UPRS sodba in sklep I U 1098/2010

1Tožba se zavrne.

2Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka 51. člena in 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZMZ) odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 12. 8. 2010 od 13.50 ure do dne 12. 11. 2010 do 13.50 ure. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, pri tem pa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katero bi lahko izkazal svojo istovetnost. Iz policijske depeše Ljubljana Maribor I izhaja, da je tožnik dne 14. 8. 2010 zapustil Gruzijo in odšel v Istanbul, od tod pa je proti plačilu odpotoval v smeri Nemčije in prispel v Innsbruck v Avstriji, kjer se je njegova pot končala. Tam je prosil za priznanje mednarodne zaščite. Avstrijski varnostni organi so njegovo prošnjo dne 14. 5. 2010 zavrnili. V mestu Mittersill je živel vse do dne 11. 8. 2010, ko je z vlakom odpotoval v Gradec, od tam pa je pot nadaljeval z avtobusom do Spielfelda. Na bližnji železniški postaji je stopil na vlak in se z njim pripeljal na železniško postajo Maribor. Tam je odšel na policijsko postajo, kjer je prosil za mednarodno zaščito. Tožnik niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu s 75. členom Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 64/09 – uradno prečiščeno besedilo) njegovo istovetnost ugotoviti. Tožnik se je pri avstrijskih varnostnih organih predstavil kot A.A., medtem ko je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji navajal, da je B.B.. Navedeno razliko je poskušal pojasniti tako, da se prva črka v priimku C po nemško izgovori Z, zaradi česar je prišlo do razlik v prevodu v Avstriji. To pa za toženo stranko ni sprejemljivo, saj je prošnjo za mednarodno zaščito podal v Avstriji dne 8. 3. 2009 in tam bival vse do dne 11. 8. 2010, v vsem tem času pa avstrijskim varnostnim organom ni pojasnil, da je pri zapisu njegovega osebnega imena prišlo do napake. Istovetnost tožnika je nesporno ugotovljena šele, ko predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih. Ker tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče njegovo istovetnost ugotoviti, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika. Tudi upravno in vrhovno sodišče sta že zavzeli stališči, da po presoji sodišča niti ni bistvenega pomena, zakaj je tožnik brez dokumentov in da je z dejstvom, da je brez osebnega dokumenta, na katerem bi bila njegova fotografija, ni mogoče preveriti njegove istovetnosti, izpolnjen pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Tožena stranka je tudi ugotovila, da so bili tožniku odvzeti prstni odtisi v Avstriji v mestu Innsbruck, kjer je bil obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Sam je navedel, da je v mestu Innsbruck zaprosil za mednarodno zaščito in mu je bila prošnja zavrnjena. V konkretnem primeru bi morali avstrijski varnostni organi prosilca vrniti v matično državo, to pa jim ni uspelo, zato je tožnik sam zapustil Avstrijo in odšel v drugo evropsko državo, Republiko Slovenijo. Tožnik je ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Iz depeše PP Maribor I z dne 11. 8. 2010 izhaja, da je iz Gruzije odšel v Turčijo, od tam v ciljno državo Nemčijo, kamor ni prispel, nato je v Innsbrucku v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito in bil zavrnjen. Pri tožniku je bilo zaseženih več predmetov, ki dokazujejo, da se je nahajal na ozemlju Avstrije, kar nedvomno izhaja iz potrdila o oddanih predmetih z dne 11. 8. 2010. To pa izključuje odgovornost Republike Slovenije za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ker je v konkretnem primeru iz obstoječe dokumentacije razvidno, da je za njegovo prošnjo za mednarodno zaščito pristojna Avstrija, bi ga ta morala vrniti v njegovo matično državo, saj je prošnjo že zavrnila. Tožena stranka je zaradi tega tožniku omejila gibanje tudi na podlagi 2. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ. Omejitev gibanja iz tega razloga je nujna, da se tožniku prepreči nadaljnje ilegalno prehajanje mej ter se dejansko realizira predaja tožnika v Avstrijo, ki je že prevzela to odgovornost, saj je o tožnikovi prošnji že odločala in tako dne 14. 5. 2010 prošnjo zavrnila. V konkretnem primeru mora Avstrija tožnika vrniti v njegovo matično državo. V obravnavanem primeru pa je potrebna omejitev gibanja tudi zaradi obstoja tožnikovih prstnih odtisov v bazi Eurodac, zaradi česar se je tožena stranka odločila za omejitev gibanja tudi na podlagi 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ. Omejitev gibanja iz tega razloga je nujna, da se tožniku prepreči nadaljnje ilegalno prehajanje mej ter se dejansko realizira predaja tožnika v Avstrijo. Tožena stranka glede na vse navedeno ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ter na podlagi 2. in 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ. Tožena stranka se je odločila, da tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik lahko predan drugi državi članici, če se bo ugotovilo, da je ta odgovorna za reševanje njegove prošnje.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni utemeljila, zakaj ne verjame tožniku, da je oseba, za katero se je predstavil. Tožena stranka navaja, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, če le-ta predloži enega od navedenih listin iz 75. člena Zakona o tujcih. Upravno sodišče pa je v raznih sodbah sprejelo drugačno stališče (U 2903/2006, U 2670/2006 in U 1191/2008). V slednji je upravno sodišče navedlo, da smiselna uporaba določila 1. odstavka 75. člena Zakona o tujcih pomeni, da mora tožena stranka upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v to določilo in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Tožena stranka sicer utemeljuje dvom v tožnikovo istovetnost s tem, da se je v Sloveniji predstavil kot B.B., v Avstriji pa so ga obravnavali kot A.A.. To minimalno razliko je tožnik pojasnil in sicer, da se v Avstriji C izgovori kot Z in so zato avstrijski organi na tak način napisali njegovo ime. Tožena stranka pa temu ne verjame, saj meni, da bi tožnik v času bivanja v Avstriji na to napako moral opozoriti. Takšno sklepanje pa je preuranjeno. Tožnik se ni zavedal pomembnosti natančnega zapisa svojega imena, še posebno ker gre samo za drugačen zapis na podlagi razlike v izgovorjavi. V marsikateri državi tuja imena ne pišejo v tujem jeziku, ampak jih prenesejo v domači jezik. Nadalje tožnik navaja, da je vrhovno sodišče res potrdilo sodbo upravnega sodišča, kjer je navedeno, da po presoji sodišča ni bistvenega pomena, zakaj je tožnik brez dokumentov, vendar je vrhovno sodišče tudi navedlo, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Glede na to, da je tožnik že bil v azilnem postopku v Avstriji, bi lahko dokumenti, ki jih je pridobil v Avstriji, služili za njegovo identifikacijo. Begunec, ki je resnično preganjan v izvorni državi, navadno ne more priti iz države z veljavnimi dokumenti in na zakonit način. Drži stališče, da je identiteta nesporno ugotovljena na podlagi navedenih treh dokumentov, vendar pa za odločanje v azilnem postopku ni potrebno, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena do te mere, ko stopnjo verodostojnosti izkazujejo omenjeni trije dokumenti. Tožena stranka torej ni zadostno utemeljila, zakaj dvomi o tožnikovi identiteti na podlagi njegove izjave in predloženih dokumentov, pridobljenih v Avstriji. Tožnik ne oporeka dejstvom, da se prstni odtisi že nahajajo v Eurodac bazi. Vendar pa je avtomatična omejitev gibanja zgolj zaradi uvedbe postopka po Dublinski uredbi nepravilna. ZMZ določa, da tožena stranka zgolj lahko omeji gibanje na tej podlagi, odločitev o tem je torej diskrecijska in mora biti ustrezno utemeljena. Dublinska uredba ne določa, kdaj se prosilcu v Dublinskem postopku lahko omeji gibanje in je torej ta ureditev prepuščena posameznim državam članicam. Vendar je Evropska komisija že predložila predlog spremembe Dublinske uredbe, kjer je med drugim tudi predlagala nov člen, po katerem se gibanje prosilcem za azil lahko omeji le v izjemnih primerih, le če milejši ukrepi ne morejo biti uporabljeni in če obstaja občutno tveganje, da bo prosilec pobegnil. Tožena stranka utemeljuje uporabo najstrožjega ukrepa omejitve gibanja s tem, da je tožnik ilegalno prestopil mejo Avstrije in mu je gibanje potrebno omejiti za nadaljnjo preprečitev takšnih ilegalnih prehodov ter da se izvrši vrnitev tožnika v Avstrijo, ki je odgovorna država po Dublinski uredbi. Tožnik je res ilegalno prestopil mejo Avstrije in po končanem postopku nadaljeval pot v Slovenijo, vendar je to potrebno presoditi v kontekstu celotne izpovedi tožnika. Tožnik je imel le en sam namen, in sicer pridobiti zaščito v Evropski uniji. Tožnik je takoj ob prihodu v Avstrijo zaprosil za zaščito in ko se je postopek končal z negativnim izidom, je poskusil pridobiti zaščito v Sloveniji, ker se boji za svoje življenje ob morebitni vrnitvi v matično državo. Tožnik ni prikril svoje poti in tudi ni želel ilegalno prebivati v Sloveniji, saj je takoj, ko se je vlak ustavil v Mariboru, poiskal najbližjo policijsko postajo in zaprosil za mednarodno zaščito. Prav tako ni prikrival, da se je azilni postopek z njim v Avstriji že končal, predložil je vse dokumente, ki jih je pridobil v Avstriji. Sum, da bo zopet pobegnil, ni utemeljen, saj si tožnik želi le, da bi njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavali v Sloveniji in da ga ne bi vrnili v matično državo, kjer bi bilo njegovo življenje ogroženo. Neupravičena je omejitev gibanja zgolj zato, ker je tožnik primoran poiskati zaščito v Sloveniji zaradi negativnega izida postopka v Avstriji. Tožnik predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi. Ker je brez premoženja in zaposlitve, ne more plačati sodne takse brez škode za lastno preživljanje, s plačilom taks pa bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi razpolaga. Iz navedenega razloga sodišče prosi, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 23. 8. 2010 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo 4. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je v Južni Osetiji, od koder izhaja, vojaško žarišče. Ko so prišle ruske vojaške sile, so pregnale prebivalstvo s pomočjo sil Južne Osetije. Odšel je zaradi nevzdržne situacije zaradi vojaških napetosti. Bil je v begunskem taborišču na meji med Gruzijo in Južno Osetijo, kjer je prišlo do pretepa z vojaško policijo, v katerega je bil vpleten tudi sam, po pretepu je zbežal. Tiste, ki so jih ujeli, so gruzinske oblasti obsodile tudi do 15 let zapora. Ko je pozneje poklical svojo mamo, mu je rekla, da so ga iskale varnostne službe Gruzije. Na pot je odšel tako, da je s tujim potnim listom prestopil gruzijsko-turško mejo, nato odpotoval v Carigrad, bival tam do marca 2009, kjer mu je nudila pomoč grška cerkev. Nato je plačal 500 USD za prevoz do Avstrije, kjer je bil v Innsbrucku. Na policijski postaji je prosil za azil. Do 16. 4. 2009 je bival v Domu organizacije C., od tedaj naprej pa je dobil status azilanta in so ga napotili v samski dom v Mittersill, kjer je bil do 11. 8. 2010. V Avstriji ga niso zaslišali, dobil je le pismo, da je bila obravnava za javnost zaprta in da njegovi prošnji ni bilo ugodeno. Dne 11. 8. 2010 je odpotoval v Graz, od tam v Spielfeld, kjer je kupil vozovnico za vlak in se odpeljal v Maribor, kjer je vložil prošnjo za azil. Njegovi osebni dokumenti so ostali doma, ker so bežali pred bombardiranjem in nihče ni mislil nanje. Hiša naj bi bila zbombardirana, obstaja možnost, da so dokumenti uničeni. V avstrijskih dokumentih je napisano njegovo ime nekoliko drugače brez njegove krivde, zapisali so ga fonetično. V gruzijskem jeziku se uporablja povsem druga pisava, za njih tuja imena se pišejo na gruzijski način, enako pa velja tudi za ruski jezik. Trenutno je v slabem zdravstvenem stanju in bi želel, da se čim prej odloči o njegovi zadevi.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ in na 2. in 3. alinejo 1. odstavka 59. člena ZMZ. 1. odstavek 59. člena ZMZ med drugim določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III. Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice (2. alineja), kot tudi z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES (3. alineja). Iz citiranega določila izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o tej nastanitvi odloča po prostem preudarku. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji; nadalje ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo Eurodac s strani Republike Avstrije. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da to ni sporno. Prav tako tožnik v tožbi ne oporeka dejstvu, da je ilegalno vstopil v Evropsko unijo. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Torej so nastale vse tiste okoliščine, ki jih zahteva navedeno določilo 59. člena ZMZ, zaradi katerih lahko tožena stranka prosilcu omeji gibanje. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da so te okoliščine podane, tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep. Po njenem stališču je za reševanje tožnikove prošnje pristojna Avstrija. Iz navedenega razloga je bila omejitev gibanja nujna, da se tožniku prepreči nadaljnje ilegalno prehajanje mej zato, da bi se lahko realizirala njegova predaja v Avstrijo. Torej je tožena stranka pojasnila, zakaj se je ob obstoju okoliščin iz 59. člena odločila za ukrep omejitve gibanja, pojasnila je namen prostega preudarka v tem primeru in zakaj ga je uporabila tako, kot je to v izpodbijanem sklepu. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni bila izrečena omejitev gibanja avtomatično zgolj zaradi uvedbe postopka po Dublinski uredbi. Utemeljitev odločitve o omejitvi gibanja je bila v tem, da se tožniku onemogoči nadaljnje prehajanje mej, dokler se ne realizira njegova predaja v Avstrijo. Tudi če je imel tožnik en sam namen, kot zatrjuje v tožbi, to je pridobiti zaščito v Evropski uniji, je še vedno potrebna omejitev gibanja iz zgoraj pojasnjenih razlogov, saj je potrebno onemogočiti nadaljnje prehajanje mej do izročitve Avstriji. Četudi tožnik ni prikril svoje poti in ni želel ilegalno prebivati v Sloveniji, še vedno ostane dejstvo, da je preko države članice (Avstrije) prišel v Slovenijo iz tretje države, zaradi preprečitve nadaljnjega prehajanja mej do predaje tožnika v Avstrijo pa je bila tudi po mnenju sodišča odločitev o omejitvi gibanja utemeljena.

Sodišče pa meni, da ni podan razlog za omejitev gibanja po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ, torej zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Tožnik res ni predložil nobenega dokumenta s sliko, vendar sodišče meni, da kljub temu ni razloga za dvom v verodostojnost zatrjevane identitete, kakršna je navedena tudi v avstrijskih dokumentih, ki so priloženi v upravnem spisu. Sodišče s tem v zvezi pritrjuje tožbenim navedbam, da gre za minimalno razliko v imenu in priimku, kot je naveden v avstrijski dokumentaciji, ter med imenom in priimkom, s katerim se je tožnik predstavil v Sloveniji. Zakaj je prišlo do razlike, je tožnik pojasnil že v prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Kot je znano, se v nemškem jeziku H piše kot CH in C kot Z. Zaradi tega sodišče meni, da ni razloga, da se ne bi verjelo tožniku, ko je pojasnil razloge za razliko. Razlog za dvom v njegovo verodostojnost tudi ni to, da te napake v času bivanja v Avstriji ni pojasnil. Tožeča stranka ima po mnenju sodišča prav, ko zatrjuje, da se v marsikateri državi tuja imena ne pišejo v tujem jeziku, ampak jih prenesejo v domači jezik, zato je razumljivo, da tožnik temu ni posvečal posebne pozornosti. Razen tega je na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da se v gruzijskem jeziku uporablja povsem druga pisava, tuja imena se pišejo na gruzijski način, enako pa velja tudi za ruski jezik. Torej je v okolju, iz katerega izhaja, to nekaj običajnega. Razlog za omejitev gibanja po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ po ugotovitvah sodišča torej ne obstaja, še vedno pa je podan razlog iz 3. in 2. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ. Iz navedenega razloga je odločitev tožene stranke o omejitvi gibanja vseeno pravilna.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008). Pri tem je upoštevalo, da je brez premoženja in zaposlitve, zato sodne takse ne more plačati brez škode za lastno preživljanje. S plačilom taks bi bila zmanjšana sredstva, s katerimi razpolaga.