24. člen ZPND

Predlagani in izrečeni ukrepi v okviru ZPND so namenjeni varovanju mladoletne hčere predlagateljice in nasprotnega udeleženca; med družinske člane v smislu prvega odstavka 2. člena ZPND pa vselej sodi sorodnik v ravni vrsti. Če je otrok še tako močno razvojno ogrožen in ranljiv, če še tako potrebuje stabiliziranje in terapevtsko obravnavo, nobenega ukrepa po ZPND ni mogoče izreči, če ni do stopnje verjetnosti izkazano nasilje v družini v smislu 3. člena ZPND. Postopek po ZPND je, kot povsem pravilno povzema sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, nujen in prednosten, torej bi moral biti hiter (24. člen ZPND). Ukrepi, ki jih lahko izreče sodišče za največ 12 mesecev in so namenjeni preprečevanju nasilja, varstvu ter pomoči žrtvi (drugi odstavek 1. člena ZPND), so začasni. Opisano pomeni, da je tudi dokazni postopek v funkciji nujnosti in hitrosti ter začasnega varstva, ki se žrtvi lahko nudi. Po naravi stvari postopek ne bi smel biti daljši, kot je možno trajanje izrečenega ukrepa. Postopek v obravnavani zadevi žal ni bil tak, izdaja sklepa skoraj dve leti po vložitvi predloga nikakor ne ustreza zahtevam tretjega odstavka 22.a člena ZPND in žrtve nasilja ne varuje

Nestrinjanje staršev pri odločanju o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, ne predstavlja psihičnega nasilja nad otrokom v smislu petega odstavka 3. člena ZPND. ZPND določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini. Toda sedež odločanja o otrokovih stikih je in mora biti nepravdni postopek za ureditev stikov. Izvedba dokaza z izvedencem je za otroke nedvomno obremenjujoča, ponavljanje oziroma izvajanje tega dokaza v dveh postopkih pa še bolj, in torej nikakor ne bi bilo otroku v korist. Prav korist otrok pa je osnovno vodilo v vseh postopkih iz razmerij med starši in otroki, tudi v postopku po ZPND.

Nasprotni udeleženec je sklep o določitvi ukrepov prejel 1. 4. 2016. Izrečeni ukrepi so torej začeli veljati 2. 4. 2016 oziroma 5. 4. 2016, z veljavnostjo šestih mesecev, kar pomeni, da je časovna veljavnost ukrepov prenehala najkasneje 5. 10. 2016, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče po izteku veljavnosti ukrepov ob smiselni uporabi določbe 278. člena ZIZ postopek ustaviti. Predlagateljica v času trajanja ukrepa njegovega podaljšanja ni predlagala.

Predlagateljica svojih zatrjevanj o kršitvah izrečenih ukrepov in nasilnih dejanjih nasprotnega udeleženca ni izkazala, sodišče pa je ugotovilo, da k medsebojnim konfliktom med zakoncema prispeva tudi predlagateljica, ki se hitro razburi in razloge za težave išče predvsem v drugih, do sebe pa je popolnoma nekritična, zato je odločitev o zavrnitvi predloga za podaljšanje ukrepov pravilna.

ZPND ureja začasno ureditev razmerij z izrekom nujnega ukrepa za varstvo pred nasiljem. Namen zakona je preprečevanje nasilja v družini in v ukrepih za odvrnitev nadaljnje škode. Svoj namen lahko doseže le, če je odločitev izdana v hitrem postopku – tudi brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki. Na hiter postopek napotuje določba 24. člena ZPND, v kateri je govora o nujnem in prednostnem postopku.

Za primer prepustitve stanovanja po 21. členu ZPND zakon določa, da se izvršba opravi po pravilih za izpraznitev in izročitev nepremičnine (23. člen ZPND). ZPND ne govori o zavarovanju, temveč o izvršbi. V skladu s 5. členom ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo stvarno pristojno okrajno sodišče. Na podlagi 220. člena ZIZ pa je za odločitev o predlogu za izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine in za samo izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je nepremičnina.

Upoštevaje namen zakona in samo naravo odločanja po ZPND ter zgoraj pojasnjeno specialno ureditev bi odlog izvršbe/zavarovanja izničil učinek sprejete odločitve po ZPND. Odlog izvršbe je tipičen izvršilni institut, ki v postopkih po ZPND ni uporabljiv.

Ker tožencu ni bilo omogočeno vabilo na narok izročiti osebno, naj bi bila opravljena nadomestna vročitev, in sicer 5. 5. 2015. Tak zaključek sodišča prve stopnje pa ni pravilen, saj se nasprotni udeleženec od 26. 3. 2015 nahaja v zaporu. Vročitev vabila na narok zato ni mogoče šteti za pravilno opravljeno.

Glede nesporne okoliščine in ugotovitve sodišča prve stopnje bi bil predlagani ukrep po eni strani neučinkovit, po drugi strani pa tudi pretiran, nesorazmeren.

Ravno z načinom postopanja, ko je prvostopenjsko sodišče obravnavalo vloženo pritožbo nasprotnega udeleženca kot v primeru, ko je zoper izdano začasno odredbo vložen ugovor, je bila nasprotnemu udeležencu zagotovljena pravica do izjave, enako kot v ugovornem postopku (v postopku za izdajo začasne odredbe).

ZPND določa časovno omejenost ukrepov. To pa ne more pomeniti, da žrtev po tem obdobju sploh več ne bi mogla predlagati izdaje novih ukrepov (z novim predlogom, če so ogrožene osebnostne dobrine, za katerih varstvo je namenjen ZPND). Ob na novo vloženem predlogu je treba pretehtati, ali so podani materialnopravni pogoji za izrek ukrepa.

Gola nevzdržnost zakonske zveze in partnerska nastrojenost bivših zakoncev še ne predstavlja nasilja v smislu ZPND.