VSL sodba III Cp 2944/2010

Pritožbi se delno ugodi tako, da po spremembi sodba glasi:
„1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 135598/2009 z dne 23.9.2009 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8. dni terjatev v višini 1.085,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2009 dalje od plačila in ji povrniti 41,00 EUR stroškov izvršilnega postopka.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 67,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.“

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu glede zavrnitve obrestnega dela zahtevka od 12.8.2008 do 30.9.2009 potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 114,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23.9.2009 glede terjatve v višini 1.085,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2008 dalje do plačila in glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 41,00 EUR in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi zavrnitve zahtevka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 362,56 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi ter sodbo spremeni in njenemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je odločitev prvostopnega sodišča nepravilna, saj sodišče ni uporabilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu z dne 10.8.2002, ki je glede veljavnosti zavarovalne pogodbe v primeru spremembe lastništva na vozilu uveljavil drugačen režim. S prevzemom vozila namreč niso prešle pravice iz zavarovanja na novega lastnika, pač pa še vedno velja zavarovalna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama. Tožena je zato poleg povzročitelja odgovorna za plačilo izplačane odškodnine. Odgovornost zavarovanca in povzročitelja je solidarna. Tožeča stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev pravilna. V odgovoru vztraja pri svojem stališču, da odgovornost zavarovanca in povzročitelja ni solidarna. Povzročitelj škode se je s tožečo stranko dogovoril za poravnavo izplačane odškodnine. Ker svoje obveznosti ni poravnal, je tožeča stranka začela uveljavljati odškodnino od toženke, kar je po njenem mnenju nepravilno. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Višje sodišče v Ljubljani je v tej zadevi odločalo na podlagi sklepa VS RS, opr. št. Su72/2010-63 z dne 26.7.2010, s katerim je bila pristojnost prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in nespornih dejstev ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

toženka je bila lastnica osebnega avtomobila znamke S., ki je bilo obvezno zavarovano pri toženi stranki na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene med njima;

toženka je vozilo prodala H. O., ki je plačal kupnino in vozilo prevzel, ne da bi bil urejen formalni prepis vozila nanj pri pristojnem upravnem organu in ne da bi bila z njim sklenjena zavarovalna pogodba;

H. O. je istega dne povzročil prometno nezgodo pod vplivom alkohola, vozilo pa je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja;

tožeča stranka je dne 22.8.2007 oškodovancu K. M. izplačala odškodnino v znesku 1.035,79 EUR.

Pravno podlago za presojo obravnavanega spornega razmerja predstavljajo določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) z vsemi spremembami in dopolnitvami, uveljavljenimi do 15.7.2007 ter določila sklenjene zavarovalne pogodbe s splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO -04 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki so njen sestavni del. Iz 2. in 3. odstavka 7. člena ZOZP izhaja, da ima v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali poravnala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. Tudi 3. odstavek 3. člena Splošnih pogojev določa, da ima zavarovalnica pravico od zavarovanca in odgovornih oseb, ki so izgubile svoje pravice iz zavarovanja po 1. odstavku tega člena uveljavljati povračilo izplačil, skupaj z obrestmi in stroški, vendar največ do zneska, ki ga določa Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu.

Ker ni sporno, da je povzročitelj škode O. in ne toženka, je odločilno vprašanje, ali je v času prometne nezgode še veljala zavarovalna pogodba, ki jo je nesporno s tožečo stranko sklenila toženka. Pravilna je sicer presoja prvostopnega sodišča, da je lastninska pravica na vozilu s tem, ko so bili izpolnjeni bistveni elementi prodajne pogodbe (plačilo kupnine in izročitev vozila) prešla na kupca, vendar pa to dejstvo ni odločilno za presojo veljavnosti zavarovalne pogodbe. Odgovor na to vprašanje pa ne dajeta niti Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), niti Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) kot zmotno presoja prvostopno sodišče, pač pa specialni ZOZP, ki v 22. členu ureja veljavnost zavarovalne pogodbe v primeru spremembe lastnika vozila med trajanjem zavarovanja. Iz citiranega zakonskega določila izhaja, da v primeru, če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. To pogodbo mora novi lastnik skleniti najkasneje pred registracijo vozila na svoje ime. Prejšnjemu lastniku se vrne sorazmerni del neizkoriščene premije, če iz tega zavarovanja ni bila izplačana odškodnina. Med strankama ni sporno, da O. v času, ko je povzročil prometno nezgodo, ni še sklenil pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. To pa pomeni, da je še vedno veljala zavarovalna pogodba, sklenjena s toženko, saj bi ta prenehala veljati šele, ko bi O. sklenil novo pogodbo o obveznem zavarovanju, to pa bi moral storiti pred registracijo vozila na svoje ime. Pravno stališče prvostopnega sodišča, da so obveznosti iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, prešle na O. kot novega lastnika vozila, je v nasprotju s citirano določbo 22. člena ZOZP. Ker nova zavarovalna pogodba ni bila sklenjena, je še vedno veljala zavarovalna pogodba, sklenjena s toženko, zato je bila ona zavarovanka vozila v smislu citiranega določila 2. odstavka 7. člena ZOZP, po katerem ima tožeča stranka pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov z obrestmi in stroški od zavarovanca.

Citirana določba 2. odstavka 7. člena ZOZP daje zavarovalnici pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe, ki je v obravnavanem primeru H. O.. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožeče stranke, da takšno določilo pomeni solidarno odgovornost obeh in ne le enega od njiju. Takšna obveznost povsem jasno izhaja iz določbe 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki v primeru izgube zavarovalnih pravic daje zavarovalnici pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca in od odgovornih oseb. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 395. člena OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so vsi dolžniki prosti.

Ob upoštevanju navedenih izhodišč pa ni dvoma, da sta v obravnavanem primeru tako toženka kot zavarovanka in O. kot sozavarovana oseba, ki je imel po volji zavarovanke vozilo v uporabi in je z njim povzročil prometno nezgodo, odgovorna za povrnitev škode, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovancu. Dejstvo, da se je O. obvezal povrniti izplačane zneske tožeči stranki, pa tega ni storil, na odločitev v tem postopku nima nobenega vpliva.

Glede na to, da v postopku ni bilo sporno, da je O. odklonil preizkus alkoholiziranosti, zato se po določbi točke 4c 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev šteje, da je vozil pod vplivom alkohola in da je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ni dvoma, da je bila kršena zavarovalna pogodba, zato sta zavarovanka in sozavarovana oseba izgubili pravice iz zavarovanja, zavarovalnica pa ima pravico od njiju uveljavljati povračilo izplačane odškodnine s stroški in obrestmi. Tožeča stranka je oškodovancu plačala 1.035,79 EUR. Pri izračunu višine terjatve, ki jo uveljavlja od toženke, so upoštevane zamudne obresti in delna plačila s strani O., ki je plačal 4 x po 50,00 EUR, kar vse izhaja iz izračuna na prilogi A 31. Višina dolga na dan 30.10.2009 znaša 1.085,69 EUR, kar sta pravdni stranki na naroku dne 18.2.2010 nesporno ugotovili. Ob upoštevanju okoliščine, da je tožeča stranka pri izračunu višine dolga izračunala zamudne obresti do 30.10.2009, njen zahtevek po plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.085,69 EUR od 12.8.2008 ne more biti utemeljen, saj so zakonske zamudne obresti od dneva zamude do 30.9.2009 že upoštevane v znesku glavnice.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da ostane sklep o izvršbi v veljavi v odločitvi o plačilu glavnice v znesku 1.085,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2009 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov v znesku 41,00 EUR. Odločitev o zavrnitvi zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice od 12.8.2008 do 30.9.2009 je pritožbeno sodišče obdržalo v veljavi in v tem delu pritožbo zavrnilo.

Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je v pretežnem delu uspela s postopkom na prvi stopnji in s pritožbo, zato je na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka na prvi stopnji in v pritožbenem postopku, saj z zavrnilnim delom glede dela obrestnega zahtevka niso nastali dodatni stroški. Tožeči stranki so v postopku na prvi stopnji nastali stroški v višini 76,50 EUR in se nanašajo na plačilo sodne takse za sodbo in materialne stroške iz naslova poštnine in fotokopiranja. V pritožbenem postopku so ji nastali stroški v višini 114,00 EUR iz naslova plačila sodne takse za pritožbo.