VDSS sodba Psp 753/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb toženca št. ... z dne 2. 2. 2007 in št. ... z dne 26. 3. 2007 ter da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila od dneva prenehanja delovnega razmerja pri družbi V. d.o.o., iz ..., to je od 17. 11. 2006 dalje do 18. 1. 2007, s tem, da od zapadlosti posameznega zneska v plačilo pa do plačila tečejo zakonske zamudne obresti. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo iz razloga, ker naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi krivdi, saj ni izpolnil pogoja, določenega v 1. odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., v nadaljevanju: ZDR). Tožnik še vedno meni, da je obveznost, kot izhaja iz 1. odstavka 112. člena ZDR izpolnil. Sodišče prihaja v nasprotje, ko navaja, da so navedbe inšpektorja za delo in tožnika identične v delu, ki se nanaša na dogodek, ko je tožnik prišel k inšpektorju in povedal, da težkih del, ki mu jih odreja delodajalec, ne zmore opravljati. Inšpektor prijave tožnika ni zavedel v zapisnik, čeprav bi to po mnenju slednjega moral storiti. Tega, da bi to moral zahtevati od inšpektorja, pa ni vedel, oziroma to dejansko sploh ni njegova dolžnost. Ravno nasprotno, inšpektor bi moral tožnika opozoriti, ali želi podati prijavo kršitve, kajti gre za prava neveščo osebo. Tudi to, da tožnika o tem ni poučil njegov stric, ki mu je svetoval obisk pri inšpektorju, ne more biti razlog za to, da se inšpektor reši svoje obveznosti v skladu z določili ZUP v okviru splošnih načel upravnega postopka in sicer v konkretnem primeru varstva pravic strank in varstva javnih koristi. Tožnik je svojo obveznost izpolnil konkludentno. Ob drugem obisku pa je bil inšpektor nervozen in je tožniku svetoval, da podano izredno odpoved umakne. Po prepričanju tožnika je inšpektor tako ravnal iz razloga, ker se je zavedal, da ob priliki prvega tožnikovega obiska ni ravnal prav in da bi ga moral na posledice, ki izhajajo iz njegovega dejanja, že tedaj jasno opozoriti. Inšpektor pa ga je tako v okviru svojih pristojnosti napotil k ponovni vložitvi predloga za ocenitev njegove invalidnosti, za kar sploh ni pristojen, pa tudi ne strokovno usposobljen. Sicer pa tožnik inšpektorju ni tožil na to, da ne more opravljati nobenega dela, pač pa, da ne more opravljati dela, ki mu ga nalaga delodajalec. V tem primeru nedvomno lahko govorimo o kršenju delavčevih pravic, ki bi jih inšpektor moral zavesti v zapisnik, ter pri delodajalcu z opravo nadzora tudi preveriti. Po mnenju tožnika je sodišče tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kajti tožnik je predlagal, da sodišče po uradni dolžnosti pridobi in vpogleda v spis, opr. št. ... pri tožencu in nadalje, da si pridobi in vpogleda v spis ZPIZ Slovenije, ki se je vodil pod opr. št. ... in iz katerih bi bilo razvidno, da sta tako toženec kot ZPIZ v identičnem primeru, kot je tožnikov, ko je zavarovanka sama zaradi nezagotavljanja ustreznih delovnih razmer njenemu zdravstvenemu stanju, podala delodajalcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi o tem predhodno pisno obvestila pristojni inšpektorat za delo. Tožnik je s tem hotel dokazovati, da je v identično enakem primeru, kot je tožnikov, organ toženca, kakor tudi ZPIZ Slovenije odločil drugače, kot v primeru, ko je odločal o vlogi tožnika za pridobitev pravice do denarnega nadomestila. Tožnik pri tem opozarja na načelo enakosti pred zakonom ter na odstop od ustaljene prakse brez vsakršne pravne in dejanske podlage. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo tudi dodatne stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP), ki se skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., v nadaljevanju: ZDSS-1) uporablja tudi v socialnih sporih.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca, opr. št. ... z dne 26. 3. 2007, v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 2. 2. 2007, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Toženec je svojo odločitev utemeljeval na 1. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 in nasl., v nadaljevanju: ZZZPB) v zvezi s 112. členom ZDR. Kot to sledi iz dokumentacije v spisu in sicer pogodbe o zaposlitvi, datirane z dne 2. 7. 2002, je tožnik na podlagi odločbe ZPIZ Slovenije od 1. 4. 2002 dalje delovni invalid III. kategorije in mu je priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo. S sklepom podjetja št. IK-1/02 z dne 13. 5. 2002 je bil razporejen na delovno mesto vzdrževalec okolja z omejitvami iz odločbe. Na podlagi prevzema delavcev je bil tožnik nazadnje zaposlen pri podjetju V. d.o.o., ..., kjer mu je zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, datirane z dne 17. 11. 2006, prenehalo delovno razmerje. Izredna odpoved je bila podana iz razloga po 5. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR, torej da delodajalec tožniku ni zagotavljal varnosti in zdravja pri delu in je delavec od delodajalca predhodno zahteval odpravo grozeče, neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje in zdravje.

Ker je v zadevi sporno vprašanje priznanja pravice do denarnega nadomestila, je za odločitev bistveno, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo brez njegove krivde oziroma proti njegovi volji.

Za rešitev zadeve je bistven odgovor na vprašanje, ali je bil tožnik res prisiljen (torej proti njegovi volji) odpovedati pogodbo o zaposlitvi. V primeru invalidov gre namreč za varovano kategorijo delavcev. Skladno s 199. členom ZDR delodajalec zagotavlja varstvo delovnih invalidov in invalidov, ki nimajo statusa delovnega invalida, pri zaposlovanju, usposabljanju ali preusposabljanju v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov in predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Nadalje je v 200. členom ZDR določeno, da delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, mora delodajalec zagotoviti:

- opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti,

- opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost,

- poklicno rehabilitacijo,

- nadomestilo plače in sicer vse v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. ZDR torej glede dolžnosti delodajalca odkazuje tudi na predpise pokojninskega in invalidskega zavarovanja, konkretno na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1). Tako je v 3. odstavku 101. člena posebej določeno, da v primeru, da zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost meni, da predlagano delovno mesto ali poklicna rehabilitacija ne ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, poda mnenje o tem invalidska komisija na zahtevo delodajalca ali zavarovanca.

Skladno z navedeno določbo ima torej delavec možnost, da v primeru, če meni, da delo, ki ga opravlja, ne ustreza preostali delovni zmožnosti, zahteva s tem v zvezi mnenje invalidske komisije. Na omenjeno je očitno tožnika opozoril tudi inšpektor za delo ob prvem obisku, kot je to tudi izpovedal zaslišan na glavni obravnavi. Ravnanje delodajalca v primeru, če zavarovancu ne zagotovi pravice do premestitve, je sankcionirano (387. člen ZPIZ-1). Enako je tudi prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ) določal, da se za prekršek kaznuje organizacija (delodajalec), če zavarovanca s preostalo delovno zmožnosti ne razporedi na drugo ustrezno delo, ali mu ne zagotovi dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma mu ne zagotovi drugega ustrezne dela. Delodajalec je torej dolžan delavcu zagotavljati drugo ustrezno delo skladno z omejitvami, kot izhaja iz odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Delavec ima možnost, da pri inšpektorju za delo vloži prijavo zoper delodajalca, kar pa očitno glede na izpovedbo zaslišanega inšpektorja za delo tožnik ni storil. Tožnik prav tako ni pisno obvestil inšpektorja za delo, da bo pri delodajalcu podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa čeprav je to izrecno določeno v 1. odstavku 112. člena ZDR. Po stališču pritožbenega sodišča je namen omenjene določbe ravno v tem, da se tudi s posredovanjem inšpektorja za delo zagotovi, da delodajalec spoštuje pravice delovnega invalida in mu zagotovi delo, skladno z odločbo ZPIZ. Nenazadnje tudi iz odgovora delodajalca, datiranega z dne 6. 11. 2006, izhaja zaveza delodajalca, da bo zagotavljal vse pravice, kot so bile tožniku zagotovljene do sedaj tako, da se njegovo zdravstveno stanje zaradi opravljanja dela na istem delovnem mestu, kot ga je opravljal pri bivšem delodajalcu, ne bo poslabšalo. Kljub takemu odgovoru pa je tožnik dne 9. 11. 2006 delodajalcu ponovno posredoval pisno obvestilo z zahtevo, da ga razporedi na drugo delovno mesto, ki ne bo fizične narave in pri katerem bo delo opravljal več ali manj v sedečem položaju ter brez uporabe kakršnegakoli orodja. Take zahteve pa očitno niso niti v skladu z odločbo ZPIZ št. ... z dne 23. 4. 2002, ki jo navaja tožnik v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer, da ima pravico do razporeditve na drugo njegovemu zdravstvenemu stanju ustrezno delovno mesto, na katerem ne bi bil potreben natančen prijem in groba moč levice, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 10 kg, brez daljše hoje ali stoje.

Nedvomno ima delavec pravico, da izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, da so izkazane kršitve obveznosti delodajalca in da mu v tem primeru gredo pravice, določene v 2. odstavku 112. člena ZDR in pa kot to izhaja iz komentarja Zakona o delovnih razmerjih (GV Založba, Ljubljana 2008) tudi pravica do nadomestila po določbah ZZZPB. Ker je nadomestilo za primer brezposelnosti namenjeno delavcem, ki ostanejo brez zaposlitve brez svoje krivde oziroma proti svoji volji, je potrebno, da delavec pred izredno odpovedjo stori vse, kar je potrebno, da obdrži zaposlitev. V spornem primeru, kot je bilo že obrazloženo, tožnik ni pisno obvestil inšpektorja za delo, kot mu to nalaga 1. odstavek 112. člena ZDR, niti zoper delodajalca ni sprožil nobenih drugih postopkov, da bi mu zagotovil ustrezno delo, skladno z odločbo ZPIZ, oziroma pri ZPIZ ni sprožil postopka za ugotovitev, ali je delo, ki ga opravlja, ustrezno njegovi preostali delovni zmožnosti.

Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma izvedlo dokaza s pribavo spisa v drugi zadevi, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se vsak primer obravnava individualno in da na podlagi rešitve v drugem primeru ni mogoče sklepati, da bo morala biti enaka odločitev sprejeta tudi v konkretni zadevi. Za vsak primer posebej je potrebno ugotavljati izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev in v spornem primeru je bilo ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma brez njegove krivde (3. odstavek 1. člena ZZZPB).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.