VSRS Sodba VIII Ips 87/2009

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za vrnitev tožnika nazaj na delo direktorja Z. d.d., OE C. in za obračun ter plačilo razlike v plači za čas od 12. 9. 2006 do vrnitve na delo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da ni izpolnil pogodbene zaveze o tem, da bodo rezultati na področju odgovornostnih zavarovanj v OE C. v času od sklenitve aneksa dne 31. 3. 2004 do marca 2006 dosegli povprečje na nivoju Z. d.d.. Tožena stranka mu je zato utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ker mu je delovno razmerje na podlagi odpovedi prenehalo šele dne 11. 9. 2006, je toženi stranki naložilo, da mu je dolžna za čas od 5. 9. 2006 do 11. 9. 2006 obračunati razliko med bruto plačo direktorja Z. d.d., OE C. in bruto plačo v višini 521,62 EUR, po plačilu davkov in prispevkov pa izplačati neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na ključne pritožbene navedbe, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). V odpovedi ni ugotovljeno, da ni dosegel rezultatov zaradi nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela, niti ni bilo to dokazano v postopku pred sodiščem. Drugostopenjska ugotovitev, da sta stranki nedoseganje rezultatov v aneksu opredelili kot razlog za odpoved zaradi nesposobnosti, s tem pa predpostavili, da nedoseganje rezultatov izhaja iz nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela, nima podlage v izvedenih dokazih niti v pravnih predpisih. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da tožnik z ukrepi ni mogel vplivati na izboljšanje rezultatov OE C., je bistveno kršilo procesna pravila in ustavno pravico do poštenega in nepristranskega sojenja. Zmoten je drugostopenjski zaključek, da tožnik ni dokazal, da rezultat ni bil dosežen zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Dokazno breme o utemeljenosti odpovednega razloga namreč ni na delavcu, temveč na delodajalcu. Izpodbijana sodba nima ugotovitev o obstoju resnega in utemeljenega razloga, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med strankama (torej o odločilnem dejstvu), zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Odpovedni razlog ni obstajal. Sporno je, kaj pomeni področje civilne odgovornosti v premoženjskih zavarovanjih, kateri so merodajni rezultati in s katerimi kriteriji se ugotavljajo. Ker o teh odločilnih dejstvih sodba nima razlogov, je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določilo aneksa je nejasno, saj ni mogoče ugotoviti, za katere rezultate gre in s katerimi pokazatelji se ugotavljajo. Ni pravilna drugostopenjska ocena, da so bili v vseh primerih rezultati OE Celje slabši od povprečja. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do tega, da je tožnik za leto 2004 in prvo polletje 2005 dobil nagrado za uspešnost in do zapisnika ocenjevalnega razgovora, ki ga je imel s predsednikom uprave in iz katerega izhaja, da so bili vsi zadani cilji doseženi. Tožniku ni bil omogočen zagovor, saj vročitev obdolžitve in vabila na zagovor ni bila opravljena skladno z ZPP. V zvezi s tem izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Rok za podajo odpovedi je bil zamujen, saj je bila tožena stranka s podatki o nedoseganju rezultatov seznanjena že dne 13. 3. 2006. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med vsebino poročila in drugostopenjsko ugotovitvijo o tem, na katero obdobje se poročilo nanaša (iz poročila izhaja, da ni bilo izdelano 1. 4. 2006, temveč že prej, zajema pa obdobje do 28. 2. 2006 in ne do 31. 3. 2006). Tožnikov predlog za izločitev izvedenca je bil nezakonito zavrnjen, saj so obstajali razlogi, ki so vzbujali dvom v njegovo nepristranskost. Ker izvedenec k mnenju ni predložil uradnih dokumentov, ki naj bi jih upošteval, podatki pa se z uradnimi dokumenti niso ujemali, je bil tožnik upravičen naknadno predložiti listine, s katerimi je izpodbijal mnenje izvedenca in glede teh listin zato ni bil prekludiran. Ker sodišče ni postavilo drugega izvedenca, je bila tožniku kršena ustavna pravica do obravnavanja pred sodiščem, kršeni pa so bili tudi 14., 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ta ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj jo zavrne.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj je sodišče druge stopnje odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Zavzelo je stališče glede vseh elementov, ki so pomembni za presojo zakonitosti odpovedi (zagovor, vsebina odpovednega razloga, pravočasnost odpovedi) in se v tem okviru tudi opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so bile bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zmoten je tudi očitek, da je kršitev iz citiranega določila ZPP podana zato, ker naj bi obstajalo nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listine (poročilo o nedoseganju poslovnih rezultatov na področju odgovornostnih zavarovanj v OE C. z dne 4. 4. 2006) in med samo to listino. Revizija uveljavlja to kršitev v zvezi s presojo pravočasnosti odpovedi in jo utemeljuje s tem, da je iz poročila razvidno, da je bilo pripravljeno pred 31. 3. 2006 in ne 4. 4. 2006, kot to ugotavlja izpodbijana sodba, zajemalo pa naj bi le obdobje do 28. 2. 2006 in ne do 31. 3. 2006. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je navedeno poročilo predstavljalo toženi stranki podlago za ugotovitev tožnikove nesposobnosti. Ugotovitev o tem, kdaj je bilo pripravljeno (izdelal ga je J. D.), za presojo pravočasnosti odpovedi niti ni pomembna in zato glede tega elementa odpovedi ne predstavlja odločilnega razloga. Za ugotovitev pravočasnosti odpovedi je namreč pomemben trenutek, ko se je tožena stranka (oziroma za njo oseba, ki je bila v smislu določila 18. člena ZDR pristojna podati tožniku odpoved), seznanila z razlogom za odpoved. To pa je glede na drugostopenjsko dokazno oceno tisti dan, ko je bilo to poročilo izročeno toženi stranki (4. 4. 2006). Tudi drugostopenjska navedba, da je poročilo zajemalo obdobje do 31. 3. 2006, ne predstavlja nasprotja med razlogi sodbe in poročilom. Kot izhaja tudi iz revizije, je bilo v poročilu med drugim navedeno: “...ko bodo znani rezultati za mesec marec 2006, to ne more opazno spremeniti rezultatov v obdobju zadnjih dveh let in s tem spremeniti zaključkov tega poročila“. Glede na citirano besedilo je sodišče druge stopnje utemeljeno štelo, da je J. D. v poročilu zaobjel rezultate za obdobje od 31. 3. 2004 pa vse do 31. 3. 2006.

8Zmotna je revizijska navedba, da je bil predlog za izločitev izvedenca nezakonito zavrnjen. Navedbe, s katerimi revizija utemeljuje pravilnost zahteve po izločitvi izvedenca, po svoji vsebini predstavljajo nestrinjanje z izdelanim izvedenskim mnenjem, kar pa ne pomeni razloga za izločitev zaradi dvoma v nepristranskost (6. točka 70. člena ZPP). Prav tako ne predstavlja izločitvenega razloga po citiranem določilu ZPP to, da je izvedenec po izdelavi mnenja preveril (zasebno) s kolegom primernost izrazov glede 4. točke mnenja. Kot je obrazložilo sodišče druge stopnje, želi tožnik s svojimi navedbami dokazati, da je izvedenec nestrokovnjak za področje zavarovalništva, kar pa ne predstavlja razloga za izločitev.

9Revizija neutemeljeno navaja, da tožnik ni bil prekludiran (286. člen ZPP) glede listin, ki jih je predložil po izdelavi izvedenskega mnenja in s katerimi je želel mnenje izpodbiti. Očitane relativne bistvene kršitve določb postopka revizija ni konkretizirala v takšni meri, da bi bilo mogoče presoditi, ali je zatrjevana kršitev 286. člena ZPP takšne narave, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tako izvedensko mnenje kot tudi predloženi dokazi, glede katerih je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik prekludiran, vsebujejo množico finančnih in drugih podatkov, ki izvirajo iz poslovanja tožene stranke. Zgolj revizijska navedba, da se podatki, ki jih je uporabil izvedenec, niso ujemali z uradnimi podatki, je presplošna. Tožnik bi moral v reviziji natančno opredeliti, kateri so tisti podatki (npr. na kaj vsebinsko se nanašajo), ki se ne ujemajo z uradnimi dokumenti, sodišče pa je na njih oprlo izpodbijano odločitev. Le tako konkretizirana revizijska navedba bi Vrhovnemu sodišču omogočala preizkus utemeljenosti očitane procesne kršitve.

10Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), Vrhovno sodišče ni smelo upoštevati obširnih revizijskih navedb, ki so usmerjene v izpodbijanje dokazne ocene (navedbe o ukrepih, s katerimi bi tožnik lahko vplival na izboljšanje rezultata OE C.; o tem, da ni dokazano, da rezultat ni bil dosežen zaradi objektivnih okoliščin; kateri rezultati so bili merodajni in s katerimi kriteriji so se ugotavljali; da so bili rezultati OE C. slabši od povprečja zavarovalnice; o pomenu tega, da je tožnik za leto 2004 in prvo polletje 2005 dobil nagrado za uspešnost, ter o ocenjevalnem razgovoru, ki ga je imel s predsednikom uprave; da je bila tožena stranka že pred 4. 4. 2006 seznanjena z razlogom za odpoved; izpodbijanje pravilnosti izvedenskega mnenja, itd.).

11Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR). V skladu s prvim odstavkom 177. člena ZDR mora delodajalec vročiti delavcu pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko poda zagovor. Pisno obdolžitev mora vročiti delavcu osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, s katerega dnevno prihaja na delo, in sicer po pravilih pravdnega postopka (drugi odstavek 177. člena v zvezi z 180. členom ZDR). Neutemeljen je revizijski očitek, da tožniku zagovor ni bil omogočen, ker mu tožena stranka ni vročila pisne obdolžitve in vabila na zagovor skladno z določili ZPP. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bila na naslovu tožnikovega bivališča, ki je bilo navedeno v pogodbi o zaposlitvi, dne 28. 4. 2006 opravljena (nadomestna) osebna vročitev navedenih pisanj. Vprašanje, ali so bila ta pisanja tožniku vročena po pravilih ZPP ali ne, za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka z namenom, da bi tožniku osebno vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, storila vse, kar se je od nje pričakovalo: na naslovu tožnikovega bivališča je bil poskus vročitve sprva opravljen preko njenega delavca B. K., nato je za vročitev najela pooblaščeno vročevalsko službo, poskus vročitve pa je bil opravljen tudi na naslovu bivališča tožnikove žene. Podaja odpovedi je vezana na prekluzivni 30-dnevni zakonski rok (peti odstavek 88. člena ZDR), kar pomeni, da je odpoved nezakonita, če jo delodajalec poda po preteku tega roka. Kot izhaja iz drugostopenjske dokazne ocene se je rok za odpoved iztekel dne 3. 5. 2006, tožena stranka pa tožnika ves ta čas zaradi izmikanja vročitvi na noben način ni mogla doseči. Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo, da so bile navedene okoliščine takšne narave, da je bilo zaradi njih od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku pred podajo odpovedi omogoči zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR).

13Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno (2. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Tožnik, direktor OE C., je z aneksom št. 1 z dne 31. 3. 2004 prevzel obveznost, da bo OE C. v roku dveh let uredila rezultate na področju civilne odgovornosti v premoženjskih zavarovanjih, in sicer, da bo dosegla rezultate, ki bodo na povprečju nivoja celotne Z. d.d. (1. člen). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožnik te obveznosti ni izpolnil in zato ni dosegel pričakovanih rezultatov. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZDR). Neutemeljen je revizijski očitek o tem, da je pojem „področje civilne odgovornosti v premoženjskih zavarovanjih“ nejasen in da iz aneksa ni bilo jasno razvidno, na katero zavarovalno vrsto se nanaša rezultat (13302, 10-13, ali na kaj tretjega). V izpodbijani sodbi je pojasnjeno, da je poročilo o nedoseganju poslovnih rezultatov na področju odgovornostnih zavarovanj v OE C. z dne 4. 4. 2006, ki ga je pripravil izvršni direktor za premoženjska zavarovanja, obsegalo rezultate vseh odgovornostnih zavarovanj, vključno z avtomobilskimi (šifra 10-13), posebej pa še podvrsto splošne odgovornosti (šifra 13302). V vseh primerih (torej bodisi da gre za zavarovalno vrsto 13302 bodisi da gre za zavarovalno vrsto 10-13) je bil glede na dokazno oceno sodišča druge stopnje rezultat OE C. slabši od povprečja Z. d.d.. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju izvedenega dokaznega postopka tudi ugotovilo, da je bilo za oceno, ali so rezultati OE C. dosegli povprečje Z. d.d., odločilno razmerje med premijami in izplačanimi škodami, oziroma v ekonomskem smislu rezultat poslovanja ali dobiček. Ta se zahtevanemu povprečju ni približal, kar utemeljuje ugotovitev, da tožnik ni dosegel pričakovanih rezultatov dela.

14Neutemeljena je revizijska navedba, da za odpoved ni bil podan pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, ker naj bi ne bilo dokazano, da tožnik dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Stranki sta se v 3. členu aneksa št. 1 dogovorili, da neizpolnitev obveznosti iz tega aneksa pomeni odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Drugostopenjska presoja vsebine 3. člena aneksa je pravilna. Navedenega dogovora strank namreč ni mogoče razlagati drugače kot tako, da sta stranki z njim predpostavili, da je nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov posledica tožnikovega nekvalitetnega, nestrokovnega oziroma nepravočasnega dela. V okviru utemeljitve obstoja pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je sodišče druge stopnje tudi navedlo, da sta se stranki za določilo 3. člena aneksa v smislu 72. člena ZDR lahko dogovorili. Revizija ima prav, da tožnik ni poslovodni delavec, temveč vodilni delavec, zato zanj določilo 72. člena ZDR ne velja. Vendar pa sta se stranki za določilo 3. člena aneksa kljub temu lahko dogovorili, in sicer v okviru načela pogodbene svobode (3. člen Obligacijskega zakonika, OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ki velja tudi za delavce in delodajalce. Z vsebino 3. člena aneksa nista obšli vsebine 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, saj se nista dogovorili, da je v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti eden od zakonsko zahtevanih pogojev (t. j. da delavec dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno) izključen. Opredelili sta le dejanske okoliščine (neizpolnitev obveznosti iz aneksa), nastop katerih že sam po sebi predpostavlja obstoj subjektivnega elementa za odpoved iz razloga nesposobnosti. Z določilom 3. člena aneksa pa tožniku tudi ni bilo onemogočeno dokazovati, da nedoseganje rezultatov ni bilo posledica njegove subjektivne, dejanske nesposobnosti za izpolnitev pogodbenih obveznosti, temveč objektivnih okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Teh okoliščin tožnik, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni dokazal.

15Zmoten je revizijski očitek, da se sodišče ni opredelilo do določila drugega odstavka 88. člena ZDR, po katerem mora biti odpovedni razlog resen in utemeljen, ter onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Glede na ugotovitev, da tožnik ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ugotovilo je tudi, da tožnik ponujene nove pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 88. člena ZDR) ni podpisal. Pritožbeno sodišče je štelo prvostopenjsko dejansko stanje za popolno ugotovljeno (objektivnih okoliščin, zaradi katerih bi tožnik ne dosegel pričakovanih rezultatov in zaradi katerih bi bil odpovedni razlog neutemeljen, kot že rečeno ni ugotovilo), strinjalo pa se je tudi s prvostopenjsko materialno presojo. V izpodbijani sodbi sicer resda ni izrecno navedeno tudi, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati, vendar velja glede tega zavzeti smiselno enako stališče, kot v 14. točki te sodbe. Izrecen dogovor strank o tem, da neizpolnitev obveznosti iz aneksa pomeni odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (torej razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi), že sam po sebi zanika možnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama.

16Delodajalec mora podati odpoved najkasneje v subjektivnem roku 30 dni od seznanitve z razlogom za odpoved (peti odstavek 88. člena ZDR). Revizija zmotno očita, da je tožena stranka ta rok zamudila. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom dne 4. 4. 2006. Trenutek seznanitve z razlogom za odpoved glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča predstavlja ugotovitev dejanske narave, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Odločitev, da je bila odpoved dne 3. 5. 2006 podana znotraj prekluzivnega 30-dnevnega roka, je zato pravilna.

17Neutemeljen je revizijski očitek o tem, da so bile tožniku kršene ustavne pravice. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnik v postopku ni bil obravnavan neenako v smislu določila 14. člena URS, v podatkih spisa pa tudi ni podlage za ugotovitev, da bi bila kršena 22. in 23. člen URS. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je bilo sodišče dolžno izvesti le dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev, ne pa vseh predlaganih dokazov. Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje utemeljilo, zato se revizija ne more uspešno sklicevati na kršitev ustavne pravice do obravnavanja pred sodiščem, ker je bil predlog tožnika za postavitev drugega izvedenca zavrnjen.

18Glede na vse obrazloženo je tožena stranka dokazala, da je tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo, saj ta ni pripomogel k sprejemu odločitve (prvi odstavek 155. člena ZPP).