VSRS Sklep VIII Ips 47/2009

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba Centra za socialno delo Nova Gorica, št. 020-85-007747/97 z dne 24. 4. 2006 in odločba tožene stranke št. 02085-334/2006/3 z dne 25. 8. 2006, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka v višini 45.320,00 SIT mesečno in da je tožena stranka dolžna povrniti tožničine stroške postopka. Ugotovilo je, da je bil glede na ugotovljene bruto prihodke tožnice in njenih družinskih članov otroški dodatek pravilno določen.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili 65. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih – ZSDP (Ur. l. RS, št. 97/2001 in naslednji). Tožničin mož je moral v letu 2005 po odločbi ZPIZ vrniti denarna sredstva, ki so bila preplačana v obdobju od 29. 1. 2003 do 30. 5. 2005. To vračilo pa se ni upoštevalo pri dejanskih dohodkih družine v letu 2005. Kršeno naj bi bilo tudi določilo 14. točke drugega odstavka 314. (pravilno: 339.) člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

4Revizija je utemeljena.

5Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6Sodišče druge stopnje se je po presoji revizijskega sodišča o kriterijih za določitev otroškega dodatka določno in jasno opredelilo, zato ni prišlo do kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

8Po prvem odstavku 65. člena ZSDP se z otroškim dodatkom staršem oziroma otroku zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, kadar dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje dohodkovnega razreda, ki je določen v drugem odstavku istega člena. V prvem odstavku 71. člena ZSDP je določeno, da se za uvrstitev družine v posamezni dohodkovni razred upošteva povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v preteklem koledarskem letu. Po določbi 72. člena ZSDP pa je skupni dohodek družine vsota vseh bruto dohodkov vseh družinskih članov za isto koledarsko leto, pri čemer so izrecno izvzeti določeni dohodki.

9ZSDP sicer res določa le dohodkovni cenzus in dohodkovne izjeme za določitev otroškega dodatka, ne določa pa, da se pri tem upošteva družinske odhodke. Vendar pri morebitnem upoštevanju vračila dohodkov ne gre za odhodek, kot zmotno menita sodišče prve in druge stopnje, ampak za vprašanje pravilne določitve višine dohodka, ki je nadalje podlaga za odmero otroškega dodatka.

10Tožena stranka je z odločbo z dne 24. 4. 2006 tožnici za čas od 1. 5. 2006 do 30. 4. 2007 odmerila otroški dodatek za dva otroka v višini 24.300,00 SIT mesečno, s pripadajočo uskladitvijo. Kot skupni dohodek družine v letu 2005 (koledarsko leto pred vložitvijo zahtevka) je bila upoštevana denarna socialna pomoč, ki jo je prejela tožnica in znesek plač, nadomestil in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki jih je na podlagi pravnomočne sodbe v delovnem sporu za obdobje od 29. 1. 2002 do 21. 12. 2005 prejel tožničin mož. V obdobju, ko je bil brez zaposlitve, je tožničin mož iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejemal nadomestilo za čas čakanja na drugo delo. Z odločbo z dne 28. 11. 2005 je bil pozvan, da zneske, ki jih je iz tega naslova prejel v obdobju od 29. 1. 2003 do 30. 9. 2005, vrne.

11Sodišče druge stopnje se pravilno sklicuje na 25. člena Pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov (Ur. l. RS št. 116/2003 in naslednji), ki v četrtem odstavku določa, da se dohodki in prejemki, ki izvirajo iz več let, vštevajo v skupni dohodek družine v celotnem znesku v letu, ko jih je vlagatelj oziroma družinski član prejel. Vendar pa je zmotno presodilo, da znesek nadomestil, ki naj bi jih tožničin mož vrnil Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) predstavljajo „odhodek“, ki ga od osnove za določitev cenzusa za priznanje otroškega dodatka ni mogoče odšteti oziroma nima nobenega vpliva na višino te osnove.

12Tožničinemu možu so bili v letu 2005 na podlagi sodne odločbe izplačani prejemki, ki izvirajo iz let 2002, 2003, 2004 in 2005, vendar pa pri tem ni nepomembno, ali je moral ZPIZ vrniti v teh letih prejeta nadomestila za čas čakanja na drugo delo, ker je bilo za nazaj po pravnomočni sodbi vzpostavljeno delovno razmerje. Če je temu tako, dohodek tožničinega moža, ki v smislu 25. člena Pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov izvira iz več let, ni bil nominalno enak znesku, ki ga je prejel od delodajalca, ampak zmanjšan za zatrjevano vrnjena nadomestila ZPIZ. Za leto 2005 je bil v cenzusu sicer pravilno upoštevan le dohodek iz naslova nadomestil plač delodajalca za to leto, saj tožena stranka pri dohodkih tožničine družine ni upoštevala nadomestila ZPIZ za to leto. Če je zaradi vzpostavljenega delovnega razmerja za nazaj tožničin mož moral v letu 2005 vrniti zneske prejetih nadomestil pred letom 2005, zneska, ki ga je tožničin mož v letu 2005 prejel od delodajalca in se nanaša tudi na obdobje pred 2005, ni mogoče šteti v celoti za dohodek družine, ki izvira iz več let, ampak ga je potrebno zmanjšati za vrnjene zneske nadomestil ZPIZ, ki se nanašajo na obdobje pred letom 2005.

13Zaradi napačne materialnopravne presoje, da vrnitev zneskov iz naslova nadomestila za čas čakanja na drugo delo ne more vplivati na višino skupnega dohodka družine v letu 2005, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo potrebno na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je treba ugotoviti, ali je odločba ZPIZ z dne 28. 11. 2005 o vračilu preplačila res posledica naknadno vzpostavljenega delovnega razmerja za nazaj (iz same odločbe to ni razvidno), kot tudi, ali in v kakšnem obsegu je tožničin mož v letu 2005 ZPIZ res vrnil zahtevani znesek in v kolikšnem delu se vrnjeni znesek nanaša na čas pred letom 2005. Šele potem bo mogoče odločiti o zakonitosti izpodbijanih odločb.