritožbi, da predstavlja ponudba sestavni del police. Vsekakor klavzula o omejitvi jamstva v ponudbi z dne 22. 05. 2001 in polica z dne 29. 05. 2001 nista podpisani istočasno, zato navedena klavzula iz ponudbe ne more biti del zavarovalne police. Znesek za plačilo zavarovanja iz ponudbe tudi ni enak znesku zavarovanja iz zavarovalne police, prav tega pa je poravnala tožeča stranka. Tožena stranka v pritožbi, neutemeljeno opozarja, da je treba upoštevati zgolj zapis v ponudbi o izključitvi zavarovanja na območju ZRJ, saj naj bi bila takrat sklenjena tudi pogodba. Bistveno je, kaj je zapisano v polici, saj je v primeru neujemanja odločilen zapis v zavarovalni polici. Ta pa, kot je bilo že povedano, ne izključuje zavarovanja v ZRJ, kjer se je zavarovalni dogodek dogodil.

S tem ko je prvostopno sodišče upoštevalo 5. odstavek 902. člena ZOR, ni prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, ampak zgolj pravilno uporabilo določilo materialnega prava. Ne drži tudi trditev v pritožbi, da je sklicevanje na 5. odstavek 902. člena ZOR nepravilno. Izpovedba zaslišane S. J. prav tako ne potrjuje, da se je zavarovalec strinjal oziroma dal svoje soglasje na izključitev zavarovanja na območju ZRJ.

Ne drži tudi, da je prvostopno sodišče kršilo postopek, ko je vpogledalo v listine, ki naj bi jih tožeča stranka predložila prepozno. Za odločitev v navedeni zadevi so zadostovale že listine, ki jih je predložila sama tožena stranka.

Izpodbijana sodba ima tudi vse potrebne razloge za odločitev. Ni namreč podano nobeno neskladje med listinami v spisu in med razlogi sodbe. Bistvena za odločitev je bila uporaba določbe 5. odstavka 902. člena ZOR in uveljavljena sodna praksa, ki v primeru neujemanja daje prednost zapisu v zavarovalni polici.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper dosojene stroške, vendar povsem pavšalno, saj konkretno ne navaja, zakaj in v katerem delu bi bila višina stroškov previsoka in v nasprotju z odvetniško tarifo.

Pritožbeni razlogi so tako neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah v višini 389,84 EUR. Odločitev temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena in 1. odstavkom 165. člena ZPP.