VSRS Sklep X Ips 159/2009

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper izpodbijano sodbe sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) dne 20. 3. 2009 po odvetnikih vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 12. 2007, s katero ta revidentki ni dodelila koncesije za redni študij po dodiplomskem visokošolskem strokovnem študijskem programu prve stopnje „Komerciala“.

4Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogoju za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah, na primer v sklepu Up-858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 in odločbi Up- 1186/2008-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi pa ne gre za spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti Tega dejstva ne more spremeniti niti v reviziji navedena vrednost spornega predmeta v višini najmanj 33.320,00 EUR. Zato revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

6Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se skladno s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7Revidentka pa pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavila na zahtevani način, saj navaja le, da naj bi bilo to vprašanje: „ali sodišče presoja odločitev v postopku javnega naročanja le z vidika spoštovanja postopkovnih pravil, odločitev o primernosti, boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev pa je prepuščeno javnemu naročniku“. Zatrjuje pa tudi, da je s takim stališčem sodišče prve stopnje radikalno odstopilo od siceršnje pravne prakse. Skladno s petim odstavkom 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident, če se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, navesti opravilne številke zadev, če pa se sklicuje na sodno prakso sodišča prve stopnje, pa mora predložiti kopije sodnih odločb, na katere se sklicuje, česar pa revidentka ni storila. V obravnavani zadevi tako ne gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, revidentka pa tudi ni izkazala odstopa od sodne prakse oziroma njene neenotnosti kot razloga za dovoljenost revizije, zato revizija tudi iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

8Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka navaja, da deluje že 5 let in svojo dejavnost izvaja izključno s sredstvi šolnin in donacij. Dejstvo, da imata na območju S. regije dve fakulteti skoraj identičen program, tega pa ima konkurentka skoraj v celoti financiranega s koncesijo, s strani lokalne skupnosti pa zagotovljene prostore za izvajanje študija, predstavlja za revidentko v končni posledici njeno uničenje, saj bodo (redni) študentje izbrali fakulteto, na kateri jim študija ne bo treba plačati. Prav izvajanje rednega študija pa je z vidika rasti in razvoja izrednega pomena za revidentko, pri čemer urejeno financiranje (tudi oziroma zlasti preko koncesij) zagotavlja dodatno zaposlovanje visokošolskih predavateljev.

9Po presoji revizijskega sodišča revidentka s takšnimi navedbami ni izkazala obstoja zelo hudih posledic kot razloga za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na njene lastne navedbe ji namreč tudi do izpodbijane odločbe ni bila dodeljena koncesija, pa je kljub temu izvajala svoj program z rednimi in izrednimi študenti. Dodelitev koncesije tako zanjo predstavlja zgolj nek nov dohodek in morda dobiček, izguba le-tega pa sama po sebi še ne more predstavljati obstoja zelo hudih posledic. Trditve, da se bodo študentje odločili za študij na drugi fakulteti s koncesijo, kar bo lahko pripeljalo tudi do prenehanja izvajanja njenih izobraževalnih programov, pa revidentka ni izkazala, saj je po presoji Vrhovnega sodišča to odvisno zlasti od vsebine in kakovosti izobraževalnih programov, ki jih bo ponudila. Poleg tega iz podatkov v spisu izhaja, da študenti, ki so bili redno vpisani v šolskem letu 2007/2008, s koncesijo, ki se je podeljevala od šolskega leta 2008/2009 naprej, niti v primeru, če bi ta bila dodeljena revidentki, ne bi bili upravičeni do brezplačnega študija, ker koncesija za nazaj ne velja. Revidentka prav tako ni dokazala svoje navedbe, da imata obe fakulteti praktično identičen program, saj iz spisa izhaja le, da obe izvajata študijski program s področja poslovnih in upravnih ved. Zato po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni uspela dokazati nastanka zelo hudih posledic z navedbo, da bodo novo vpisani redni študenti ob enakih študijskih programih izbrali fakulteto z identičnim študijskim programom, kjer je študij brezplačen. Glede na navedeno revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

10Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11Revidentka svojega stroškovnega zahtevka ni določno opredelila, ker pa z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).