VSRS Sklep X Ips 134/2010

Revizija se zavrže.

Tožnik sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožnik vložil revizijo. V zvezi z njeno dovoljenosti se ne sklicuje na nobenega od razlogov po drugem odstavku 83. člena ZUS-1, temveč v uvodu revizije navaja le „pcto 41.970,71 EUR s pp“.

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostave L. – Š. z dne 24. 10. 2008. S slednjo je davčni organ v obnovljenem postopku odločil, da se prvotna odločba o odmeri dohodnine za leto 2003 odpravi in izda nova odločba, da se tožniku odmeri dohodnina za leto 2003 v znesku 41.970,71 EUR ter da je tožnik dolžan po tej odločbi (glede na že obračunano akontacijo 23.606,16 EUR in po prvotni odločbi že plačanih 562,49 EUR) plačati še razliko v višini 17.802,06 EUR. Razlika je nastala, ker je organ v obnovljenem postopku ugotovil, da je tožnik v letu 2003 imel tudi 20.704.093,00 SIT prejemkov na podlagi pogodb o delu, kar ob prvotni odmeri dohodnine ni bilo upoštevano.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up 858/2008 z dne 3. 6. 2008 in Up 1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Ker se tožnik v reviziji sklicuje na vrednost spora, je revizijsko sodišče preizkusilo, ali je izpolnjen pogoj po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6Glede na navedeno je za dovoljenost revizije po tej točki odločilno, kolikšna je izpodbijana vrednost obveznosti, ki je bila naložena stranki. Izpodbijana višina obveznosti, ki je bila v obravnavanem primeru naložena tožniku, znaša 17.802,06 EUR in ne 41.970,71 EUR, kot očitno meni tožnik. Slednji znesek predstavlja (na novo ugotovljeno) višino vse dohodnine za kritično leto, te pa tožnik ne izpodbija v celoti, ampak le v delu, ki se nanaša na doplačilo. Iz njegovih revizijskih navedb namreč izhaja, da je sporno samo povečanje davčne osnove za 20.704.039,00 SIT prejemkov iz naslova pogodb o delu, ki je posledično privedlo do za 17.802,06 EUR višjega obračuna dohodnine, medtem ko v preostalem delu davčna osnova ni sporna.

7Ker torej vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ne presega 20.000,00 EUR in ker tožnik drugih razlogov za dovoljenost revizije ne navaja, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

8Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi stroške tega postopka v skladu 165. v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. členom ZUS-1.