VDSS sklep Pdp 1179/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke šifra ... z dne 11. 11. 2005 in sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja šifra ... z dne 2. 2. 2006, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na podlagi citiranih sklepov ni prenehalo, ampak traja tudi po 23. 2. 2006, za poziv nazaj na delo policista, sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi, obračun pripadajočih zneskov neto plače (pravilno: bruto nadomestila plače), odvod davkov in prispevkov, izplačilo (neto nadomestila plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska od dneva zapadlosti do plačila ter za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedel, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno, kateri zakon je sodišče prve stopnje uporabilo kot podlago za odločitev, poleg tega je materialno pravo zmotno uporabilo. Krajevna in časovna komponenta očitane kršitve sta obvezni sestavini sklepa o uvedbi disciplinskega postopka oziroma sklepa o disciplinski odgovornosti, saj lahko delavec le tako pripravi svojo obrambo. V kolikor gre za krajevno in časovno neopredeljeno kršitev, ni mogoč ugovor, da delavec zaradi odsotnosti očitanega ravnanja ni mogel storiti (alibi). Glede opisa kršitve je podano neskladje med sklepom o uvedbi disciplinskega postopka in sklepom o disciplinski odgovornosti z dne 11. 11. 2005. Predmet odločbe disciplinskega organa je lahko le tisto dejanje, ki je navedeno v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka, to pa v konkretnem primeru ni konkretizirano, v sklepu disciplinskega organa prve stopnje je dodan opis, ki tožniku ob uvedbi disciplinskega postopka ni bil predočen in glede katerega se ni mogel zagovarjati. Za odločanje o disciplinski odgovornosti so potekli relativni zastaralni roki in se z vprašanjem spoštovanja absolutnih zastaralnih rokov sodišče prve stopnje ne bi smelo ukvarjati. Tožniku se je očitalo dejanje, ki naj bi se zgodilo v letu 2004, kar pomeni, da bi bilo treba šteti, da je do kršitve prišlo 1. 1. 2004. Sklep o uvedbi disciplinskega postopka z dne 8. 4. 2004 (pravilno: 8. 4. 2005) je bil izdan po poteku trimesečnega roka, ki je tekel od novembra 2004, ko je bilo o domnevnem kaznivem dejanju obveščeno Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. Prav tako je po poteku devetih mesecev, torej 8. 12. 2005, nastopilo zastaranje vodenja disciplinskega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa ni navedlo razlogov za takšno odločitev. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in poseglo v tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. Zgolj povzelo je izpovedi prič iz disciplinskega postopka, s čimer je tožniku onemogočilo predstavitev dejanskih in pravnih argumentov v sporu. Iz obrazložitve sklepa tožene stranke o disciplinski odgovornosti ne izhajajo nikakršni razlogi in ne vsebuje dokazne ocene, ampak zgolj povzema izpovedi zaslišanih prič. Poleg tega sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo priči I.P., ne pa tožniku, ter ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca otroškega psihologa. Svojo odločitev je oprlo na izpoved priče V.J., ki je neverodostojna, saj je skušala otroka odtujiti od tožnika, in ni pribavilo spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani glede razveze tožnika in njegove žene. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani doslej ni sprožilo kazenskega postopka zoper tožnika in je sodišče prve stopnje s svojo razsodbo prejudiciralo, da gre za kaznivo dejanje spolnega delikta.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala tožnikove navedbe, pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navedla je, da je v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka očitana kršitev dovolj določno opredeljena, da je mogoče razbrati, kaj je bilo predmet disciplinskega postopka. Oseba, zoper katero je bilo to dejanje storjeno, zaradi mladosti ni mogla natančno opredeliti časa in kraja opisanih dogodkov. V konkretnem primeru ne kraj ne čas kršitve ne predstavljata elementa kaznivega dejanja in njuna nedoločnost ne povzroči nezakonitosti sklepa o disciplinski odgovornosti. Prav tako ni nastopilo zastaranje uvedbe oziroma vodenja disciplinskega postopka, saj se je za kršitev izvedelo 16. 3. 2005, ko je bil o tem obveščen upravičeni predlagatelj za uvedbo postopka, poleg tega pa je bil tožnik v času disciplinskega postopka upravičeno odsoten z dela 74 dni. Glede ugotovljenega dejanskega stanja je tožena stranka navedla, da je sodišče prve stopnje upoštevalo načelo proste presoje dokazov ter je svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo. Zaključek o zakonitosti izpodbijanih sklepov o disciplinski odgovornosti tožnika oziroma o obstoju disciplinske kršitve z znaki kaznivega dejanja ne predstavlja kršitve domneve nedolžnosti. Za takšno ugotovitev ni treba, da temelji na kazenski ovadbi oziroma na uvedenem kazenskem postopku.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožnika že odločalo. S sodbo opr. št. Pdp 141/2007 z dne 13. 12. 2007 je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo (izpodbijani del sodbe) delno spremenilo, tako da je razveljavilo sklepa o disciplinski odgovornosti (sklep tožene stranke z dne 11. 11. 2005 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 2. 2006) ter toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto nadomestilo plače, odvede davke in prispevke ter izplača neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V ostalem, glede tožbenega zahtevka za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, je pritožbo zavrnilo in delno potrdilo izpodbijano sodbo (izpodbijani del sodbe).

Na podlagi revizije tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 144/2008 z dne 28. 9. 2010 izpodbijani del (ugodilni del in odločitev o stroških postopka) sodbe pritožbenega sodišča razveljavilo in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V obrazložitvi je pritrdilo stališču pritožbenega sodišča, da ni v skladu z zakonom določba 2. odstavka 5. člena Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalne skupnosti (Ur. l. RS, št. 58/03 – v nadaljevanju Uredba), ker nedopustno podaljšuje zakonsko določene zastaralne roke in sicer v delu, v katerem določa, da zastaralni roki ne tečejo zlasti v času opravičenih odsotnosti javnega uslužbenca z delovnega mesta, razen v primeru začasne odstranitve od opravljanja dela, in v primerih, kadar obstaja materialni dokaz, da javni uslužbenec s svojim ravnanjem ovira uvedbo oziroma vodenje disciplinskega postopka. Kot zmotno oziroma najmanj preuranjeno pa je štelo odločitev, da je treba kot subjektivni rok, v katerem zastara vodenje disciplinskega postopka, šteti čas devetih mesecev, odkar se je izvedelo za disciplinsko kršitev in njenega storilca ne glede na morebitno opravičeno odsotnost javnega uslužbenca. Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije bi pritožbeno sodišče moralo pred odločitvijo, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, ugotoviti, ali je tožnikova opravičena odsotnost z dela v trajanju 74 dni predstavljala tisti dejanski stan, ki ustreza določilu 5. odstavka 128. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji – ZJU), kar bi narekovalo zadržanje (pretrganje) zastaralnega roka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ponovno preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in najmanj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za zavrnitev posameznih dokaznih predlogov, ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno meni tožnik v pritožbi. Navedena kršitev je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, če so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedih v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Ni pa podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po tej določbi niti relativno bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 287. člena ZPP (ki določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil), če v obrazložitvi sodbe ni navedeno, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni oziroma zakaj so bili zavrnjeni (saj to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe).

2odstavek 213. člena ZPP določa, da o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, tako da zaradi zavrnitve dokaznih predlogov tožnika določbe postopka niso bile kršene. Prav tako niso kršene ustavne pravice, konkretno pravica do enakega varstva pravic, na katero se sklicuje pritožba. Omenjena pravica je kot del pravice do poštenega sojenja temeljna človekova pravica in je urejena v 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji – URS), ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica stranke do izjave v postopku, torej pravica do izjave o zbranem procesnem gradivu, ki bi lahko vplivalo na odločitev v sporu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožniku pravica do izjave ni bila onemogočena, v postopku pred sodiščem prve stopnje je navajal dejstva, dokaze in pravna naziranja ter se opredelil do navedb tožene stranke, kot je razvidno iz pripravljalnih vlog in zapisnikov z narokov za glavno obravnavo.

Tožnik je bil s sklepom z dne 11. 11. 2005 spoznan za odgovornega disciplinske kršitve po 6. alinei 1. odstavka 99. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 110/03 – ZPol-UPB1) in mu je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. O njegovi pritožbi je bilo dokončno odločeno s sklepom Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 2. 2006, s katerim je bil sklep tožene stranke potrjen.

Vodja operativno komunikacijskega centra Policijske uprave ... je po pooblastilu generalnega direktorja Policije dne 6. 4. 2005 predlagal uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika, sklep o uvedbi tega postopka je bil izdan 8. 4. 2005. S tem sklepom je tožena stranka tožniku očitala hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti delavcev policije oziroma storitev dejanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po 2. in 3. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji – KZ), ker naj bi v letu 2004 kot roditelj zlorabil svoj položaj in s hčerko P.K., ki še ni bila stara deset let, storil druga spolna dejanja. O tem dejanju je bil komandir Policijske postaje ... obveščen na podlagi dopisa z dne 16. 3. 2005, v katerem je navedeno, da je Sektor kriminalistične policije Policijske uprave ... 7. 3. 2005 podal kazensko ovadbo zoper tožnika, med drugim tudi za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let. S tem je eden izmed predlagateljev disciplinskega postopka (tožniku nadrejeni delavec) izvedel za očitano disciplinsko kršitev, kar pomeni, da je treba ta dan šteti kot začetek teka subjektivnih zastaralnih rokov. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so ti roki začeli teči že v mesecu novembru 2004, to je takrat, ko se je z očitanimi dejanji seznanilo Okrožno državno tožilstvo, saj je odločilen dan, ko se je z očitanim ravnanjem seznanila tista oseba, ki je bila pristojna za podajo predloga za uvedbo postopka.

Sodišče prve stopnje je v tem delu, to je glede začetka teka roka za zastaranje vodenja disciplinskega postopka, popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava najmanj preuranjeno odločilo o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov o disciplinski odgovornosti, reintegracijo in reparacijo. Pri presoji zastaranja vodenja disciplinskega postopka je nepravilno upoštevalo zastaralne roke, določene v zakonu in podzakonskem predpisu. Po določbi 6. odstavka 128. člena ZJU zastara vodenje disciplinskega postopka v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka (2. odstavek 128. člena ZJU: uvedba disciplinskega postopka za težjo disciplinsko kršitev zastara v treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca, oziroma v šestih mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena), v vsakem primeru pa v enem letu, od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. To pomeni, da je za vodenje disciplinskega postopka za težjo disciplinsko kršitev, kakršna se je očitala tožniku, določen devetmesečni subjektivni zastaralni rok. Te določbe ZJU so bile z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 113/05 – ZJU-B) razveljavljene. Upoštevaje določbo prvega odstavka 85. člena ZJU-B se je zato disciplinski postopek nadaljeval po določbah nespremenjenega ZJU, ki ga je pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje ter to tudi navedlo v obrazložitvi svoje odločitve.

Nepravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo določbi 4. in 5. odstavka 128. člena ZJU, saj pri presoji zastaranja uvedbe oziroma vodenja disciplinskega postopka ne bi smelo upoštevati določb Uredbe, ki v 2. odstavku 5. člena zakonsko določene zastaralne roke nedopustno podaljšuje.

Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo v zvezi z ugovorom tožnika o zastaranju vodenja disciplinskega postopka sklicevala na navedbe v sklepu, s katerim je bila tožnikova pritožba zoper sklep o disciplinski odgovornosti z dne 11. 11. 2005 zavrnjena. V tem sklepu komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 2. 2006 (priloga A2) je navedeno, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, ker je bil tožnik na letnem dopustu ali v bolniškem staležu skupaj 74 dni od dne, ko je bil uveden disciplinski postopek. Rok za vodenje disciplinskega postopka se je zato iztekel šele 28. 2. 2006. Iz seznama odsotnosti za obdobje od 7. 4. 2005 do 12. 10. 2005 (priloga B13), ki se nahaja v disciplinskem spisu, je razvidno le, da je bil tožnik 24 dni odsoten zaradi izrabe letnega dopusta in 56 dni zaradi bolniškega staleža, skupaj 80 dni. Iz dopisa z dne 14. 12. 2005 (priloga B14), ki je bil s strani policijskega inšpektorja F.H. po pooblastilu direktorja Policijske uprave... poslan ob odstopu pritožbe v reševanje komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja, pa je razvidna navedba, da v času od 3. 5. 2005 do 20. 5. 2005 (letni dopust), od 21. 5. 2005 do 31. 7. 2005 (bolniški stalež) in od 29. 8. 2005 do 9. 9. 2005 (letni dopust), skupaj 74 delovnih dni, disciplinskega postopka ni bilo mogoče voditi zaradi opravičene odsotnosti javnega uslužbenca.

Zgolj zato ker je bil tožnik po uvedbi disciplinskega postopka opravičeno odsoten z dela 74 dni, se ni avtomatično za 74 dni podaljšal čas, znotraj katerega je tožena stranka lahko vodila disciplinski postopek, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Navedba, da je javni uslužbenec opravičeno odsoten z dela, namreč ne zadošča za presojo, da so bile podane okoliščine, ko disciplinskega postopka ni bilo mogoče (uvesti oziroma) voditi, kot okoliščine zaradi katerih skladno s 5. odstavkom 128. člena ZJU zastaranje vodenja disciplinskega postopka ne teče. Za drugačno presojo je treba odsotnost z dela oziroma odsotnost z disciplinskega postopka opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki onemogočajo vodenje disciplinskega postopka, kot smiselno izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki so bila zavzeta v več primerih glede upravičeno odsotnost delavca z zagovora oziroma disciplinske obravnave (sodba opr. št. VIII Ips 179/2003 z dne 3. 2. 2004, sodba opr. št. VIII Ips 52/2000 z dne 10. 10. 2000, sodba opr. št. II Ips 626/2003 z dne 9. 12. 2004, sodba in sklep opr. št. II Ips 28/99 z dne 21. 10. 1999 – objavljeno v bazi podatkov SOVS Ius-Infa.). Bolniški stalež kot razlog za opravičeno odsotnost z dela pomeni namreč le, da je delavec iz zdravstvenih razlogov nesposoben za delo, ne pomeni pa nujno, da zaradi tega disciplinskega postopka zoper njega ni mogoče voditi (nekoliko poenostavljen primer: mavec na roki, ki delavcu onemogoča delo, ne preprečuje udeležbe delavca na disciplinski obravnavi). Za zaključek, da zaradi odsotnosti z dela tudi disciplinskega postopka ni mogoče voditi, bi bilo treba na primer dokazati, da je bil delavec hospitaliziran, da je nepokreten ali podobno, pri čemer bi bilo treba za tovrstne navedbe predložiti ustrezne dokaze (kot je zdravniško potrdilo, iz katerega mora biti razvidno, kdaj je bil pacient pregledan, njegova diagnoza in zdravstveno stanje).

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšne narave je bila tožnikova (opravičena) odsotnost z dela in ali je preprečevala vodenje disciplinskega postopka, je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. To pomeni, da je tožnikova pritožba utemeljena, pritožbeno sodišče ji je ugodilo in po 355. členu ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe (odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov z dne 11. 11. 2005 in 2. 2. 2006, ugotovitev trajanja delovnega razmerja po 23. 2. 2006, reintegracijo in reparacijo, razen v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi, o katerem je odločitev že pravnomočna) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo na podlagi pooblastil materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP stranki seznaniti s pravno podlago, ki jo je treba uporabiti za presojo zastaranja vodenja disciplinskega postopka (določbo 5. odstavka 128. člena ZJU), z izvedbo dodatnih dokazov dopolniti dejanske ugotovitve ter nato ponovno odločiti v sporu. Glede dodatnih navedb in dokazov bo moralo šteti, da je spremenjena pravna podlaga za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka (le določbe zakona, konkretno 5. odstavka 128. člena ZJU, ne pa določbe Uredbe) predstavlja razlog, zaradi katerega lahko stranka tudi po prvem naroku za glavno obravnavo brez svoje krivde v smislu 2. odstavka 286. člena ZPP navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze.

Za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje se je pritožbeno sodišče odločilo kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 – ZDSS-1) v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08 – ZPP-D), ki pritožbenemu sodišču zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka prepoveduje takšno odločitev, če bi bilo nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih dejanj pred pritožbenim sodiščem. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker v zvezi z možnostjo vodenja disciplinskega postopka v času opravičene odsotnosti tožnika dokazov ni izvajalo. Pritožbeno sodišče bi zato – v kolikor bi razpisalo pritožbeno obravnavo – ugotavljalo nova dejstva, ki se v dosedanjem postopku niso ocenila za pomembna za odločitev, kar bi bilo v nasprotju z namenom 30. člena ZDSS-1, ki je v dopolnitvi in preverjanju dokazov, ki so bili že izvedeni. Poleg tega bi to pomenilo omejevanje pravice do pritožbe glede na možnost, da bi se v pritožbenem postopku ugotovilo drugačno dejansko stanje kot v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP.