VSL sklep PRp 1617/2010

Pritožbi zagovornika storilca se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahteva za sodno varstvo ne zavrže ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo za sodno varstvo storilca kot nedovoljeno zavrglo, ker je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 61. člena Zakona o prekrških (ZP-1) štelo, da je vlagatelj, ker se ni udeležil razpisanega zaslišanja, zahtevo za sodno varstvo umaknil. Prvostopenjsko sodišče je storilcu naložilo v plačilo sodno takso ter prevozne stroške prič.

Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča se pravočasno pritožuje zagovornik storilca iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka ter zaradi kršitve materialnih pravil in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v obravnavo prvostopenjskemu sodišču pred drugo sodnico.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti na podlagi določbe 62.a člena ZP-1 ter v okviru pritožbenih navedb zagovornika storilca višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z izdanim sklepom prekršilo določbo tretjega odstavka 61. člena ZP-1 in je zato potrebno odločitev sodišča spremeniti tako, da se vložena zahteva za sodno varstvo ne zavrže kot nedovoljena.

Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na določbo tretjega odstavka 61. člena ZP-1, po kateri se šteje, da je oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno povabljena, izostanka pa ni opravičila, s tem, ko jo je povezalo z vabilom storilcu in njegovemu pooblaščencu na zaslišanje, ki je bilo razpisano za 22. 9. 2010, katerega se storilec ni udeležil, sodišču pa je opravičilo posredoval šele 30. 9. 2010. Vendar je sodišče pri svoji odločitvi očitno prezrlo, da se je obdolženec kot vlagatelj zahteve za sodno varstvo odzval na zaslišanji, ki ju je sodišče razpisalo za 7. 7. 2009 in 12. 2. 2010 in da je svoj zagovor že podal. Sodišče bi namreč moralo upoštevati zagovor storilca, ki ga je podal na zaslišanju 12. 2. 2010, čeprav se je zagovarjal le z molkom. Uporaba določbe tretjega odstavka 61. člena ZP-1 na način, kot ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče, ki je citirano določbo vezalo le na zadnje razpisano zaslišanje, ni pravilna. Višje sodišče je zato pritožbi zagovornika storilca ugodilo in je odločitev sodišča spremenilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa ter je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo lahko izvedlo preostale razpoložljive dokaze v preizkus vložene zahteve za sodno varstvo storilca in nato ponovno odločalo o zadevi.

Odločitev o dodelitvi zadeve drugemu sodniku ali sodnici ni v domeni pritožbenega sodišča, zato višje sodišče o takšnem predlogu zagovornika vlagatelja zahteve za sodno varstvo ni odločalo.