VSL sklep I Cpg 337/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 21.044,54 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, tožeči stranki pa je še naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 1.873,00 EUR pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom ter predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Predmet spora je regresni zahtevek tožeče stranke, ki je plačala stroške zdravljenja delavca tožene stranke, ki se je poškodoval v nesreči pri delu. Pravno podlago zahtevka predstavlja 1. odst. 87. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - UPB Ur. l. RS, št. 72/2006). Citirano določilo določa krivdno odgovornost delodajalca za škodo, do katere je prišlo zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi ugotovljenega pomanjkanja vzročne zveze med kršitvijo in škodo. Zaključilo je namreč, da kljub temu, da tožena stranka ni izvedla izobraževanja za postopek „zakleni – označi“ za konkretni konfekcijski stroj NG 99, ki bi, če bi bil upoštevan, preprečil nezgodo, v kateri se je poškodoval njen delavec, ta kršitev ni vzrok nastale škode, saj je bil delavec s postopkom „zakleni – označi“ seznanjen (vendar ga ni upošteval).

Pritožba navedeni zaključek prvostopnega sodišča utemeljeno izpodbija kot napačen. Dolžnost delodajalca, da delavca usposobi za varno opravljanje dela, se ne izčrpa zgolj s seznanitvijo delavca s splošnimi navodili za opravljanje varnega dela. Za uspešno zagotovitev varnega in zdravega opravljanja dela je potrebno bistveno več; konkretizirano in neprestano opozarjanje na nevarnosti in škodljivosti vsakega delovnega procesa v okviru vsakega delovnega mesta in prav tako konsistentno (teoretično in praktično) seznanjanje delavcev z ukrepi za odpravo in preprečitev škode. Vse navedeno pa bi bilo brez pomena brez učinkovitega in stalnega nadzora nad implementacijo pravil o varnem delu v praksi. Z drugimi besedami, delodajalec mora delavce ne samo seznaniti z ukrepi za varno delo, pač pa mora izvajanje teh ukrepov tudi nadzirati in sankcionirati, predvsem pa mora s vsem svojim ravnanjem na tem področju pri delavcih vzpodbujati in utrjevati zavest o njihovi pomembnosti. Zato zgolj zaradi okoliščine, da je v konkretnem primeru poškodovani delavec vedel, da bi moral po predpisanem postopku izključiti stroj pred poseganjem vanj, nikakor ne pomeni, da je bila vzročna zveza med opustitvami tožeče stranke in nastalo škodo pretrgana. Pritožba pravilno opozarja, da navedeno lahko pomeni, da se delavec pomembnosti in predvsem prisilnosti in nujnosti uporabe predpisanih varnostnih ukrepov ni v zadostni meri zavedal. Utemeljen je zato očitek, da se sodišče prve stopnje s preizkušanjem odgovornosti tožene stranke v nakazani smeri sploh ni ukvarjalo, oziroma jo je ocenjevalo v bistveno preozkem kontekstu (edina kršitev, ki jo prvostopna sodba očita toženi stranki, je opustitev izvedbe izobraževanja o postopku „zakleni-označi“ za ta konkreten stroj).

Pomanjkanje oziroma opustitev dolžnega nadzora je toženi stranki očitala tudi tožeča stranka, zato tudi ne drži ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka drugih kršitev razen pomanjkljivih navodil o varnem delu ni zatrjevala.

Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da se v skladu s sprejetimi stališči sodne prakse delodajalec ne more razbremeniti odgovornosti v smislu 87. čl. ZZVZZ niti v primerih, če se izkaže, da je delavec ravnal povsem samovoljno v nasprotju s pravili (glej sodbi VSL I Cpg 476/2000 in VSL I Cpg 519/2000). Kot že povedano, bi bili ukrepi iz varstva pri delu, ki jih je delodajalec dolžan zagotoviti, brezsmiselni, če bi bilo njihovo spoštovanje prepuščeno zgolj dobri volji tistih, ki bi jih morali brezpogojno upoštevati.

Glede na povedano je bil zaključek prvostopnega sodišča o neizkazani vzročni zvezi kot eni izmed nujnih predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke napačen.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker zaradi navedene kršitve tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, tega pa pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti (355. čl. ZPP). Napotki za ravnanje sodišča v ponovljenem postopku so razvidni iz dosedanje obrazložitve.

Odločitev o pritožbenih stroških in stroških odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.