VDSS sodba Pdp 53/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 5.904,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2008 do plačila in da ji je dolžna povrniti stroške postopka (1. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.501,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka za izpolnitev do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da kljub delovnopravni kontinuiteti, ki je podana od zaposlitve tožene stranke v družbi S. d.d., pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2005, ki je bila ob spremembi delodajalca sklenjena s tožečo stranko, ni nična. Ničnosti ne povzroči morebitno poslabšanje pravic tožene stranke pri tožeči stranki, navedeno bi bilo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je pogodba o zaposlitvi pri tožeči stranki prenehala na podlagi njene odpovedi, ki ni bila podana iz razlogov na strani delodajalca. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca zakon določa poseben postopek – delavec mora predhodno opomniti delodajalca na izpolnitev obveznosti, o kršitvah mora obvestiti inšpektorja za delo, razlogi za odpoved so taksativno našteti v zakonu, določen je prekluziven rok za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje pri presoji odpovedi tega ni upoštevalo, moralo bi zaključiti, da je tožena stranka podala redno in ne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je delovno razmerje prenehalo po njeni volji, so izpolnjeni pogoji za veljavnost konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena z aneksom k pogodbi o zaposlitvi. Zavarovalnica T. d.d., pri kateri se je zaposlila po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, predstavlja tožeči stranki neposredno konkurenco. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo pomen izobraževanja, ki ga je bila deležna tožena stranka. V preveliki meri je upoštevalo izpovedi tožeče stranke ter prič D.G. in H.J., ki sta bili zainteresirani za izid spora, saj sta se po prenehanju delovnega razmerja enako kot tožena stranka zaposlili pri Zavarovalnici T. d.d.. Tožena stranka bi sicer lahko tudi brez predhodne zaposlitve pri tožeči stranki opravljala delo zavarovalnega zastopnika pri novem delodajalcu, vendar bi v tem primeru bistveno teže dobila zaposlitev. Produkti Zavarovalnice T. d.d. in tožeče stranke so različni, vendar to ni bistveno za uveljavljanje konkurenčne klavzule. Bistveni sta dobra poslovna praksa in prodajne tehnike. Znanja o slednjem je tožena stranka pridobila pri tožeči stranki, kot izhaja iz izpovedi priče N.V., ki je nadalje pojasnila, da je tožeča stranka z dobrim izobraževanjem želela ustvariti lasten kader. Na ta način je dosegla drugo mesto med družbami, ki tržijo življenjska zavarovanja. Tožene stranke ni poučevala le o posameznih produktih, ampak o prodajnih tehnikah, poleg tega je tožena stranka pri tožeči stranki pridobila številne poslovne zveze. Specifična znanja in poslovne zveze je pri Zavarovalnici T. d.d. lahko uporabila, s čimer je kršila konkurenčno klavzulo. Zmotno je nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula nesorazmerna in posledično nična. Določba o konkurenčni klavzuli ni izrazito enostranska v korist tožeče stranke. Tožena stranka bi morala plačati pogodbeno kazen v višini 5.904,38 EUR (kar predstavlja šest povprečnih mesečnih plač v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi), pri čemer bi eno leto prejemala odškodnino (v višini ene tretjine povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi). Po pogodbi o zaposlitvi je pridobila tudi druge koristi, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, te koristi so bile razlog za dogovor o konkurenčni klavzuli, pogodbena kazen je dogovorjena sorazmerno. Treba je upoštevati vsa specifična znanja in poslovne zveze, tožeča stranka je toženi stranki omogočila številna usposabljanja, na rednih tedenskih sestankih jo je seznanila z dobro poslovno prakso. Nesorazmerje med koristmi in obveznostmi strank ni podano, konkurenčna klavzula je bila dogovorjena za krajše obdobje, kot je bilo obdobje zaposlitve tožene stranke pri tožeči stranki. Tudi ob primerjavi višine pogodbene kazni in višine odškodnine, ki je bila dogovorjena za spoštovanje konkurenčne klavzule, ni očitnega nesorazmerja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožena stranka skladno s konkurenčno klavzulo eno leto po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki ne bi smela delati v svojem poklicu, tožena stranka je namreč po poklicu računalniški tehnik in bi lahko opravljala številna dela, pri katerih tožeči stranki ne bi konkurirala. V vsakem primeru pa nesorazmerje med pravicami in obveznostmi strank ne predstavlja razloga za ničnost pogodbenega določila o konkurenčni klavzuli, tožena stranka bi morala na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava dokazati, da je do nesorazmerja prišlo, ker je tožeča stranka izkoristila njeno stisko ali težko premoženjsko stanje, njeno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost. Slednjega tožena stranka ni zatrjevala. Poleg tega v primeru dejanskega nesorazmerja sankcija ni ničnost pogodbenega določila, ampak bi sodišče prve stopnje moralo znižati znesek pogodbene kazni in sicer do zneska, ki bi ga določilo kot ustreznega. Po stališču tožeče stranke je tožena stranka pridobljena znanja in poslovne zveze tožeče stranke uporabila pri drugi zavarovalnici, pri kateri se je zaposlila neposredno po prenehanju delovnega razmerja. S tem je izrabila nematerializirani kapital in je dolžna plačati pogodbeno kazen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Konkurenčna klavzula je urejena v 38. do 40. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja – konkurenčno klavzulo (1. odstavek 38. člena ZDR). Konkurenčna klavzula mora biti določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca (3. odstavek 38. člena ZDR), če pa mu spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega prejšnji plači, mu mora delodajalec ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo, ki se določi s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (1. in 2. odstavek 39. člena ZDR).

2člen aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2005, ki sta ga 27. 12. 2005 sklenila pravni prednik tožeče stranke in tožena stranka, določa, da delavka pri delu pridobiva tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, zaradi česar se zavezuje opravljati posle s področja dejavnosti zavarovalništva izključno za delodajalca S. d.d. ter se zavezuje, da se še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne bo zaposlila, sklenila pogodbe o delu ali sklenila avtorske pogodbe pri drugi zavarovalnici, družbi, ki opravlja druge zavarovalne posle ali podobne dejavnosti, na katerem koli delovnem mestu, kjer bi lahko izkoriščala pridobljena znanja, izkušnje ali osebna poznanstva, do katerih je prišla pri opravljanju dela delovnega mesta, določenega s pogodbo o zaposlitvi, s čimer bi delodajalcu lahko konkurirala ali ga oškodovala. Zavezuje se tudi, da še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne bo brez predhodnega soglasja delodajalca ustanovitelj ali soustanovitelj podjetja in da ne bo začela opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, ki jo je opravljala pri delodajalcu, če bi to pomenilo konkurenco, torej da ona sama ali družba, katere ustanovitelj ali kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. V kolikor se delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja izrecno pisno ne odpove uveljavljanju konkurenčne klavzule, bo zaradi prepovedi kot protivrednost za upoštevanje omejitev delavki eno leto vsak mesec izplačeval nadomestilo v višini ene tretjine mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. V primeru, da delavka krši obveznosti, določene s konkurenčno klavzulo, se zavezuje delodajalcu plačati pogodbeno kazen za vso dejansko škodo in izgubljeni dobiček, ki se, če škode ni mogoče natančno ugotoviti oziroma bi ugotavljanje škode pomenilo nesorazmerne stroške, sporazumno določi v znesku šestih povprečnih mesečnih plač v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Delavka je dolžna odškodnino plačati v roku osmih dni od dneva prejema pisnega poziva delodajalca. V primeru zamude s plačilom pogodbene kazni tečejo zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do dneva plačila. Prepoved velja, v kolikor delovno razmerje delavki preneha po njeni volji ali krivdi.

Sodišče prve stopnje je v skladu s citirano določbo pogodbe o zaposlitvi presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule v višini šestih mesečnih plač tožene stranke v treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Ob primerjavi navedenega zneska z zneskom, ki bi ga tožena stranka prejela kot nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, to je dvanajstkratnikom ene tretjine mesečne plače tožene stranke v treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, je presodilo, da je določba 1. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi nična, saj je razmerje obveznosti in koristi strank izključno v korist tožeče stranke kot delodajalca, in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je določba 2. člena aneksa št. 1. k pogodbi o zaposlitvi nična. Takšno odločitev še dodatno potrjuje upoštevanje drugih okoliščin, ki so skladno s sodno prakso (na primer v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 255/2005 z dne 9. 5. 2006) pomembne pri presoji, ali gre v primeru konkurenčne klavzule za enako vrednost dajatev. Bistvo konkurenčne klavzule je sicer v tem, da vsaj za določen čas zaščiti interese delodajalca, tako da delavec v konkurenčni družbi ne bi izkoriščal tehničnih ali poslovnih znanj in poslovnih zvez, ki jih je pridobil pri njem, vendar le tako, da takšna zaščita ne izključi možnosti ustrezne oziroma primerne zaposlitve delavca. Tako konkurenčne klavzule ni mogoče razlagati.

Konkurenčna klavzula predstavlja dogovor strank pogodbe o zaposlitvi, s katerim se delavec zaveže, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal konkurenčne dejavnosti, delodajalec pa se zaveže, da mu bo za spoštovanje tega dogovora plačeval ustrezno denarno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule je varovanje interesa delodajalca pred nedovoljeno konkurenco s strani nekdanjega delavca, za kar je podana podlaga v 74. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji). Ker pa konkurenčna klavzula do določene mere posega v ustavni pravici delavca do proste izbire zaposlitve po 49. členu URS in do svobodne gospodarske pobude po 74. členu URS, mora biti ob upoštevanju načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, ki ga določa 8. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji), v pogodbi o zaposlitvi za spoštovanje konkurenčne klavzule dogovorjeno ustrezno denarno nadomestilo.

Pojem ustreznega denarnega nadomestila predstavlja pravni standard. Po stališču pritožbenega sodišča je treba ustreznost denarnega nadomestila, ki se ga delodajalec zaveže izplačati delavcu, če bo spoštoval konkurenčno klavzulo, presojati glede na položaj delavca, v katerem se znajde zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (omejena možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih oziroma omejena možnost ustanavljanja podjetij), in ne glede na dogovorjeno odmeno oziroma pogodbeno kazen, ki jo delodajalec lahko zahteva od delavca, ki krši konkurenčno klavzulo. Namen pogodbene kazni za spoštovanje konkurenčne klavzule je zavarovanje delodajalca pred tem, da bi delavec kršil konkurenčno klavzulo, namen ustreznega denarnega nadomestila pa je v nadomestitvi posledic zmanjšanja možnosti izvrševanja ustavnih pravic do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, ki se običajno izkazuje v zmanjšani možnosti pridobivanja zaslužka. Ustreznost denarnega nadomestila se tako praviloma presoja ob upoštevanju plače, ki jo je delavec, katerega zavezuje konkurenčna klavzula, prejemal pri delodajalcu, s katerim je dogovor o konkurenčni klavzuli sklenil.

Denarnega nadomestila v minimalni višini, kot jo določa zakon, to je v višini ene tretjine povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče opredeliti kot ustreznega denarnega nadomestila, saj je z oziroma do omejitve pravice tožene stranke do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, glede na obseg omejitve (ki izhaja iz 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2005) in glede na trajanje omejitve (eno leto) določeno v prenizki višini. Iz tega razloga, torej ker za spoštovanje konkurenčne klavzule ni bilo dogovorjeno ustrezno denarno nadomestilo, je dogovor o konkurenčni klavzuli ničen, zaradi česar za toženo stranko ne more imeti pravnih posledic, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 252. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji), ki določa, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Kot je razvidno iz zakonske določbe, predlog za zmanjšanje pogodbene kazni poda dolžnik (zavezanec, v konkretnem primeru tožena stranka) in ne upnik (upravičenec, tožeča stranka), poleg tega pa bi morala tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 5. 2009, v kateri se je sklicevala na institut zmanjšanja pogodbene kazni, navesti vsa dejstva, na katera opira svojo zahtevo, in dokaze.

Pritožbeni navedbi, da toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne (ampak redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati razlogov, ki so toženo stranko vodili k podaji odpovedi, sta sicer utemeljeni, vendar nebistveni, ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov, to je, ker je določilo o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2005 nično. Kljub temu, da način prenehanja delovnega razmerja tožene stranke na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne vpliva, pritožbeno sodišče dodaja, da je ne glede na razloge, ki so toženo stranko vodili k podaji odpovedi, bistveno le, da je podala redno (ne izredno) odpoved pogodbe o zaposlitvi in da ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi te odpovedi.

Prav tako nebistvene so nadaljnje pritožbene navedbe, da bi ob uveljavljanju ničnosti pogodbene določbe tožena stranka morala navesti in dokazati, da je tožeča stranka izkoristila njeno stisko ali težko premoženjsko stanje, njeno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost. Zaključek sodišča prve stopnje, da je določba 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi nična, ne temelji na 119. členu OZ, ki ureja pravne posledice v primeru oderuške pogodbe, ampak na 86. členu OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pogodbena določba o konkurenčni klavzuli nična zaradi nasprotovanja ustavi, zaradi česar tudi ni bistveno, kakšna znanja in poslovne zveze je tožena stranka pridobila pri tožeči stranki oziroma kakšna znanja in poslovne zveze bi lahko uporabila pri novem delodajalcu Zavarovalnici T. d.d. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se na znanja in poslovne zveze nanašajo, po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP ni opredelilo.

V zvezi s pritožbenima navedbama, da sta se priči D.G. in H.J. po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlili pri isti zavarovalnici kot tožena stranka ter da je tožena stranka po poklicu računalniški tehnik, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da predstavljata novoti. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov je v postopku odločanja o pravnem sredstvu po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP izključeno, razen v primeru, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma pod pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP do konca glavne obravnave. Ker tožeča stranka ni izkazala, pritožbeno sodišče njenih navedb pri odločanju o utemeljenosti pritožbe oziroma o zakonitosti izpodbijane sodbe ni upoštevalo.

Ker niso bili podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP: ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.