VSL sklep IV Cp 4087/2010

Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijana sklepa potrdita.

V tej nepravdni zadevi predlagateljica uveljavlja varstvo po pravilih ZPND (1). Zahtevala je, naj sodišče nasprotnemu udeležencu naloži, da se je dolžan iz skupnega stanovanja izseliti.

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ga je izdalo 5.2.2010, predlog zavrnilo. O stroških je nato odločilo s posebnim sklepom in nasprotnemu udeležencu priznalo 730,36 EUR, ki mu jih je dolžna povrniti predlagateljica.

Zadeva je bila pritožbenemu sodišču predložena v odločanje 26.10.2010.

Proti sklepu o zavrnitvi predloga vlaga pritožbo predlagateljica. Sklicuje se na vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP (2) in pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da bo predlogu ugodeno, sicer pa naj ga vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v odločanje drugemu sodniku. Pritožba meni, da ni v sklepu ničesar, kar bi utemeljevalo zavrnitev predloga. Sklicuje se na definicijo pojma nasilje. Opozarja, da je utrpela brazgotino na nogi. To je poškodba. Sodišče si jo je imelo možnost ogledati, a je to zavrnilo. Sodišče predlagateljici neutemeljeno očita, da ni odšla k zdravniku po zdravniško potrdilo. Sprašuje se, ali štejejo samo posledice fizičnega nasilja, ki so trajno vidne (najbolje na obrazu). Takšne stopnje nasilja zakon ne zahteva. Duševna celovitost po stališču pritožbe za sodišče prve stopnje ne igra nobene vloge, čeprav so posledice psihičnega nasilja izrazito hude. Glede tega, da je predlog za vpogled zdravstvene dokumentacije umaknila, pritožnica navaja, da je tako storila zato, ker ne želi, da dokumentacija kroži po sodišču od postopka do postopka. Sodišču očita, da ni napravilo banalne poizvedbe o klicu na št. 113. Šele po njeni intervenciji je sodišče dobilo želeno potrditev njene trditve. Neutemeljeno se ji zato očita, da ni ničesar dokazala. Prav tako še vedno meni, da je bil predlog vložen po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju. To, da sodišče postopka ni vodilo po ZPND, pa kaže tudi dejstvo, da ni bil upoštevan 24. člen tega zakona, ki narekuje prednostno obravnavo. Dalje navaja, da ima nasprotni udeleženec možnost brezplačnega bivanja. Vendar to sodišča ne zanima.

Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu. Ta je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Proti sklepu o stroških postopka vlagata pritožbo obe stranki. Nasprotni udeleženec opozarja na to, da mu sodišče neutemeljeno ni priznalo vrste priglašenih stroškov. Tako omenja več primerov priglašenih stroškov, ki se nanašajo na sestanek s stranko, pregled spisa in obvestilo stranki. Konkretno napada tudi odločitev sodišča, ki je nasprotnemu udeležencu priznalo za dopis z dne 19.11.2008 le 20 točk, namesto 50. Enako velja za dopise z dne 13.1.2009, za dopis z dne 13.7.2008, dopis z dne 12.10.2009 in dopis z dne 14.12.2009. Pritožba opozarja tudi na to, da sodišče ni priznalo nikakršnih stroškov, ki so priglašeni v peti pripravljalni vlogi z dne 13.11.2009. Po stališču pritožbe je bila za oba naroka priznana prenizka urnina.

Predlagateljica sklep o stroških izpodbija pavšalno.

Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi predlagateljice proti sklepu o glavni stvari:

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga za izrek ukrepa po 21. členu ZPND oprlo na dokazno oceno, iz katere sledi, da predlagateljica svojih trditev o fizičnem in psihičnem nasilju nasprotnega udeleženca ni dokazala. Dokazni postopek je po prepričanju sodišča prve stopnje pokazal, da razmere niso prijetne, da je nivo komunikacije med obema udeležencema nizek, da nasprotni udeleženec večkrat napravi obhod stanovanja, pri tem preverja, kaj se kuha, dviguje pokrovke in podobno. Telesnega nasilja po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo.

Takšne ugotovitve kažejo na to, da bivalnega sožitja med udeležencema ni. Vendar pa to še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa po ZPND. Opisano bivalno nesožitje in medsebojna nastrojenost bivših zakoncev je predvsem okoliščina, ki po razumski presoji takšnim bivšim zakoncem narekuje, naj čimprej razrešita premoženjska razmerja (delitev solastnine) in zaživita vsak svoje ločeno življenje.

Pritožbeno sodišče s pravno presojo sodišča prve stopnje soglaša.

Laična pritožba predlagateljice napada predvsem pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, obenem pa v kritiko izpodbijane odločitve vnaša tudi materialnopravno grajo, ki se nanaša na opredelitev pojma nasilje v družini (3. člen ZPND). Ta graja je razvidna v spraševanju o tem, ali duševna celovitost ne igra nobene vloge ter ali morajo biti za izpolnjenost pojma nasilje v družini v resnici podani izrazito vidni znaki telesnih poškodb (npr. po obrazu).

Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da ima pritožnica na načelni ravni prav. ZPND ščiti tudi pred nasiljem, ki je zgolj psihično. Vendar pa psihično nasilje (3. odstavek 3. člena ZPND) ni vsako neprijetno vedenje. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Gola nevzdržnost zakonske zveze (oziroma skupnega življenja po njenem razpadu) in medsebojna nastrojenost bivših zakoncev še ne predstavlja psihičnega nasilja po 3. odstavku 3. člena ZPND. V obravnavani zadevi je podan položaj, ki ga je mogoče ponazoriti z ugotovitvijo, da sta oba udeleženca žrtvi propadle zakonske zveze. Ugotovljene dejanske okoliščine pa nasprotno ne utemeljujejo ugotovitve, da je predlagateljica žrtev nasilnega ravnanja nasprotnega udeležencema. Med obema položajema je podana znatna razlika.

Kot rečeno, pritožba materialnopravno grajo prepleta s kritiko ugotovljenega dejanskega stanja. Ta kritika pa ni utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Konkretizacija pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni prepričljiva. Pritožba sodišču očita, da si ni ogledalo predlagateljičine brazgotine. Tudi če bi to storilo, odločitve ne bi v ničemer spremenilo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da nasprotni udeleženec ni zalučal krožnika proti predlagateljici. Tega ravnanja nasprotnega udeleženca predlagateljica ni dokazala. Takšne ugotovitve ne bi spremenilo niti dejstvo, da predlagateljica brazgotino v resnici ima (o tem sodišče niti ni dvomilo).

Vsaka stranka mora dokazati svoje trditve. Predlagateljica je dokaz z vpogledom v zdravstveno dokumentacijo umaknila. Breme takšne odločitve gre na njen rovaš.

V zvezi s klicem na številko 113 je bilo ugotovljeno zgolj to, da je bil klic podan. Bistvena ugotovitev v zvezi s tem pa je tudi ta, da klic ni bil interventne narave. Tako ta klic sam po sebi ničesar ne dokazuje.

Dejstvo, da ima nasprotni udeleženec morda možnost bivanja v nasprotnem stanovanju, še ne utemeljuje ukrepa, s katerim bi sodišče poseglo v njegovo solastninsko pravico na stanovanju, ki je v skupni rabi.

Zakaj je treba postopek voditi po pravilih ZPND je to isto sodišče že pojasnilo v sklepu z dne 25.9.2008 (opr. št. I Cp 3633/2008).

Tisto, glede česar pa ima pritožnica izrazito prav, pa je, da sodišče prve stopnje postopka ni vodilo v skladu z zahtevo 24. člena ZPND. Postopek je bil izrazito dolg, narok je bil večkrat preložen (tudi na nedoločen čas), kar nikakor ne ustreza standardu nujnega, hitrega postopka. Vendar pa to dejstvo na samo pravilnost materialnopravne odločitve ne more vplivati.

Pritožba torej ni utemeljena. Podani tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu z 2. točko 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

O pritožbi obeh udeležencev proti sklepu o stroških:

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko nasprotnemu udeležencu ni priznalo stroškov, ki se nanašajo na sestanke pooblaščenke s stranko, na preglede spisa in obveščanje stranke o stanju postopka. To svojo odločitev je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku izpodbijanega sklepa tudi pravilno obrazložilo.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno prizadevanje, da bi se za kratke dopise stranke sodišču priznalo 50 točk, namesto 20, kolikor jih je priznalo sodišče prve stopnje. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je skladna s 4. točko tarifne številke 39 Odvetniške tarife.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obračunalo urnino za oba naroka. Narok dne 18.1.2010 je trajal od 12.30 do 14.50 ure. Po 1. odstavku 7. člena Odvetniške tarife se urnina prizna za vsake začete druge in nadaljnje pol ure. Na prvem naroku je tako sodišče pravilno priznalo štirikratno urnino po 50 točk. Narok 5.2.2010 je trajal od 12. do 13.30 ure. Sodišče je nasprotnemu udeležencu pravilno priznalo trikratni znesek 50 točk. Glede pripravljalne vloge z dne 13.11.2010 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da stroški zanjo niso bili potrebni. V njej namreč ni ničesar takšnega, kar bi bilo za to nepravdno zadevo pomembno (155. člen ZPP). Pritožba nasprotnega udeleženca proti sklepu o stroških tako ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu z 2. točko 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče to pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v zavrnilnem delu potrdilo.

Pritožba predlagateljice proti sklepu o stroških je pavšalna. Navede le to, da odločitvi nasprotuje. Ta pritožba torej ni utemeljena, ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Tudi to pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep o stroških v obsodilnem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Ur. l. RS, št. 16/2008)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji)