VSRS Sodba X Ips 345/2006

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper odločbo z dne 28. 2. 2002, s katero je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice Ljubljana z dne 23. 3. 2000. Z njo je carinarnica odločila, da se tožniku odvzame ter po pravnomočnosti te odločbe proda osebni avtomobil. Sporno odločbo je carinarnica izdala v izvrševanju odločbe z dne 24. 6. 1999, s katero je odločila, da je predmetni osebni avtomobil carinsko blago ter da mora tožnik zanj v določenem roku zaprositi za eno izmed dovoljenih carinskih rab ali uporab, česar pa tožnik ni storil. Predmetni avtomobil je carinarnica razglasila za carinsko blago na podlagi ugotovitev prekrškovnega postopka, ki se je vodil zoper tožnika. Ta je bil s prvostopenjsko prekrškovno odločbo tudi spoznan za odgovornega za storitev prekrška iz 5. točke prvega odstavka 170. člena Carinskega zakona – CZ, ker predmetnega osebnega avtomobila ni predložil carinskemu organu v skladu z določbo 32. člena CZ.

2Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo in razlogi tožene stranke, zavrnilo pa je tudi tožbene ugovore. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da je prvostopenjski carinski organ ravnal pravilno, ko je glede na izdano odločbo o carinskem prekršku odločil, da mora tožnik za predmetni osebni avtomobil urediti carinski status. Ker kljub večkrat podaljšanemu roku tega ni storil, je pravilna tudi odločitev o odvzemu in prodaji spornega blaga. Pravna podlaga za takšno ravnanje carinskih organov je v 43. členu CZ. Siceršnja brezhibnost dovoljenj za vožnjo predmetnega vozila v Sloveniji pa glede na njegov neurejen carinski status ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu.

3V reviziji, prej pritožbi, tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane tako sodbe sodišča prve stopnje kot odločbe tožene stranke ter ponovno odločitev o odvzemu predmetnega avtomobila. Zahteva povračilo stroškov. Navaja, da spornega blaga ni nezakonito vnesel v Republiko Slovenijo. Vanjo je prišel povsem zakonito, saj je avtomobil imel nemško registracijo, ravno tako je imel zakonito podlago za vožnjo takšnega avtomobila. V času zasega avtomobila je imel veljavno delovno vizo in začasno bivališče v Nemčiji, v Slovenijo pa je prihajal na obiske k družini. Ne drži, da je bil v prekrškovnem postopku spoznan za odgovornega, saj odločba, na katero se upravni organ in sodišče sklicujeta, nikoli ni postala pravnomočna, prekršek pa je celo zastaral, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Zato bo treba za ugotovitev, da je bil res kršen 43. člen CZ, izvesti celoten postopek. Do pravnomočne odločitve o tem državni organi samovoljno ravnajo v škodo tožnika.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa je določil, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

7Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8V obravnavanem upravnem sporu je sporna odločitev o odvzemu in prodaji osebnega avtomobila, ki temelji na določbi 43. člena CZ. Ta v prvem odstavku določa, da če carinski organ najde blago, ki je bilo vneseno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. Gre za splošno in široko pooblastilo carinskim organom, katerega namen je v tem, da se carinski status določenega blaga uredi tudi v tistih primerih, ko iz različnih razlogov ni bil urejen že prej (ob vstopu blaga na carinsko območje, v okviru prekrškovnega postopka ipd.). Vrhovno sodišče je v svoji praksi že potrdilo (glej npr. sodbi I Up 328/2000 in X Ips 542/2005), da je po 43. členu CZ dovoljen tudi odvzem in prodaja blaga, upoštevaje interpretativno odločbo Ustavnega sodišča U-I-90/03-15 z dne 18. 11. 2004.

9V obravnavanem primeru je po presoji Vrhovega sodišča ključno, da je prvostopenjski carinski organ pred odločbo o odvzemu in prodaji predmetnega avtomobila, s predhodno odločbo že odločil, da ima predmetni osebni avtomobil status carinskega blaga. Po podatkih spisa je ta odločba postala pravnomočna dne 16. 7. 1999. Carinsko blago je glede na opredelitev iz drugega odstavka 4. člena CZ vse blago, ki ni domače blago. Gre torej za blago, za katerega je treba vsaj načeloma plačati carino, o čemer odloča carinski organ. Če temu carinsko blago ni predloženo oziroma prijavljeno in če obenem ni sporno, da se carinsko blago nahaja na carinskem območju Republike Slovenije, kot je to v obravnavanem primeru, je mogoče zaključiti le, da je bilo blago na carinsko območje nezakonito vneseno. Po presoji Vrhovnega sodišča razglasitev predmetnega avtomobila za carinsko blago torej posledično pomeni, da je bil nezakonito vnesen na carinsko območje Republike Slovenije v smislu prvega odstavka 43. člena CZ. Zato o tem, ali je podana podlaga za odločanje po 43. členu CZ, ne bo treba izvesti posebnega postopka, kot meni tožnik.

10Zaradi pravnomočnosti ugotovitve, da ima predmetni avtomobil status carinskega blaga, Vrhovno sodišče zavrača vse tožnikove navedbe, s katerimi oporeka ugotovitvi, da je bilo carinsko blago nezakonito vneseno na carinsko območje (navedbe, da odločba o carinskem prekršku ni postala pravnomočna, da je prekršek zastaral, da je za uporabo osebnega vozila imel veljavna dovoljenja). Takšni ugovori bi bili pravno upoštevni, če bi tožnik vložil pritožbo zoper odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je predmetni osebni avtomobil carinsko blago, česar pa ni storil.

11Ker tožnik kakšnih drugih ugovorov ne navaja, Vrhovno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožnik sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.