VSL sklep IV Cp 3395/2010

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

1enajstletnega sina pravdnih strank zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici.

2določilo stike med dečkom in tožencem,

3ustavilo postopek po nasprotni tožbi,

4zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi dečka začasno dodelilo v varstvo in vzgojo materi ter začasno uredilo stike,

5odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Odločba sodišča prve stopnje je v 1. do 3. točki izreka postala pravnomočna.

Zoper odločitev o začasni odredbi in o pravdnih stroških pa se pravočasno pritožuje tožnica. Vztraja, da so podani razlogi za izdajo začasne odredbe, saj to izhaja iz mnenja Centra za socialno delo B.. Toženec je tožbeni zahtevek pripoznal, čeprav to ni mogoče, treba pa je šteti, da je s tem priznal vsa dejstva, kar velja tudi za predlog za začasno odredbo in trditve v njem.

Pritožnica tudi meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških napačna, saj sodišče odločitve, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ni ustrezno obrazložilo. Tožnica je postopek sprožila šele, ko je poskušala doseči sporazum pri CSD B., pa tega ni dosegla. Toženec dogovora pred CSD ni hotel skleniti in je s tem povzročil pravdne stroške, zato ni mogoče šteti, da jih mora kriti tožnica.

Pritožba ni utemeljena.

O začasni odredbi:

V skladu z določbo 411. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) lahko sodišče med postopkom v sporih iz razmerij med starši in otroki izda začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok. V skladu z določbo 3. odstavka istega člena se začasna odredba izda po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej Zakona o izvršbi in zavarovanju(2) (v nadaljevanju ZIZ). Tako morajo biti tudi ob izdaji začasnih odredb v postopkih iz razmerij med starši in otroki izpolnjeni splošni pogoji, ki jih za izdajo začasnih odredb predpisuje ZIZ, torej pogoj verjetne utemeljenosti zahtevka, pa tudi ostali pogoji (nevarnost za bodočo izvršbo, nevarnost nastanka nasilja ali težko nadomestljive škode; prim. 270. in 272. člen ZIZ). Tudi v postopkih v družinskih razmerjih morajo začasne odredbe ostati omejene zgolj na nujne primere - tiste, ko sodišče ugotovi, da bi brez izdaje začasne odredbe otroku nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Začasne odredbe ne smejo postati nadomestek za redno sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je o dodelitvi mladoletnega sina pravdnih strank in o stikih med njim ter tožencem odločilo s sodbo z dne 28.5.2010, ki je že pravnomočna. Predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožnica vložila 28.4.2010, torej zgolj mesec dni pred (tedaj tudi že razpisanim) narokom za glavno obravnavo, je očitno izzvalo mnenje oz. priporočilo Centra za socialno delo, da je v obravnavi družinski situaciji pomembno, da se čim prej oziroma z začasno sodno odredbo odloči, da se deček zaupa v vzgojo in varstvo materi. Sodišče prve stopnje je ravnalo skrbno in ažurno ter upoštevalo prvi predlog Centra za socialno delo, to pomeni, da je v najkrajšem možnem času odločilo o dodelitvi dečka z dokončno odločbo, ki je kot rečeno, pravnomočna.

Nič, kar je bilo navedeno v predlogu za izdajo začasne odredbe, ni utemeljevalo izdaje slednje. Poleg tega pa vztrajanje pri takšnem predlogu še potem, ko je odločitev o glavni stvari postala pravnomočna, nima nobenega smisla.

O stroških:

V postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku. Kriterijev pri uporabi prostega preudarka je več – od premoženjskega stanja strank in razlogov za spor do uspeha v pravdi. Sodišče mora skratka pri odločitvi o stroških postopka po 413. členu ZPP upoštevati vse okoliščine primera.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da se je ta postopek vodil zaradi koristi mladoletnega otroka pravdnih strank. Hkrati je bil seveda tudi v korist obeh pravdnih strank. To so nedvomno argumetni za odločitev, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške. Argumenti, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica (torej, da je sama želela razmerja urediti pred CSD in da je toženec vložil nasprotno tožbo, ki jo je kasneje umaknil), pa ob tem, ko je bila iniciatorka postopka tožnica in so se prav na njeni strani spremenile okoliščine, zaradi katerih je moralo priti do drugačne ureditve dotedanje družinske situacije, ne morejo povzročiti drugačne odločitve o stroških.

Zaradi opisanega je višje sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007– uradno prečiščeno besedilo in Ur. l. RS, št. 45/2008.

(2) Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami.