VSL sklep I Cpg 1005/2009

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

naložilo toženi stranki plačilo 898,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 09. 2005 do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka);

toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, v višini 569,22 EUR v 15 dneh in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka (2. točka izreka).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločal sodnik posameznik, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Utemeljen je pritožbeni razlog absolutne kršitve določil pravdnega postopka po 339/2 ZPP. Tožena stranka v pritožbi izpodbija nepravilno dokazno oceno, kar je sicer nedovoljeni pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti, a pritožba pravilno navaja, da je izvedba dokaznega postopka in dokazna ocena posegla v pravico stranke do izjave ter načelo kontradiktornosti pravdnega postopka (339/2(8) ZPP). Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu obrazložilo, da se na dokaze, izvedene v prekrškovnem postopku, opr. št. Pr 272/2005 ni zaneslo, temveč je slednje upoštevalo zgolj kot „vir podatkov“, samo pa je izvedlo lasten dokazni postopek. Taka ugotovitev iz obrazložitve sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je prebralo izpovedbe obeh voznikov (zavarovancev pravdnih strank), kot sta jih podala v postopku o prekršku in ocenilo, da ponovno zaslišanje voznikov R. in S., s katero bi sodišče ocenilo njuno verodostojnost, ni primeren dokaz in da so ostali dokazi v tem primeru bolj primerni. Nadalje je sodišče vpogledalo v izpoved priče L. v postopku o prekršku in izjavo, ki jo je priča pisno podala v tem postopku in na podlagi tega ocenilo, da je priča spremenila svojo izpovedbo, na njeno oceno verodostojnosti pa tudi ponovno zaslišanje ne bi moglo vplivati. Nadalje je sodišče prve stopnje kot ključno za svojo ugotovitev, da je do trčenja prišlo pri vzvratni vožnji tovornjaka zavarovanca tožene stranke, štelo izpoved policistke PP Trbovlje, B., ki je svojo izjavo podala med zaslišanjem v postopku o prekršku. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je svojo dokazno oceno oprlo na dokaze (izpovedbe voznikov, priče L. ter policistke PP Trbovlje) izvedene v postopku o prekršku, naredilo več, kot le uporabilo postopek o prekršku kot vir podatkov, temveč je dokaze, izvedene v drugem postopku uporabilo za dokazno oceno v tem postopku, ko je zavrnilo predlagane dokaze s strani pravdnih strank. Sodišče ni razumno ugotovilo in obrazložilo, zakaj dokaz s postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke v konkretnem primeru ni potreben, ker gre za dejstva, ki jih ni mogoče ugotoviti le na ta način. S tem pa je sodišče prve stopnje pravdnim strankam odvzelo pravico do izjave ter kršilo načelo kontradiktornosti pravdnega postopka (1) (339/2(8) ZPP), saj sta stranki predlagali dokazne predloge, ki naj se izvedejo v tem postopku, pa jih je sodišče z oceno, ki je temeljila na dokazih izvedenih v drugem postopku, zavrnilo.

Očitki sodišču, da je samo ocenjevalo dokazno moč tahografa ter da je samo ocenjevalo hitrost zavarovanca tožeče stranke ter ocenjevalo ustreznost zaviralne poti (cca 6 metrov), pri čemer nikoli ni postavilo izvedenca ustrezne stroke, kot ga je tožeča stranka predlagala, pa so kot relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (243. člen ZPP in nadaljnji) v sporih majhne vrednosti nedovoljeni in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

Ker je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi dokaznih predlogov tožene stranke, kot je bilo obrazloženo, kršilo določbe pravdnega postopka po 339/2(8) ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvostopenjsko sodišče bo moralo v ponovljenem postopku izvesti predlagane dokaze pravdnih strank in na tej podlagi oceniti ali je tožeča stranka uspela dokazati zatrjevani vzrok poškodbe vozila njenega zavarovanca, ki naj bi izvirala iz vzvratne vožnje tovornega vozila zavarovanca tožene stranke.

Ker pritožnik stroškov pritožbe ni priglasil, je odločanje o njih odpadlo.

-----------------------------------

(1) Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana (2004), str. 219-220, 225-229, 231.