VSL sodba I Cpg 628/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki prepovedalo uporabo blagovno storitvene znamke G., vpisane v register znamk pri Uradu RS za intelektualno lastnino št. 8981964, z grafizmom, ki pokriva razrede 07, 19, 20, 35, 37 in 40 mednarodne nicejske klasifikacije, ki v skladu z določbo Urada RS za intelektualno lastnino št. 304-68/89-1064-AK-2 z dne 3.4.1995, velja od dneva vložitve prijave pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu, torej od 4.10.1989. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.866,45 € s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala varstvo blagovno storitvene znamke G., vpisane v register znamk pri Uradu RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL) pod št. 8981064. Tožeča stranka je zatrjevala kršitev navedene blagovne znamke s strani tožene stranke s tem, ko je registrirani znak uporabljala kot oznako na dokumentaciji, dopisih, gradbiščih, pri omreževanju strojev in kot sestavni del firme.

Pritožnica v pritožbi izrecno izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na naravo blagovne znamke tožeče stranke. V tem delu se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do trditev tožene stranke, da naj bi šlo v predmetni zadevi za kolektivno blagovno znamko. S tem je prvostopenjsko sodišče odpravilo bistveno pomanjkljivost v predhodnih sodbah prvostopenjskega sodišča, VII Pg 73/1998 z dne 9.5.2000 in II Pg 4/2001 z dne 14.1.2003, na kar je opozarjalo pritožbeno sodišče v razveljavitvenih sklepih I Cpg 1157/2000 z dne 23.11.2000 in I Cpg 348/2003 z dne 25.9.2003. Tožena stranka v pritožbi izpodbija sklepanje prvostopenjskega sodišča, ko je kljub temu, da tožeča stranka ni sledila pozivu sodišča in ni predložila listin, ki so bile priložene k prijavi za prvi vpis blagovne znamke v register, sklepalo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila ob prvi prijavi pred Zveznim zavodom za patente sporna blagovna znamka prijavljena kot kolektivna blagovna znamka. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni zaključek sprejelo na podlagi dokazne ocene izpisa iz registra znamk URSIL (priloga A7), na katerem je tožeča stranka utemeljevala svojo pravico, ki naj bi jo kršila tožena stranka in na osnovi ocene o nekonkretiziranosti trditev tožene stranke, ki se nanašajo na naravo kolektivne blagovne znamke. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo že v posledici neodziva tožeče stranke na poziv sodišča za predložitev dokaznih listin (poziv na naroku za glavno obravnavo 4.6.2002), skladno s 5. odst. 227. čl. ZPP sklepati na dokazanost s strani tožene stranke zatrjevane narave prijave kolektivne blagovne znamke. V skladu z 8. čl. ZPP odloča sodišče o dokaznosti relevantnih dejstev na podlagi vestne in skrbne presoje vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Pravnega pravila iz 5. odst. 227. čl. ZPP ni mogoče razumeti kot dokazno pravilo, ki bi izključevalo dokazno vrednost drugih dokazov, ki jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče v okviru dokazne ocene. Pritožbeno sodišče pri tem sicer ocenjuje kot zmotno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da pomeni pravilo iz 5. odst. 227. čl. ZPP prevalitev dokaznega bremena za dokazovanje trditev tožene stranke na tožečo stranko, saj gre v tem primeru le za način izvajanja dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Vendarle je prvostopenjsko sodišče pri dokazni oceni upoštevalo tudi druge dokazne listine v spisu, med drugim tudi Samoupravni sporazum o spremembah v organiziranosti delovne organizacije G. n. . (priloga B2) in Pogodbo o ustanovitvi sestavljenega podjetja G. d.o.o. (B3), ki ne opredeljujeta takšne narave pravice do blagovne znamke, kot jo zatrjuje tožena stranka. V času prijave blagovne znamke pred Zveznim zavodom za patente (4.10.1989) je področje varovanja pravic industrijske lastnine urejal zvezni Zakon o varstvu izumov tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Ur. l. SFRJ št. 34/81 – v nadaljevanju ZVITIZR), ki je možnost zavarovanja znaka kot kolektivno blagovno znamko zagotavljal organizaciji združenega dela, poslovni skupnosti, splošnim združenjem organizacij združenega dela ali drugi samoupravni organizaciji oziroma skupnosti za zagotovitev pravice uporabljati takšne znamke za blago ali storitve drugih organizacij združenega dela ali drugih oseb (1. odst. 34. čl. ZVITIZR). Namen te določbe je bil zavarovanje enega znaka, ki ga lahko uporabljajo organizacije, združene v širšo obliko združevanja, ki se dandanes običajno pojmuje kot koncernska znamka. Zakon je kot predpostavko za uveljavitev tovrstne kolektivne znamke določil tudi predložitev samoupravnega splošnega akta, ki naj bi urejal med drugim tudi, kdo ima pravico uporabljati kolektivno znamko in pod katerimi pogoji (2. odst. 35. čl. ZVITIZR). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da na obstoj tovrstne podlage za pridobitev kolektivne blagovne znamke ni mogoče sklepati iz samoupravnega sporazuma (B2) in pogodbe o ustanovitvi (B3). Iz datuma prijave, ki izhaja iz izpisa iz registra znamk (A7) izhaja, da je bila prijava vložena še pred reorganizacijo v letu 1990, torej je nesporno, da je prijavo vložila delovna organizacija G. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ocenilo, da določbe samoupravnega sporazuma (B2) in pogodbe o ustanovitvi sestavljenega podjetja (B3) v delu, ki urejajo pravice uporabljati blagovno znamko G ne podpirajo trditev tožene stranke o naravi blagovne znamke kot kolektivne blagovne znamke. Ker se navedena akta ne sklicujeta na morebiten predhoden obstoj splošnega akta v smislu 2. odst. 35. čl. ZVITIZR, teh določil ni mogoče razumeti kot morebitne spremembe tovrstnega akta. Sodišče prve stopnje je zato ta določila pravilno opredelilo kot izraz pogodbene avtonomije vseh pravnih naslednic prijavitelja blagovne znamke G. G. n.sol.o., to je novo organiziranih družbenih podjetij iz bivših TOZD v sestavi DO G. n.sol.o. v smislu 2. čl. Samoupravnega sporazuma (B2). Določbe 2. odst. 7. čl. Samoupravnega sporazuma ni mogoče razumeti drugače, kot dogovor o tem, da je sestavljeno podjetje nosilec zaščitene blagovne znamke, ki je bila pred tem prijavljena s strani G., medtem ko imajo ustanovitelji sestavljenega podjetja pogodbeno upravičenje za uporabo tako zaščitenega znaka (2. odst. 7. čl. Samoupravnega sporazuma in 51. čl. pogodbe B3). V delu, ki se nanašajo na prenos blagovne znamke na novo ustanovljeno sestavljeno podjetje G. d.o.o. imajo zgoraj navedena določila podlago v 1. odst. 131. čl. ZVITIZR. Pravilno je zato sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je upravičenje pravnega prednika tožene stranke (družbeno podjetje G., Industrijsko podjetje gradbenih izdelkov Ljubljana, p.o.) do uporabe zaščitenega znaka temeljilo le na pogodbenem upravičenju kot ustanovitelju sestavljenega podjetja G. Glede na določbe 50. čl. pogodbe in 2. odst. 7. čl. Samoupravnega sporazuma pa je bilo to upravičenje vezano na status ustanoviteljev v sestavi sestavljenega podjetja, na katerega je bila pogodbeno prenešena blagovna znamka. Drugačno razumevanje navedenih določil, ki ga ponuja tožena stranka v pritožbi, je pravno zmotno. Okoliščina, da je bilo novoustanovljeno sestavljeno podjetje G. le eden od univerzalnih pravnih naslednikov bivše D. ne izključuje možnosti, da so ti univerzalni pravni nasledniki medsebojna premoženjska razmerja uredili tako, kot izhaja iz navedenega samoupravnega sporazuma in pogodbe o ustanovitvi sestavnega podjetja – to je, da so pravico do blagovne znamke prenesli na novoustanovljeno sestavljeno podjetje, preostalim univerzalnim pravnim naslednikom pa je preostalo le pogodbeno upravičenje do uporabe zaščitenega znaka. Pritožnica v pritožbi v tem delu napačno povzema stališča pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cpg 348/2003 glede povezave med pravnim nasledstvom z D. L. in upravičenjem do uporabe blagovne znamke. Pritožbeno sodišče je v tem delu zgolj v napotkih opozorilo prvostopenjsko sodišče, da se mora do tega vprašanja opredeliti. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi temu sledilo tako, da je pravilno utemeljilo upravičenje pravnega prednika tožene stranke do uporabe zaščitenega znaka na pogodbeni podlagi in ne na univerzalnem pravnem nasledstvu bivše G. Na upravičenje iz univerzalnega pravnega nasledstva bi se tožena stranka lahko sklicevala samo pod predpostavko, da pravni nasledniki ob prenehanju D. sploh ne bi urejali vprašanja prenosa pravice do blagovne znamke (tak primer je obravnavan v sodbi VS RS III Ips 47/94), za kar pa, kot je bilo že obrazloženo, ne gre v tem primeru.

Tožena stranka ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, razvidnih iz podatkov sodnega registra, ki se tičejo kontinuitete sestavljenega podjetja G. to je, da se je kasneje preimenovalo v družbo G. Za toženo stranko pa je sporno ali je zgoraj navedena pogodbena podlaga tožene stranke za uporabo zaščitene blagovne znamke G. prenehala z dnem 8.8.1996, ko naj bi po podatkih sodnega registra prenehala udeležba tožene stranke v družbi G. Iz navedb pravdnih strank v toku postopka izhaja, da očitno ni sporno, da navedeni datum predstavlja mejnik, ko je toženi stranki prenehal status družbenika oziroma ustanovitelja v družbi G., to je bivšega sestavljenega podjetja G. Sporno je le, ali ima tudi tak način prenehanja članstva v sestavljenem podjetju za posledico prenehanje pogodbene podlage za uporabo sporne znamke s strani tožene stranke.

Kot rečeno je 2. odst. 7. čl. Samoupravnega sporazuma (B2), upravičenje do uporabe zaščitenega znaka omejil na članstvo v sestavi sestavljenega podjetja G. Učinek takšne pogodbene ureditve se tako približuje učinku kolektivne znamke po 1. odst. 34. čl. ZVITIZR oziroma 1. odst. 23. čl. ZIL (Ur. l. RS, št. 13/92). Vezanost pravice do uporabe zaščitenega znaka na članstvo v sestavi sestavljenega podjetja G. kot nosilca blagovne znamke, pa izključuje razlago tožene stranke v pritožbi, da naj bi takšna pogodbena podlaga za uporabo blagovne znamke prenehala samo v primeru, ko naj bi do prenehanja pogodbenega položaja prišlo po njeni volji. Čeprav je do tega prišlo v posledici uveljavitve Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, tožena stranka od 8.8.1996 ni bila več udeležena kot družbenica v družbi G. Zato je glede na določbo 2. odst. 7. čl. Samoupravnega sporazuma že s tem prenehala tudi pogodbena podlaga toženi stranki za uporabo navedene blagovne znamke. Drugačnega zaključka ni mogoče utemeljevati zgolj ob sklicevanju na določbo 50. čl. pogodbe (B3), ki ureja posledice izstopa oziroma izključitve družbenika iz sestavljenega podjetja.

Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, s katerim izpodbija razloge prvostopenjskega sodišča v zvezi s sklicevanjem tožene stranke na njeno upravičenje do uporabe spornega znaka v povezavi s točko d) 1. odst. 48. čl. ZIL -1. Ta določba varuje tretjega pred imetnikom znamke, če je znak začel uporabljati v dobri veri pred datumom vložitve prijave oziroma pred datumom prednostne pravice. Iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da ima tožena stranka položaj enega od univerzalnih pravnih naslednikov družbe, ki je vložila prijavo blagovne znamke (D.). Že iz tega razloga ni mogoče govoriti, da ima tožena stranka položaj tretje osebe v smislu točke d) 1. odst. 48. čl. ZIL -1. Pravni prednik tožene stranke je skupaj z ostalimi pravnimi nasledniki prijavitelja pravice, le-to prenesel na družbo G. s pridržkom pogodbenega upravičenja do uporabe tega znaka, ki je pogojena z udeležbo v nosilcu te pravice. Prenehanje tega pogodbenega položaja za uporabo zaščitenega znaka (čeprav neodvisno od volje same tožene stranke) pa toženi stranki ne daje podlage, da bi se sklicevala na upravičenje iz točke d) 1. odst. 48. čl. ZIL -1, ki omejuje upravičenja nosilca blagovne znamke. Nerelevantno je zato njeno pritožbeno sklicevanje, da je blagovno znamko uporabljala vsaj 50 let. Kot je bilo že pojasnjeno, so tudi pravice iz blagovne znamke lahko predmet prenosa na podlagi pravnega posla (1. odst. 130. čl. ZVITIZR) Tožena stranka, katere pravna prednica je torej soglašala s prenosom teh upravičenj na novega nosilca, se zato po prenehanju pogodbene podlage za uporabo znaka, ki je zaščiten kot blagovna znamka, ne more več sklicevati na uporabo tega znaka pred prijavo te pravice, ki je bila sicer podana s strani njenega pravnega prednika.

Pritožbeno sodišče sicer deloma soglaša s pritožbenimi očitki, da se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi izrecno ni opredelilo tudi do vseh ostalih ugovorov tožene stranke, ki jih je podajala tekom pravdnega postopka. Vendar pri tem ne gre za takšne pomanjkljivosti oziroma kršitve postopka, ki jih ne bi moglo odpraviti tudi pritožbeno sodišče.

Tožena stranka prvostopenjskemu sodišču v pritožbi očita, da se ni opredelilo do ugovora legitimacije pravdnih strank. Takšen pritožbeni očitek je pavšalen. Res je tožena stranka že v odgovoru na tožbo uveljavljala ugovor tako aktivne kot pasivne legitimacije pravdnih strank. Ugovor aktivne legitimacije je utemeljevala na spornosti, ali je tožeča stranka nosilec pravic blagovno storitvene znamke G. Ko je tožeča stranka v nadaljnjem postopku predložila izpis iz registra znamk (A7), iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka nosilec navedene blagovne znamke, tožena stranka tovrstnega položaja tožeče stranke ni več osporavala, zato je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, s katero je ugodilo prepovednemu zahtevku tožeče stranke, utemeljena na tej materialnopravni podlagi.

Glede pritožbenega sklicevanja na s strani tožene stranke uveljavljanega ugovora zastaranja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožbeno sodišče že v utemeljitvi razveljavitvenega sklepa I Cpg 1157/2000 z dne 23.11.2000 pojasnilo, da pri sklicevanju tožene stranke na zamujen rok za uveljavljanje tožbe zaradi kršitve pravic (97. čl. ZIL) ne gre za vprašanje zastaranja, temveč za prekluzivni triletni subjektivni rok po 1. odst. 97. čl. oziroma petletni objektivni rok po 2. odst. 97. čl. ZIL. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je udeležba tožene stranke v sestavljenem podjetju G. (na čemer je temeljilo njeno pogodbeno upravičenje do uporabe blagovne znamke) prenehala 8.8.1996. Šele od tega dne dalje je mogoče šteti uporabo blagovne znamke s strani tožene stranke kot kršitev pravice tožeče stranke. Tožba tožeče stranke, vložena 4.2.1998, je bila zato vložena znotraj subjektivnega roka iz 1. odst. 97. čl. ZIL.

Glede pritožbenega očitka, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je znamka sploh še zaščitena, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožeča stranka veljavnost svoje blagovne znamke dokazovala z izpisom iz registra z dne 7.10.1999 (priloga A7), iz katerega je razvidna veljavnost registracije do 4.10.2009. Res je, da je ta rok na dan zaključka glavne obravnave (27.11.2009) že iztekel. Pravdni stranki pa s tem v zvezi pred sodiščem prve stopnje nista podajali relevantnih navedb. Trajanje pravic industrijske lastnine je razvidno iz vsem dostopnih podatkov registra znamk pri Uradu RS za intelektualno lastnino, zato je te podatke šteti za splošno znana dejstva. Tožena stranka v pritožbi sicer izrecno ne zatrjuje, da bi blagovna znamka tožeče stranke št. 8981064 prenehala veljati, kar bi bilo mogoče razumeti kot zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja s strani prvostopenjskega sodišča. Za takšne trditve pa ni podlage niti iz registrskih podatkov URSIL, iz katerih je razvidno, da velja registracija navedene blagovne znamke do 4.10.2019. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče očitno izhajalo iz predpostavke veljavnosti navedene blagovne znamke, ne gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja prvostopenjskega sodišča.

Glede očitka, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je tožena stranka sploh uporabljala zaščiten znak z blagovno znamko tožeče stranke, pa je potrebno upoštevati, da je tožeča stranka kršitveno ravnanje tožene stranke v tožbi opredelila kot uporabo blagovne znamke G. v smislu oznake na dokumentaciji, dopisih, gradbiščih, pri omreževanju strojev in tako dalje. Takšnim trditvam se je tožena stranka branila zgolj z utemeljevanjem podlage za uporabo blagovne znamke, ne da bi izrecno zanikala, da je na opisani način uporabljala zaščiten znak. Gre torej za s strani tožene stranke nezanikano trditveno podlago tožeče stranke, zato je tako zatrjevana dejstva šteti za priznana (2. odst. 214. čl. ZPP). Pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka uporabljala zgolj zapis imena firme tožene stranke, je zato šteti kot nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP).

Iz zgoraj utemeljenih razlogov izhaja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP.