VSL sodba in sklep III Cp 2955/2010

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijani 1. in 3. točki razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe v 2. točki izreka, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od prisojenega zneska 19.550,19 EUR za čas od 4.9.2004 do 25.3.2009 se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbe tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Tožeča stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 19.550,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.3.2009 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne 1.507,09 EUR stroškov pravdnega postopka s pripadki. Ugotovilo je, da je bilo vozilo tožeče stranke kritičnega dne poškodovano, ker tožena stranka kot zavezanka za vzdrževanje ulice in dovoza nanjo ni poskrbela za ustrezno višino klančine, nepoškodovanost asfalta in ustrezno grajenost klančine, zato je tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu je nastala na avtomobilu.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper 1. in 3. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izrek sodbe v 1. in 3. točki spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov oziroma podredno, da sodbo v izpodbijani 1. in 3. točki izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču v nov postopek. V obrazložitvi očita sodišču prve stopnje, da je brez vsakršne dejanske in pravne osnove odločilo, da je v tem sporu poškodbe na vozilu povzročila prevelika nivojska razlika glavne in dovozne ceste ter neustrezna grajenost klančine, ker ni bila izvedena samo z asfaltom, in da je zato odgovorna tožena stranka. Tožeča stranka takšne trditvene podlage ni postavila ampak je trdila, da je škodo na motorju avtomobila povzročila luknja v asfaltu. Kot sledi iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 16.9.2009 pod točko 6 tudi tožeča stranka priznava, da je križišče omenjenih cest izvedeno povsem v skladu s predpisi, kar posledično pomeni, da način gradnje dovoza ni vzrok za obravnavani škodni dogodek. Glede napak v izgradnji vozišča sodišče ni izvedlo nobenega dokaza in je izpodbijano odločitev sprejelo arbitrarno, dejansko stanje pa je ostalo povsem nerazčiščeno. Izvedenec avtomobilske stroke vsekakor ni strokovnjak, ki lahko poda mnenje o nepravilnosti v zvezi z gradnjo ceste, saj za takšna mnenja ni strokovno usposobljen. Sodišče tudi ni pojasnilo, katera določila materialnega prava je tožena stranka kršila zaradi domnevno nepravilne izvedbe dovoza na Ulico F.. Odločbe se ne da preizkusiti, ker sodišče ustrezne pravne podlage za svojo odločitev ni navedlo. Brez navedbe ustrezne pravne podlage tudi zaključek sodišča, da tožena stranka ni bila dovolj skrbna pri izvedbi in vzdrževanju dovoza na Ulico F., ne more vzdržati resne pravne presoje. Pritožba izpodbija tudi višino prisojene odškodnine, ker tožeča stranka ni izkazala, da bi nastalo škodo že sanirala, in zato do 20 % DDV-ja ni upravičena.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu v 2. točki izreka v obsegu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od prisojenega zneska v višini 19.550,19 EUR za čas od 4.9.2004 do 25.3.2009, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti od dosojenega zneska od 25.3.2009 dalje do plačila oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. V obrazložitvi navaja, da je imel dolžnik 20.8.2004 ob pozivu na plačilo odškodnine na voljo vse informacije in podatke o višini škode, kot tudi mnenje sodnega cenilca o višini škode, tako da bi škodo lahko poravnal, pa tega ni storil.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ne.

Ni sporno, da je tožena stranka upravljalec ceste, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Kot sledi iz obrazložitve sodišča prve stopnje je škodni dogodek posledica dveh protipravnih ravnanj: neustrezne gradnje klančine in neustreznega vzdrževanja dovoza. Klančina naj bi bila po ugotovitvah izvedenca avtomobilske stroke previsoka in delno izvedena z granitnimi kockami, zato je avtomobil z vijakom, ki drži oljno korito, zapel granitno kocko, kar je imelo za posledico odlom dela bloka motorja in oljnega korita. Ker tožeča stranka tekom pravdnega postopka ni zatrjevala, da ji je škoda nastala zaradi nepravilne gradnje dovozne poti, niti ni navajala dokazov v tej zvezi, je sodba sodišča prve stopnje tudi sodba presenečenja. To velja še toliko bolj, ker je drugi stranski intervenient Z. T. v pripravljalni vlogi z dne 1.1.2004 izrecno opozoril, da ni jasno, ali tožeča stranka uveljavlja škodo zaradi nevzdrževanja ceste (manjkajoči tlakovec z luknjo v asfaltu) ali pa uveljavlja povrnitev škode zaradi razlike nivoja cest, ki povezuje cestišče s spustom iz granitnih kock. Tožeča stranka pa se je odzvala tako, da je na naroku dne 20.11.2008 precizirala tožbene navedbe, da je tožena stranka odgovorna skladno z Zakonom o javnih cestah kot lastnica občinske ceste, kjer je prišlo do poškodbe vozila, ker je opustila dolžnost rednega vzdrževanja cest in dovozov na kategorizirano cesto.

Če sodišče prve stopnje meni, da trditvena podlaga tožbe zajema tudi napake v gradnji dovozne poti, bi moralo postopek voditi drugače in upoštevati načelo odprtega sojenja ter strankam nakazati, kaj je za presojo odločilno. Tega pa ni storilo, kljub temu, da je drugi stranski intervenient Z. T. v pripravljalni vlogi z dne 1.1.2004 na ta problem izrecno opozoril. Stranke v sodnem postopku lahko pravico do izjave dejansko uresničujejo le, če jim je priznana pravica do informacije, to pa vsekakor niso le ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ampak tudi jasne in nedvoumne navedbe nasprotne stranke. Kadar pa te vzbujajo dvom, je dolžnost sodišča, da jih razjasni in da stranke ustrezno dopolnijo navedbe in dokazne predloge. Sodišče vse do zaključka glavne obravnave pravdnim strankam ni nakazalo, da bo kot pravno relevantno dejstvo upoštevalo nepravilno izgradnjo dovozne poti in tako toženi stranki ter obema stranskima intervenientoma preprečilo, da se opredelijo do takšnega tolmačenja pravno odločilnih dejstev sodišča. Posledično je neutemeljeno preprečilo stranskemu intervenientu na strani tožene stranke izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki je edini kvalificiran, da poda relevantno mnenje v zvezi z nepravilnostmi pri gradnji dovoza. Nasprotno ravnanje sodišča prve stopnje tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijana sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, saj iz odločbe sploh ni mogoče razbrati, na katere določbe pravil o vzdrževanju cest in njihovi gradnji je sodišče oprlo odločitev o protipravnem ravnanju tožene stranke.

Sodišče prve stopnje bo v ponovnem sojenju moralo strankam v okviru odprtega sojenja predstaviti svoje stališče glede pravno relevantnih dejstev in obema strankama kot tudi stranskima intervenientoma omogočiti, da se opredelijo do pravno odločilnih dejstev in predlagajo tudi ustrezne dokaze. Opredeliti se bo moralo do vprašanja, ali je škoda nastala zaradi nepravilne gradnje dovozne poti ali zaradi neprimernega vzdrževanja in če bo odgovor pritrdilen, določno navesti, katero pravilo o gradnji oziroma vzdrževanju cest je bilo kršeno. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo v izpodbijani 1. in 3. točki izreka razveljavilo in v tem obsegu vrača sodbo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje je tožnik višino materialne škode izkazal z izvedencem prometne stroke, ki je izračunal skupno škodo na dan izdelave mnenja dne 25.3.2009 v skupni višini 19.550,19 EUR. Ker tožnik niti ni zatrjeval, da bi med pravdnim postopkom vozilo popravil oziroma prodal, pravdne stranke pa tudi niso dosegle soglasja o uporabi izvedenskega mnenja, ki ga je tožnik pridobil pred pravdo, je bila višina škode znana z izdelavo izvedenskega mnenja izvedenca, ki ga je sodišče postavilo v tem postopku, zato pred 25.3.2009 tožeča stranka ni upravičena do plačila zamudnih obresti, saj pred tem datumom tožena stranka ni mogla priti v zamudo.

Pritožba tožeče stranke se tako pokaže kot neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi določila 353. člena ZPP in s sodbo v izpodbijani 2. točki, kolikor se nanaša na zavrnitev plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.550,19 EUR za čas od 4.9.2004 do 24.3.2009, potrdilo.

Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). O stroških pritožbenega postopka tožene stranke bo odločeno v končni odločbi (165. člen ZPP).