VSL sklep I Cp 3289/2010

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožniki nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Z izpodbijanim sklepom se je Okrožno sodišče v Novem mestu izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

(2) Pritožujejo se tožeča, prvo in četrto tožena stranka; vse uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka v pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno presodilo, da je slovenska pristojnost podana na podlagi 3. tč. 5. člena in 1. tč. 6. člena Uredbe sveta ES št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba), a je njena določila napačno interpretiralo. Uredba namreč v 3. tč. 5. člena ne določa, katero sodišče je v državi pristojno, temveč kot izbirno stvarno pristojno sodišče določa pristojnost kateregakoli sodišča, kjer je prišlo do škodnega dogodka oziroma kjer ta grozi. Izbirno sodno pristojnost določa tudi 1. tč. 6. člena Uredbe. Škodni dogodek predstavlja predvajanje oddaje „P“, to pa ni vezano le na sedež in poslovne prostore RTV Slovenija, temveč na celotno območje, kjer je bila oddaja predvajana. Glede na to je krajevno pristojno katerokoli stvarno pristojno sodišče na območju Republike Slovenije, torej tudi Okrožno sodišče v Novem mestu. Sklicuje se tudi na razlog ekonomičnosti, saj naj bi bilo to sodišče med manj obremenjenimi.

(3) Tudi prvo in četrto tožena stranka v pritožbi menita, da je v konkretnem primeru za določanje pristojnosti potrebno uporabiti Uredbo, vendar zgolj splošne določbe, ki določajo pristojnost sodišča glede na prebivališče toženca (1. tč. 2. člena Uredbe). Menita, da do zatrjevanega škodnega dogodka ni prišlo v Republiki Sloveniji, zato specialna določba 3. tč. 5. člena Uredbe ne more biti uporabljiva. Oddaja „P“ je bila namreč pripravljena s strani prvo tožene stranke za finsko občinstvo in predvajana na Finskem v okviru programa četrto tožene stranke, ki je njihova javna televizija. V nobenem primeru tako domet oziroma sprejem programov četrto tožene stranke ne seže na teritorij Republike Slovenije. Menita, da ravnanje RTV Slovenija ne more vplivati na pristojnost v sporu, v katerem sploh ni udeležena. Tožnik tudi ne zatrjuje, da naj bi oddajo v Sloveniji predvajala četrto tožena stranka. Dodajata, da je posebne določbe o pristojnosti v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče EU) potrebno razlagati restriktivno. Sodišču nadalje očitata kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 339. člena ZPP, ker najprej ugotovi, da je oddajo v Sloveniji predvajala RTV, nato pa predvajanje očita četrto toženi stranki. Menita, da v konkretnem primeru za določitev pristojnosti sodišča ne more biti uporabljena niti 1. tč. 6. člena Uredbe, saj kumulativno niso podani vsi pogoji, ki jih navedena določba zahteva, skupno obravnavanje vseh tožencev pa tudi ni smotrno, saj bi ob tem nastali nesorazmerni stroški. Predlagata tudi, da se v zvezi s problematiko, ki je predmet njune pritožbe, na Sodišče EU naslovi predhodno vprašanje o uporabi in razlagi prava EU, t.j. Uredbe št. 44/2001.

(4) Pritožba vsake od strank je bila vročena nasprotni strani, ki je nanjo podala odgovor in predlaga njeno zavrnitev. Tožeča stranka je odgovorila tudi na predlog za postavitev predloga za sprejetje predhodne odločbe Sodišču EU in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

(5) Pritožbe niso utemeljene.

(6) Ni sporno, da je pri določitvi pristojnega sodišča potrebno uporabiti Uredbo št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvršitvi odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba). Ta se namreč uporablja, če sta izpolnjena dva pogoja: ratione personae - toženec mora imeti prebivališče v državi članici EU; in ratione materiae - gre za civilno ali gospodarsko zadevo. Uredba enako kot slovensko procesno pravo razlikuje med splošno in posebnimi (izbirnimi) pristojnostmi. Splošna pristojnost je v skladu z 2. členom Uredbe podana v državi prebivališča oziroma sedeža fizične ali pravne osebe, posebne pristojnosti (Oddelek št. 2 Uredbe) pa so vpeljane v korist tožnika, ki lahko prosto izbira, ali bo tožil pred sodiščem splošne ali posebne pristojnosti. V sporih o deliktih in kvazidelktih je tako zaradi varstva oškodovanca poleg splošne pristojnosti pristojno tudi sodišče tiste države članice, kjer je do škodnega dogodka prišlo ali kjer grozi (3. tč. 5. člena Uredbe). Sodišče ES (sedaj Sodišče EU) je pristojnost poleg kraja škodnega dogodka (forum delicti comissi) razširilo tudi na kraj nastanka škode (forum laesionis)(1).

(7) Stališče prvo in četrto tožene stranke, da v konkretnem primeru posebne pristojnosti po 3. tč. 5. člena Uredbe ni moč uporabiti, je zmotno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je v primeru škode, povzročene v medijih, pristojno sodišče vsake države v kateri je medij distribuiran. Takšno stališče je skladno s sodno prakso Sodišča EU, ki je kot vrhovni organ interpretacije Uredbe v primeru Shevill v. Press Alliance odločilo, da je v primeru kršitve osebnostnih pravic z množičnimi mediji moč tožiti bodisi v kraju sedeža založnika medija bodisi v kraju, kamor je bil medij distribuiran(2). Pritožbeno sodišče pripominja, da še širše stališče de lege ferenda zavzema tudi predlog nove haaške Konvencije o mednarodni pristojnosti in tujih sodnih odločbah v civilnih in gospodarskih zadevah(3), ki v 10. členu določa, da je za obravnavanje deliktov poleg sodišča v državi storilca, pristojno tudi sodišče v državi nastanka posledice, razen če odgovorna oseba ni mogla razumno predvideti, da bo njeno ravnanje povzročilo posledico enake narave v tej državi, pristojnost pa je omejena na obravnavanje posledic, nastalih (ali grozečih) v državi nastanka posledice, razen kadar ima prizadeta oseba v tej državi običajno prebivališče.

(8) Glede na navedeno velja pritrditi sodišču prve stopnje, da ni pomembno, kdo je dejansko v Republiki Sloveniji tehnično opravil predvajanje oddaje „P“. Očitana kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Po trditvah četrto tožene stranke same je oddajo posredovala RTV Slovenija, in sicer na osnovi zahteve v okviru sodelovanja v European Broadcasting Union (gl. list. št. 106 spisa, drugi odst.). Torej je bila oddaja v Republiko Slovenijo distribuirana s strani četrto tožene stranke, saj ni slučajno zašla sem.(4) Četrto tožena stranka bi lahko distribucijo oddaje na slovensko območje preprečila. V skladu z Direktivo 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodni avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (Uradni list L 376 z dne 27. 12. 2006, str. 0028-0035, v nadaljevanju: Direktiva)(5) imajo namreč RTV organizacije, kamor spada tudi četrto tožena stranka, izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo distribucijo posnetkov svojih oddaj (člen 9/1d Direktive). Na strani četrto tožene stranke je bila tako odločitev o tem, ali bo sporno oddajo, katere avtor je (nesporno) prvo tožena stranka, distribuirala v slovenski prostor, ali pa bo distribucijo prepovedala in preprečila zatrjevani nastanek škode. Četrto tožena stranka tudi ni trdila, da je bila v izročitev sporne oddaje kakorkoli prisiljena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je slovenska jurisdikcija v skladu s 3. tč. 5. člena Uredbe podana tudi za prvo in četrto toženo stranko. Pristojnost sodišča je bilo tako mogoče zanesljivo ugotoviti že na podlagi obstoječe prakse Sodišča EU, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni potrebe za predložitev predhodnega vprašanja v skladu z 267. členom Pogodbe Evropske unije (Uradni list EU, št. C 83/164 z dne 30. 3. 2010, v nadaljevanju: PEU), kot to predlagata prvo in četrto tožena stranka. Ker je bila slovenska pristojnost podana že na podlagi 3. tč. 5. člena Uredbe, je bila brezpredmetna tudi presoja okoliščin za pristojnost po 1. tč. 6. člena Uredbe, zato se pritožbeno sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo.

(9) Uredba v načelu ureja mednarodno pristojnost, ne pa krajevne pristojnosti. Z njeno uporabo se tako ugotovi pristojnost slovenskega sodišča, glede vprašanja, katero sodišče v Sloveniji je krajevno pristojno, pa je potrebno uporabiti slovensko notranje pravo - ZPP.(6) Tožnik v pritožbi zmotno meni, da je krajevno pristojno katerokoli stvarno pristojno sodišče na območju Republike Slovenije, torej tudi Okrožno sodišče v Novem mestu, pri čemer razen načela ekonomičnosti niti ne pojasni okoliščin, ki bi napeljevale na krajevno pristojnost navedenega sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZPP, ki ločijo med splošno in izbirnimi krajevnimi pristojnostmi. Splošna krajevna pristojnost je določena glede na stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež tožene stranke (47. člen ZPP). Ker prvo in četrto tožena stranka v Sloveniji nimata prebivališča oziroma sedeža, za drugo in tretjo toženo stranko pa velja pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, saj se zoper izpodbijani sklep nista pritožili, je pristojno to sodišče. ZPP v 1. odstavku 52. člena določa, da je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno ravnanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno menilo, da je pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani podana, ker je sporno oddajo v Sloveniji predvajala RTV, ki ima sedež v Ljubljani. Oddaja je bila namreč po trditvah tožeče stranke predvajana v celotni Sloveniji. Pravilna pa je razlaga prvostopenjskega sodišča, da je sodišče v Ljubljani pristojno tudi zato, ker je bilo s sporno oddajo po trditvah tožnika poseženo v njegove osebnostne pravice, škodljiva posledica je torej nastala v njegovi zasebni sferi, tj. v kraju njegovega stalnega prebivališča. Do enake rešitve pripelje tudi uporaba 49. člena ZPP, ki določa, da če je z isto tožbo toženih več oseb, pa zanje ni krajevno pristojno isto sodišče, je pristojno sodišče, ki je pristojno za enega izmed tožencev. Za drugo in tretje toženo stranko pa je že pravnomočno določena pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani. Glede na to, da iz tožbenih navedb izhaja, da so toženci delovali skupno in so solidarno odgovorni za nastalo škodo, je torej za vse skupaj krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno vsaj za enega toženca. Okrožno sodišče v Ljubljani je tako pristojno tudi na podlagi te okoliščine.

(10) Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožniki s pritožbami niso uspeli (1. odst. 154. člena ZPP), z odgovori na pritožbo pa niso upoštevno prispevali k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------

Primerjaj Sodbo v zadevi C-21/76, G.J. Bier B. V. v. Mines de potasse d'Alsace, z dne 30. november 1976.

Primerjaj Sodbo v zadevi C 68/93, Shevill v. Press Alliance, z dne 7. 3. 1995. Ob tem velja pripomniti, da je pri določanju krajev posledic Sodišče EU uvedlo dve omejitvi: okrnitev dobrega imena in časti je priznalo le v tistih državah, kjer je bil prizadeti poznan, pristojnost sodišča v vseh teh državah pa je omejilo le na prisojanje škode, nastale v tej državi.

Hague Conference on Private International Law, „Preliminary Draft Convention on Jurisdiction and Foreign Judgements in Civil and Commerial Matters“ z dne 30. 10. 1999, dosegljivo na

http://cryptome.org/hague-draft.htm

Tudi Zvezno vrhovno sodišče Republike Nemčije (Bundesgerichtshof) je kot razširjanje medija priznalo distribucijo v tistih krajih, kamor je bilo razširjanje usmerjeno in ni zgolj slučajno zašlo tja. Tako so za presojanje kršitve relevantni naslovniki v tistih državah, ki jih je založnik želel doseči oziroma bi z razširjanjem nanje moral računati (primerjaj Možina, D., Internet in pravo, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2003, str. 36)

Gre za kodificirano verzijo.

Primerjaj Galič, A., Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 („Bruseljska uredba“), Pravosodni bilten, št. 1/2007, Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana, str. 189).