VSRS Sodba I Ips 50/2010

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se po 2. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba zoper M. L.,
da je uničil in napravil neuporabno tujo stvar s tem, da je dne 7. 6. 2009 pri stanovanjski hiši M. vozilo R., potisnil po klancu navzdol in z vžigalnikom na sprednjem levem sedežu zanetil ogenj, da je vozilo v celoti zgorelo in tako uničil vozilo last T. K. in jeans jakno, denarnico z osebno izkaznico, zdravstveno izkaznico, bančno kartico NLB in 50,00 EUR, katera so se nahajala v avtomobilu, last B. K., s čimer je oškodoval T. K. za 700,00 EUR in B. K. za 150,00 EUR,
s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika.
II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

A.

1Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo K 130/2009 z dne 25. 8. 2009 izdalo kaznovalni nalog zoper obdolženega M. L., s katerim ga je spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti, v plačilo pa je obdolžencu naložilo stroške kazenskega postopka.

2Zoper sodbo o kaznovalnem nalogu je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki prvega odstavka 371. člena, 420. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 371. člena in v zvezi s 57. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zahtevi vrhovni državni tožilec navaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da sta oškodovana T. K. in B. K. umaknila predlog za kazenski pregon v mesecu juliju 2009, torej še pred tem, ko je Okrajno sodišče v Krškem odločalo o kaznovalnem nalogu. V času odločanja sodišča torej niso obstajale vse procesne predpostavke za pregon, zato predlaga da Vrhovno sodišče izpodbijano sodno odločbo v celoti razveljavi.

3Vrhovno sodišče je obsojenemu M. L. poslalo zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti v izjavo, obsojenec se v danem roku o njej ni izjavil.

B.

4Iz zapisnikov o umiku ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 6. 7. 2009 Policijske postaje Krško je razvidno, da sta oškodovana T. K. in B. K. umaknila predlog za pregon za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari; obenem z izjavo o umiku sta oškodovanca navedla, da jima je obdolženi M. L. poravnal materialno škodo. Po določbi prvega odstavka 57. člena ZKP lahko oškodovanec z izjavo, ki jo poda sodišču, pred katerim teče postopek, pred tem pa pristojnemu državnemu tožilcu, umakne predlog za pregon do konca glavne obravnave. Če je izjava podana nepristojnemu organu, jo ta sprejme in takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu ali sodišču. V obravnavanem primeru sta oškodovanca izjavi o umiku predloga za pregon podala na Policijski postaji Krško. Izjavi je Okrožno državno tožilstvo v Krškem skupaj s poročilom o dopolnitvi kazenske ovadbe prejelo 30. 12. 2009, naslednji dan je tožilstvo dopolnitev kazenske ovadbe skupaj z zapisnikoma o umiku predloga za pregon posredovalo Okrajnemu sodišču v Krškem.

5Pred spremembo (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, Ur. l. RS, št. 68/2008 z dne 8. 7. 2008) je 57. člen ZKP določal, da oškodovanec in zasebni tožilec lahko z izjavo, ki jo podata sodišču, pred katerim teče postopek, umakneta predlog oziroma zasebno tožbo do konca glavne obravnave. V takem primeru izgubita pravico, da vnovič podata predlog oziroma vložita tožbo. To določbo je bilo mogoče razlagati, da ima izjava o umiku predloga lahko učinek, če je dana oziroma prispe na sodišče do konca glavne obravnave, ne pa kasneje. Spremenjena določba 57. člena, kot je že navedena v prejšnji točki, prav tako zahteva, da je predlog za pregon umaknjen do konca glavne obravnave, kar lahko stori oškodovanec z izjavo, ki jo poda sodišču, posebej pa prvi odstavek 57. člena določa izjemo od tega pravila in sicer, če je izjava podana nepristojnemu organu, jo ta sprejme in takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu ali sodišču. Prav za takšen primer gre v obravnavani zadevi. Oškodovanca sta pravočasno, to je pred odločitvijo sodišča o predlogu za izdajo kaznovalnega naloga na Policijski postaji Krško, podali izjavi o umiku predloga za pregon. Policijska postaja je izjavi sprejela na zapisnik, ni jih pa kot nepristojen organ, tako kot določa zakon, takoj poslala pristojnemu državnemu tožilcu ali sodišču. Na policijski postaji sta bili izjavi sprejeti 6. 7. 2009, Okrožnemu državnemu tožilstvu v Krškem pa poslani oziroma je to izjavi prejelo šele 30. 12. 2009. Ob upoštevanju, da je Okrajno sodišče v Krškem o kaznovalnem nalogu odločilo 25. 8. 2009, ni videti nobene ovire, da bi sodišče izjavi prejelo pred izdajo kaznovalnega naloga, če bi Policijska postaja v Krškem ravnala v skladu z že navedeno določbo prvega odstavka 57. člena ZKP. Navedena kršitev je povzročila, da je sodišče kljub pravočasnemu umiku predloga oškodovancev odločalo o predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Krškem za izdajo kaznovalnega naloga in ga dne 25. 8. 2009 tudi izdalo; ker obdolženec zoper sodbo, s katero je bil kaznovalni nalog izdan, ni vložil ugovora, je ta postala 25. 9. 2009 pravnomočna.

6Pritrditi je treba vložniku, da za odločanje sodišča dne 25. 8. 2009 ni bila dana procesna predpostavka, kot jo določa tretji odstavek 220. člena KZ-1, saj ni bilo več predloga za pregon, ker sta ga oškodovanca prej umaknila.

7Po določbi 2. točke 357. člena ZKP sodišče izreče sodbo, s katero zavrne obtožbo, če je oškodovanec umaknil predlog. Vrhovno sodišče je na podlagi navedene razlage prvega odstavka 57. člena ZKP štelo, da sta oškodovanca pravočasno umaknila predlog za pregon, zato je bilo treba obtožbo zoper njega zavrniti, o stroških postopka pa odločiti v skladu z določbo prvega odstavka 97. člena ZKP.