32. člen CZ-B

Razglasitev avtomobila za carinsko blago pomeni, da je bil nezakonito vnesen na carinsko območje Republike Slovenije v smislu prvega odstavka 43. člena CZ in da je zato carinska služba dolžna opraviti vse, da se to stanje uredi, če drugače ne, pa s prodajo avtomobila.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje (da je tožnik predmetno blago nezakonito vnesel na slovensko carinsko območje, posamične vrednosti blaga pa so presegale dovoljeni znesek, za katerega je domači potnik oproščen plačila carine) ne more biti predmet revizijske presoje, glede na to, da ugovorov, ki so po naravi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče v reviziji ne obravnava.

Po določbi prvega odstavka 144. člena CZ nastane carinski dolg tudi z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine, na carinsko območje. Za nezakoniti vnos se med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom CZ (drugi odstavek 144. člena CZ), kar pomeni kršitev obveznosti predložitve blaga pri pristojnem carinskem organu.

S tem, ko je tožeča stranka uvoženo blago dala v brezplačen najem znotraj roka pet let od dneva uvoza, je carinsko blago dala v uporabo drugemu, zaradi česar mora plačati carino in druge uvozne dajatve na podlagi četrtega odstavka 30.b člena CZ (1976) oziroma četrtega odstavka 32. člena CZ (1990), saj ni več izpolnjen namen predhodne carinske oprostitve. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da naknadni obračun carinskega dolga pomeni le nadaljevanje upravnega postopka, ki se je začel s sprejemom carinske deklaracije, zato je bil pravilno uporabljen CZ (1976) oziroma CZ (1990).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz upravnih spisov, je tožeča stranka s tem, da je tovorno vozilo dala v najem znotraj roka 5 let od dneva uvoza, carinsko blago dala v uporabo drugemu, zaradi česar mora plačati carino in druge uvozne dajatve na podlagi četrtega odstavka 32. člena CZ (1990), saj ni več izpolnjen namen predhodne carinske oprostitve. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da naknadni obračun carinskega dolga pomeni le nadaljevanje upravnega postopka, ki se je začel s sprejemom carinske deklaracije, zato je bil pravilno uporabljen CZ (1976) oziroma CZ (1990).

Določba 137. člena ZUP (1986) zavezuje stranko upravnega postopka, da za svoje navedbe (o uničenju uvoženih vozil) ponudi dokaze in jih, če je to mogoče, predloži, česar pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ni storila, kljub temu, da je imela za to vse možnosti. Njena neizkazana zatrjevanja zato niso mogla vplivati na ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče pa v reviziji odloča glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Ker pogodbenik tožnika v času carinjenja blaga ni imel stalnega prebivališča v tujini, ni izpolnjeval pogojev za tujega vlagatelja iz drugega odstavka 2. člena ZTV, saj bi kot slovenski državljan moral izpolnjevati tudi pogoj bivališča v tujini. Drugačna razlaga navedene določbe bi bila v očitnem nasprotju z določbo 2. člena ZDRS, ki določa, da se državljan Republike Slovenije, ki ima tudi državljanstvo tuje države, na območju Republike Slovenije šteje za državljana Republike Slovenije, če mednarodna pogodba ne določa drugače.

Pogodba o tujem vlaganju je prenehala veljati pred potekom 5 let od uvoza blaga, tako je bilo potrebno na podlagi 4. odstavka 30.b člena CZ pristopiti k naknadnemu obračunu carine.

Zapisnik o ogledu, ki so ga sestavili na carinski upravi, ni dokaz, na katerega sodišče po določbah ZKP ne bi smelo opreti sodbe.

Carinski dolg nastane tudi z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine, na carinsko območje. Za nezakonit vnos blaga med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom Carinskega zakona.

Za nezakonit vnos blaga med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom Carinskega zakona, kar pomeni kršitev obveznosti predložitve blaga pri pristojnem carinskem organu.

V zadevi ni sporno, da je tožnik prejel preko avstrijskega špediterja navedeno blago, ki je bilo v Avstriji deklarirano kot blago pod carinskim nadzorom, sporno pa je ali je bilo blago ob vnosu na slovensko carinsko območje res ustno deklarirano pri pristojnem carinskem organu in zanj plačane uvozne dajatve ali pa gre za nezakonit vnos blaga. Tožnik je bil v predhodnem postopku v celoti seznanjen z ugotovitvami carinskega organa v zvezi s fakturami in avstrijskimi tranzitnimi deklaracijami in tudi pozvan, da predloži dokazila o tem, da je izvedel ustrezen carinski postopek, vendar tožnik ni imel v tej zvezi nobenih dokazil. Tako ni niti dokazal, da je za blago plačal carino, oz. da je bilo blago oproščeno plačila carine. Glede na povedano, so tudi po oceni sodišča podani pogoji za naknaden obračun uvoznih dajatev.

Ob ugotovitvi, da ima stranka, ki se je pripeljala z osebnim vozilom s tujo registracijo na carinsko območje RS stalno prebivališče v RS, ni podlage za začasni uvoz tega avtomobila.

Carinski organ je v obrazcih za povračilo davka, ki so jih potrdili italijanski carinski organi, imel zadostno podlago za ugotovitev, da je bilo blago nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo, tožniku pa je bila dana možnost, da dokaže nasprotno, česar pa ni storil.

Domači potniki so glede na določbe 2. točke 161. člena CZ ter 1. odstavka 8. in 1. odstavka 11. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve dolžni, kolikor vrednost blaga, ki ga prinašajo iz tujine, presega 80 ECU, blago v skladu s 1. odstavkom 32. člena CZ predložiti carinskemu organu ter za sprostitev blaga v prost promet vložiti carinsko deklaracijo (9. a točka 3. člena CZ v zvezi s 45. členom CZ).

Zakonska ureditev ZTV o prepovedi vlaganja tuje osebe v domače podjetje, ki je v lasti tuje osebe, ni skladna z našim pravnim redom in z ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo in jih zato v smislu določila 4. člena UZITUL ni mogoče uporabiti. Te prepovedi tudi ni mogoče šteti kot dopustne omejitve te svobode iz razloga javne koristi. Zakonsko določeno svobodo tržnega delovanja je mogoče omejiti po 18. členu ZVK le v izključevalno naštetih primerih: če zaradi naravnih nesreč in podobnih razlogov nastopijo občutne motnje na trgu, pri preskrbi ali varnosti prebivalstva; če je to potrebno zaradi občutnih motenj na trgu zaradi pomanjkanja nujno potrebnih dobrin za prebivalce; in če je to potrebno za obrambo RS. Ti ukrepi niso trajne narave, temveč so namenjeni le sanaciji izrednih in časovno omejenih pojavov.