VSRS Sodba I Ips 146/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 114/2006 z dne 15. 10. 2008 spoznalo obsojena A. B. in D. M. za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 185. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ ter jima je izreklo vsakemu devet mesecev kazni zapora. Odločeno je bilo nadalje, da sta po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati stroške kazenskega postopka; poleg tega pa je bilo odločeno, da se jima na podlagi prvega odstavka 96. člena KZ odvzame s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi zagovornika obeh obsojencev, ki pa ju je Višje sodišče v Kopru s sodbo Kp 62/2009 z dne 20. 1. 2010 kot neutemeljeni zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zagovornik obsojenega A. B. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitev 25. člena Ustave, torej iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter 25. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil dostavljen obsojenemu A. B. in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita, vendar izjave nista podala.

4Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

5Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi nasprotja med izrekom sodbe sodišča prve stopnje in njeno obrazložitvijo. Izrek namreč navaja kot čas obsojenčevega sodelovanja pri prostituciji obdobje od 1. 9. 2004 do 4. 11. 2004, čeprav obrazložitev sodbe nato pove, da se oškodovanka v tem obdobju en mesec ni ukvarjala s prostitucijo, ker je pobegnila od obsojencev. Vlagatelj zahteve je vsebinsko enak pritožbeni razlog uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in je v zvezi s tem pritožbeno sodišče že podalo povsem jasno in dovolj natančno obrazložitev, zakaj to zagovornikovo stališče ni sprejemljivo (stran 2 sodbe sodišča druge stopnje). V zvezi s tem Vrhovno sodišče le dodaja, da je časovna opredelitev storitve kaznivega dejanja pomembna, včasih tudi bistvena sestavina za pravilno konkretizacijo relevantnega dejanskega stanu kaznivega dejanja. V primeru ponavljajoče se dejavnosti, kot je bila tudi v obravnavanem primeru, pa za časovno opredelitev zadošča navedba časovnega okvira v katerem se je ta dejavnost izvajala. Upoštevati je namreč treba, da vseh posameznih stikov obsojencev z oškodovanko in njenih posameznih stikov s strankami, katerim je nudila spolne usluge, časovno niti ni mogoče natančneje opredeliti. Glede na navedeno očitana kršitev v izpodbijani sodbi ni podana.

6Kolikor vlagatelj v zahtevi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je obsojeni B. izvajal očitano kaznivo dejanje tudi po oškodovankini vrnitvi v stanovanje v K., gre v tem pogledu za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar zahteve ni mogoče vložiti. Ko vlagatelj v zahtevi meni, da je bila v tem pogledu obsojencu kršena pravica iz 25. člena Ustave, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedene kršitve, ki jo je uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče do te pritožbene navedbe dejansko opredelilo (tretji odstavek na strani 4 sodbe sodišča druge stopnje). Pri tem pa ni potrebno, da bi pritožbeno sodišče ponavljalo dokazne zaključke, ki jih je v tem pogledu obrazložilo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče sprejema.

7Vlagatelj zahteve neutemeljeno uveljavlja kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z navedbo v izreku sodbe sodišča prve stopnje, da oškodovanka ni imela možnosti zavrniti stranko, čeprav se v obrazložitvi navaja, da je oškodovanka lahko zapustila stanovanje skozi drugi vhod, predvsem ko ji stranka ni ustrezala. Tako sodba sodišča prve stopnje (drugi odstavek na strani 6 in zadnji odstavek na strani 11) kot tudi drugostopenjska sodba (zadnji odstavek na strani 2 in prvi odstavek na strani 3) namreč natančno obrazložita dokazni zaključek v zvezi z možnostjo oškodovanke, da je stanovanje zapustila, iz česar je razvidno, da ta zaključek nima neposredne povezave z očitkom, kakršen izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe. Prvostopenjsko sodišče je namreč obrazložilo možnost oškodovanke, da je stanovanje zapustila v zvezi z obtožbenim očitkom, da sta obsojenca oškodovanko zaprla v stanovanje, kar je sodišče kot nedokazano izpustilo iz opisa dejanja. Navedba iz izreka prvostopenjske sodbe o nemožnosti oškodovanke zavrniti stranko, je podana v kontekstu opisa načina izvajanja nasilja obsojencev nad njo zaradi zagotovitve, da bi nudila spolne usluge strankam (in je to podrobno obrazloženo v povzetku izpovedbe oškodovanke na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje). Kolikor se vlagatelj s takšno dokazno oceno v izpodbijani sodbi ne strinja, uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

8Vlagatelj zahteve nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko nikjer ne pojasni, na čem je utemeljen zaključek, da je od prostitucije imel korist tudi obsojeni B. O tem pritožbenem razlogu se ni konkretno opredelilo niti pritožbeno sodišče v drugostopenjski sodbi. Vrhovno sodišče tudi v zvezi s to uveljavljeno kršitvijo ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v obrazložitvi sodbe, na kaj opira ta dokazni zaključek, in sicer na izpoved oškodovanke (prvi odstavek na strani 7), kot tudi na celovito, skupno oceno njene izpovedbe, izpovedbe priče K. K. in zagovora obsojenega M. v tem delu (drugi odstavek na strani 9 sodbe). Glede na navedeno se je pritožbeno sodišče utemeljeno sklicevalo na omenjene dokazne ocene prvostopenjskega sodišča in to tudi povzelo v obrazložitvi drugostopenjske sodbe (stran 4). Bistvena kršitev določb kazenskega postopka torej tudi v tem delu ni bila ugotovljena. Kolikor pa se vlagatelj s takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, gre po vsebini za nedopustno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9Zahteva za varstvo zakonitosti je neutemeljena tudi v delu, ko uveljavlja bistveno kršitev (očitno) določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z navedbo v prvostopenjski sodbi, da je oškodovanka polovico zaslužka izročala tudi obsojenemu B., kar ne izhaja iz izpovedbe oškodovanke. Na ta pritožbeni razlog ni odgovorilo niti pritožbeno sodišče, s čimer naj bi kršilo 25. člen Ustave. Tudi v tem pogledu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjska sodba glede izpostavljene okoliščine navedla sprejemljive dokazne zaključke (prvi odstavek na strani 7, prvi odstavek na strani 11 sodbe), pri čemer ni potrebno, da bi jih sodišče utemeljilo na izrecni izpovedbi oškodovanke glede navedenega dejstva, temveč je povsem pravilno in dopustno, da takšno dokazno oceno opravi s pomočjo logičnega sklepanja, na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov oziroma dokazov, ki so relevantni za to presojo. Zaključek, da je oškodovanka izročala polovico zaslužka od spolnih uslug tudi obsojenemu B. (lahko tudi posredno preko dekleta obsojenega M., K. K. - drugi odstavek na strani 9 sodbe) je tako povsem logičen in sprejemljiv, ob upoštevanju ugotovljenega skupnega in usklajenega delovanja obeh obsojencev v odnosu do oškodovanke. Sicer pa je sodišče prve stopnje v tej zvezi izrecno navedlo, da kljub tako ugotovljenemu namenu obeh obsojencev pridobiti si protipravno premoženjsko korist, ni bilo mogoče zaključiti “kako sta si denar med seboj delila“ (prvi odstavek na strani 11 sodbe). V tem delu je na pritožbene navedbe dovolj določno odgovorilo tudi pritožbeno sodišče (stran 4 in 5 drugostopenjske sodbe) in zato ne drži nadaljnji očitek vlagatelja, da je bila obsojencu kršena pravica iz 25. člena Ustave. V primeru, da se vlagatelj zahteve ne strinja s takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa tega ni mogoče uveljavljati z očitanjem citirane bistvene kršitve določb ZKP, saj gre tudi v tem pogledu za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (kar pa je nedopustno kot je bilo pojasnjeno že v gornjih točkah).

10Ne drži stališče iz zahteve, da naj bi bila storjena nadaljnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko se v prvostopenjski sodbi sodišče ni opredelilo do vprašanja ali je oškodovanka nudila odpor in na kakšen način naj bi ji ga obsojenca zlomila. Do okoliščine zloma odpora oškodovanke se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati, ker ne gre za zakonski znak obsojencema očitanega kaznivega dejanja, niti ni to relevantna okoliščina za presojo obstoja tega kaznivega dejanja. Prav tako se tudi pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do pritožbenega očitka, da je oškodovanko v prostitucijo uvedla K. K. (s čimer naj bi pritožbeno sodišče storilo kršitev iz 25. člena Ustave), ker se je opredelilo do dokaznih zaključkov iz sodbe sodišča prve stopnje, iz katerih je izhajalo, da je bilo nasilno ravnanje obsojencev tisto, ki je bilo odločilno za takšno odločitev oškodovanke (pritožbeno sodišče je v tej zvezi navedlo, da “pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje in jim ni kaj dodati“).

11Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v nekaterih primerih svoje zaključke oprlo izključno na podatke iz kazenske ovadbe, ki pa ni dokazno sredstvo. Na ta način je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, torej je šlo za kršitev določb kazenskega postopka, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Vlagatelj zahteve v tej zvezi ni obrazložil vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodne odločbe, zato tudi ta kršitev ni podana. Kolikor pa se vlagatelj ne strinja z dejanskimi zaključki sodišča o začetku in zaključku oškodovankinega ukvarjanja s prostitucijo, gre pa za nedopustno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

12Trditev iz zahteve, da je bila storjena tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba temelji izključno na izpovedbi oškodovanke S. B., ta pa je bila pridobljena z grožnjami kriminalista Policijske uprave Koper in to dokazuje tudi z notarsko overjeno izjavo S. B., ni utemeljena, saj po vsebini pomeni nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Sicer pa je kriva izpovedba priče kot obnovitveni razlog predviden v primeru s sodbo pravnomočno končanega kazenskega postopka, v okviru drugega izrednega pravnega sredstva – obnove postopka (skladno z določbami 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP) in ga ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

13Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v izpodbijani sodbi niso bile storjene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti ni bila kršena pravica obsojenca iz 25. člena Ustave RS ter je bila zato zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

14Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.