VSM sodba II Kp 9675/2009

Pritožba zagovornika obd. D.R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Okrožno sodišče je kot sodišče prve stopnje 28.5.2010 obd. D.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obdolženi oproščen plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke, sicer pooblaščenega zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Povzeto je bilo storjeno s sodbo opr. št. I K.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da „izloči poročilo o preiskavi Centra za forenzične preiskave št. z dne 10.7.2008 ter uradni zaznamek o izjavi osumljenca št. z dne 5.8.2008 ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti“.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik vidi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka v dejstvu, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na zgornje poročilo, ki temelji na pregledu evidence DNK preiskav, katere ureditev po Zakonu o policiji (ZPol) nasprotuje pravici do zasebnosti iz 35. člena Ustave R Slovenije ter iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

Z obrazloženim pritožnik delno odpira vprašanje, na katerega je sodna praksa (gl. sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 8.1.2009, opr. št. I Ips 375/2008), ki jo je mimogrede sodišče prve stopnje v razlogih sodbe korektno povzelo, že odgovorila, medtem ko je pritožnikovo nadaljnjo analizo 59. člena, 63. člena in 64. člena ZPol v obrazložitvi razumeti kot hkratno pobudo za vložitev zahteve za oceno njihove ustavnosti v smislu prvega odstavka 22. člena Zakona o ustavnem sodišču, ki je pritožbeno sodišče ni sprejelo. Meni namreč, da grajana ureditev ne nasprotuje navedenim ustavnim in konvencijskim zahtevam.

Po 59. členu ZPol policija upravlja zbirke osebnih podatkov (evidence), ki jih zaradi opravljanja nalog zbirajo, obdelujejo, shranjujejo, posredujejo in upravljajo policisti. Med temi je tudi evidenca DNK preiskav, v kateri se po 63. členu ZPol podatki hranijo do ustavitve policijske preiskave oziroma zaključka akcije varovanja ali pravnomočne odločitve o uvedbi kazenskega postopka oziroma postopka o prekršku, če te ni, pa do zastaranja kazenskega pregona. Ko ta dejstva nastopijo, imajo policisti in pristojne osebe drugih državnih organov po 64. členu ZPol dostop do navedene evidence le v primeru preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, določenih z zakonom. Jezikovna in zlasti sistematična razlaga v bistvenem povzetih treh zakonskih določb ne potrjujeta pritožnikove ugotovitve, da 64. člen ZPol razveljavlja zapoved iz 63. člena ZPol. Po presoji pritožbenega sodišča se ti dve določbi nahajata v razmerju pravila in izjeme, pri čemer je slednja zamejena s statusom oseb, ki imajo takšen – izjemen dostop do evidence ter ultima ratio z naravo – težo kaznivega dejanja. Vsega tega razdelek 64. (1A) angleškega Zakona o policiji in dokazovanju v kazenskih zadevah (Police and Criminal Evidence Act) ni vseboval, zaradi česar preizkusa spoštovanja pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP v zadevi S. in Harper zoper Združeno kraljestvo, na katero se pritožnik posebej sklicuje, pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ni prestal. Njegova sodba z dne 4.12.2008 je tako upoštevaje razlike med slovensko in angleško pravno ureditvijo glede uporabe evidence DNK preiskav v obravnavanem primeru zgolj instruktivna in učinkov, kot jih skozi pritožbeno obrazložitev ter v predlogu pričakuje pritožnik, ne more povzročiti.

Zgornje z drugimi besedami konkretno pomeni, da pri vzorcu, ki se je nahajal v evidenci DNK preiskav, ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo obdolženčeve z ustavo določene pravice do zasebnosti in se je sodba sodišča prve stopnje na zgornje poročilo smela opreti, medtem ko je za navedeni uradni zaznamek iz pritožbenega predloga, preizkus pokazal, da se nanj sodba niti ni opirala. Bistvena kršitev določb iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato v uveljavljanem segmentu ni podana, kot niso podane ostale kršitve zakona, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) in je o pritožbi zagovornika obd. D.R. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka, ki obsegajo le sodno takso, temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obdolženčevih neugodnih gmotnih razmer.