VSRS Sklep I Up 277/2010

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 22. 12. 2009, s katerim je ta zavrnila zahtevo tožeče stranke za združitev postopka za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic s tam navedenim postopkom.

2Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na določbi 2. člena in drugega odstavka 5. člena ZUS-1 in zaključuje, da gre pri izpodbijanem sklepu za procesni sklep, ki ga ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

3Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava, navaja svoje razloge za predlagano združitev postopkov. Z izdajo izpodbijanega sklepa ji je bila onemogočena pravica do udeležbe v enotnem postopku, zato je vložena tožba izpolnjevala vse pogoje za obravnavanje v upravnem sporu. Izpodbijani sklep predstavlja tudi oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je tožena stranka kot državni organ odločila o pravici, obveznosti in pravni koristi tožeče stranke. Ker pritožba zoper ta sklep ni dovoljena, je ta dokončen. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naloži stroške pritožbenega postopka v plačilo toženi stranki.

4Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo pridružuje stališču sodišča prve stopnje in dodaja, da je sklep izdala po ugotovitvi, da združitev postopka ne bi bila smiselna iz razloga smotrnosti in ekonomičnosti, saj ne bi pripomogla k hitrejši odločitvi, gre pa za sklep procesne narave, ki ga tudi po njenem mnenju ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

K I. točki izreka:

5Pritožba ni utemeljena.

6Iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. To odločitev bo vsebovala upravna odločba o vlogi tožeče stranke za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic. Akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, tak pa je tudi izpodbijani sklep, so predmet presoje v upravnem sporu le tedaj, če tako določa ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep o zavrnitvi zahteve za združitev postopkov med takšne sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Enako stališče glede procesnih odločitev v upravnem postopku je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v drugih zadevah, na primer v I Up 362/2007, I Up 404/2007, I Up 470/2008 in I Up 443/2009.

7Ker pritožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

8Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).