VSL sodba II Cp 4463/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku D. P. odškodnino za nematerialno škodo v višini 3.000,00 EUR in za materialno škodo v višini 1.088,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2004 dalje do plačila, tožniku M. P. odškodnino za nematerialno škodo v višini 3.000,00 EUR in za materialno škodo v višini 31,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2004 dalje do plačila, in tožnici N. P. odškodnino za nematerialno škodo v višini 3.000,00 EUR in odškodnino za materialno škodo v višini 66,44 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2004 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da so dolžni tožniki toženi stranki povrniti 870,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnikov zavrnilo z utemeljitvijo, da tožena stranka ne odgovarja niti na podlagi 156. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list Republike Slovenije, št. 97/07; UPB-1; OZ) niti na podlagi objektivne odgovornosti (149. člen OZ), podana pa tudi ni krivdna odgovornost (135. člen OZ).

Zoper sodbo so se pritožili tožniki iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08; ZPP) in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Poudarjajo, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tekma med D. in H. ni bila javna manifestacija v smislu opredelitve 156. člena OZ, temveč športna prireditev. Ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da se je predmetni škodni dogodek zgodil v okviru Evropskega prvenstva v rokometu, ki se je odvijalo od 22.1.2004 do 1.2.2004 v Republiki Sloveniji in je takšna več dni trajajoča prireditev javna manifestacija (po razlagi pomena besede manifestacija v slovarju slovenskega knjižnega jezika). Uporabiti bi moralo določbo 156. člena OZ in jo razlagati v korist oškodovancev s pomočjo jezikovne razlage. Sodišče prve stopnje je brez pravne podlage vpogledalo na spletne strani Wikipedije in je zaključek, da je rokometna tekma med Hrvaško in Dansko športna prireditev, zmotno obrazložilo s citiranjem podatkov iz nje. Časopisnih člankov, ki so jo predložili, sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka ni prebralo, čeprav je iz njih razvidno, da so večje športne prireditve obravnavane kot športne manifestacije. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Poudarjajo, da za opredelitev nevarne dejavnosti ni treba, da bi morala groziti „izjemna velika škodna nevarnost za okolico“, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Za nevarno dejavnost zadošča, da je nevarnost večja od povprečne, kar je tekma Danska – Hrvaška v okviru Evropskega rokometnega prvenstva in udeležba na njej zagotovo bila. Stališče sodišča prve stopnje, da tekma in udeležba na njej ne predstavlja povečane nevarnosti, je v nasprotju z drugimi razlogi sodišča prve stopnje, ker ugotavlja, da gre za dogodek visokega tveganja, ker je bilo na tekmi prisotno več kot tisoč organiziranih navijačev, različnih navijaških skupin ter je obstajala možnost srečanja navijaških skupin iz S., H., S. in Č. G. Zaradi nasprotja v razlogih sodbe in nejasnih razlogov je treba sodbo razveljaviti. Sklicujejo se na izpovedbe prič B. R., D. P., da udeležba na Evropskem prvenstvu kot veliki mednarodni športni prireditvi predstavlja večje tveganje, zato mora policija v skladu z 29. členom Zakona o javnih zbiranjih (Uradni list Republike Slovenije, št. 59/2002 z dne 5.7.2002; ZJZ) po uradni dolžnosti vzdrževati javni red. Že zaradi povečanega števila policistov z namenom varovanja, kar je sodišče prve stopnje sprejelo, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da takšna tekma ne predstavlja povečane nevarnosti. Tožena stranka bi morala pričakovati huliganske izgrede v neposredni bližini rokometne tekme, torej tudi na M. ulici. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana niti krivdna odgovornost tožene stranke in da so policisti ravnali v skladu z ZJZ, Zakonom o policiji (ZPol) in načrtom varovanja. Zatrjevali in dokazali so, da so policisti opustili dolžno skrbnost in nadzorstvo nad varovanjem, saj niso varovali M. ulice, kjer so imeli tožniki poleg številnih drugih udeležencev športne manifestacije v Hali Tivoli, zaradi prezasedenosti parkirišč pred Halo Tivoli, parkiran avtomobil. Občasno patruljiranje policistov po M. ulici ne predstavlja zadostnega varovanja, na kar kaže tudi dejstvo, da so po prijavi škodnega dogodka na kraj prišli šele petnajst minut po prijavi. Ker so policisti ocenili tekmo oziroma prvenstvo kot dogodek A, torej kot dogodek visokega tveganja, ki zajema tudi širšo in neposredno okolico Hale Tivoli, kamor spada tudi M. ulica, bi moral biti policist tudi na tej ulici ali na križišču, saj ob polni zasedenosti organiziranih parkirišč tam parkira veliko obiskovalcev. Na tekmo so se pripeljali iz Republike Hrvaške in ne poznajo Ljubljane, redarji pa so jim, kot so ob zaslišanju povedali, rekli, naj parkirajo v M. ulici. Ni jim mogoče šteti v škodo, da niso parkirali na enem izmed organiziranih parkirišč, kot jim očita sodišče prve stopnje. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da jih niso napadli organizirani navijači, saj le-ti ne bi imeli kovinskih palic, ker so jim jih na vhodu pobrali. Niso trdili, da bi jih napadli organizirani navijači, temveč, da so jih napadli navijači in tudi ni rečeno, da so jih napadli obritoglavci kot neka organizirana skupina, čemur je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče I. M. nekritično sledilo. Ne glede na to pa je tudi zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da napadalci niso bili organizirani navijači, saj ni rečeno, da ne bi mogli po tekmi priti do hladnega orožja ali nevarnih predmetov. Policisti bi morali pričakovati, da lahko pride do poškodb, neredov in pretepov tudi v okolici prireditve in bi morali izvajati ustrezno varovanje v M. ulici. Poudarjajo, da je objektivna odgovornost tožene stranke podana tudi zato, ker je Evropsko prvenstvo v rokometu dogodek, ki glede na obsežno organizacijsko in logistično naravo tekmovanja presega objektivno odgovornost organizatorja tekme. Z odločbo Upravne enote Ljubljana je tožena stranka tudi teritorialno določila območje objektivne odgovornosti organizatorja tekme in je zato objektivno odgovorna.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni in niso sami s sabo v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, in pritožbene trditve v njeno pravilnost ne vzbujajo dvomov.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev:

- da so si tožniki 24.1.2004 ogledali rokometno tekmo med Dansko in Hrvaško, odigrano v okviru Evropskega prvenstva v rokometu Euro 2004;

- da je bilo organizirano parkirišče s strani organizatorja, Rokometne zveze Slovenije, neposredno pred Halo Tivoli in na Dolgem mostu;

- da so tožniki parkirali svoj avtomobil na M. ulici, ki je v bližini Hale Tivoli, kjer je bila tekma odigrana;

- da so si tožniki po lastni izbiri izbrali parkirišče na M. ulici pred bloki, ki ni bilo varovano s strani organizatorja,

- da je prišlo do napada na tožnike približno ob 21.55 uri (po tekmi, na M. ulici);

- da so tožnike napadle neznane osebe, najverjetneje huligani ali vandali (niso jih napadli organizirani navijači) z lesenimi palicami oziroma bejzbolskimi kiji;

- da je Rokometna zveza Slovenije pridobila dovoljenje za izvedbo javne prireditve „Evropsko prvenstvo 2004“, ki je bilo izvedeno 22.1.2004 do 1.2.2004 v veliki dvorani Hale Tivoli v Ljubljani;

- da je varovanje potekalo na podlagi načrta varovanja (priloga B 4);

- da je bilo na dan 24.1.2004 v službi 125 redarjev službe S.;

- da je varovanje organizirala in izvajala tudi Policijska uprava, Ljubljana, pri čemer so bile udeležene vse organizacijske enote Policijske uprave, Ljubljana (kriminalistična policija, uniformirana policija, posebna policijska enota, logistična služba);

- da so reditelji prepovedovali vnašanje nevarnih sredstev v prireditveni prostor, policisti pa so kovinske oziroma bejzbolske palice obiskovalcem pri vhodu odvzeli in jih niso vrnili, ker je šlo za hladno orožje;

- da so bile tekme v okviru Evropskega prvenstva v rokometu ocenjene kot dogodek A, to je kot dogodek visokega tveganja, ker naj bi bilo na tekmi prisotno več kot 1000 organiziranih navijačev, ker so se v dvorani istočasno nahajale štiri različne skupine navijačev, v četrtfinalu pa šest navijaških skupin, in ker je obstajala možnost srečanja navijaških skupin iz Hrvaške, Slovenije, Srbije in Črne Gore v četrt finalu, polfinalu in finalu;

- da so policisti (organizirane) navijače spremljali ob prihodu in odhodu do avtobusov, ostale obiskovalce pa so spremljali z neposrednim opazovanjem, nadzorom določenih mest, policijskimi patruljami po mestu Ljubljana in okolici;

- da so policisti patruljirali tudi po bližnji okolici prireditve, tudi po M. ulici;

- da so policisti takoj po obvestilu, da je prišlo do napada na tožnike, prišli na kraj škodnega dogodka, opravili ogled in podali ovadbo zoper neznane storilce;

zavzelo stališče, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki so jo utrpeli tožniki. Ocenilo je, da so policisti ravnali skladno z načrtom varovanja in ZPol, da niso opustili dolžnosti varovanja prireditve in okolice prireditve, tudi M. ulici ne.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno odločilo, da rokometna tekma med Dansko in Hrvaško, odigrana v okviru Evropskega prvenstva v rokometu, ni manifestacija, predvidena v določbi 156. člena OZ. Ne glede na to, ali gre za športno prireditev, kot je štelo sodišče prve stopnje, ali za športno manifestacijo, kot trdijo pritožniki, za uporabo določbe 156. člena OZ ni podlage. Izhajajoč iz smisla pravila 156. člena OZ, je oškodovanec upravičen do povračila za škodo, ki jo je pretrpel v zvezi z dejanji, ki so bila uperjena zoper državo, njen sistem ali v njeno podporo, in ne proti oškodovancem osebno. V obravnavanem primeru pa je bilo, po trditveni podlagi tožbe (šlo je za napad s strani huliganov, ker so tožniki hrvaški državljani – list. št. 37 spisa), škodno dejanje uperjeno proti tožnikom.

Predmetna rokometna tekma, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu 149. člena OZ. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Obstoj večje možnosti spora oziroma napadov in drugih dogodkov, ki ogrožajo javni red in mir, ni okoliščina, spričo katere bi predmetna rokometna tekma predstavljala nevarno dejavnost. Ob tem velja poudariti, da do poškodbe tožnikov ni prišlo na tekmi in tudi ne v dvorani Hala Tivoli, kjer se je tekma odigrala, temveč po tekmi in še to ne na, s strani organizatorja, varovanem parkirišču. Ocena, da gre za dogodek visokega tveganja (dogodek A), na katero opozarjajo pritožniki, ne pomeni povečane nevarnosti v smislu 149. člena OZ. Taka ocena narekuje poostreno varovanje in bi bila v primeru ugotovljene opustitve ustreznega varovanja, podana krivdna odgovornost. Stališče sodišča prve stopnje (2. odstavek sedme strani sodbe) da „dejavnost oziroma prireditev sama po sebi ne pomeni nevarne dejavnosti“ in ugotovitev (1. odstavek devete strani sodbe), da „so tekme ocenjene kot dogodek A, to je dogodek visokega tveganja“, si nista sami s sabo v nasprotju, kot trdijo pritožniki, in tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje po skrbno in natančno izvedenem dokaznem postopku, da je policija izvedla vse potrebno varovanje in da ni mogoče slediti tožnikom, da je podana odgovornost tožene stranke zato, ker je bilo premalo policistov. Odločilna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (pritožbeno sodišče jih je uvodoma povzelo) v zvezi z načrtom varovanja (tožniki ne oporekajo, da je varovanje potekalo v skladu z načrtom varovanja), organizacijo in izvedbo varovanja, so sodišču prve stopnje nudila zadostno podlago za zaključek, da je bilo varovanje ustrezno in v skladu s predpisi. Pritožbene trditve v pravilnost odločitve ne vzbujajo dvomov. Za ugotovitev, da so policisti nadzorovali (občasno so patruljirali) tudi M. ulici, kjer so imeli tožniki parkiran avto, in ki je v neposredni bližini Hale Tivoli, je sodišče prve stopnje imelo podlago v izpovedbah zaslišanih prič (stanovalcev M. ulice). Tožniki temu obrazloženo niti ne nasprotujejo, po njihovem prepričanju pa občasno patruljiranje po M. ulici ne predstavlja zadostnega varovanja in bi morala biti M. ulici obsežena v načrtu varovanja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni moč pričakovati, da bodo policisti v vsakem trenutku in vedno prisotni na vsaki ulici v neposredni bližini Hale Tivoli, na vsakem križišču in da bodo lahko zaznali oziroma preprečili vsak škodni dogodek. Ni mogoče zahtevati, kot vztrajajo pritožniki, da bi na M. ulici v času med in neposredno po prireditvi policisti opravljali varovanje, ker je tam parkiralo veliko obiskovalcev. M. ulici, kjer so parkirali tožniki, ni bila predvidena kot organizirano varovano parkirišče s strani organizatorja. Pritožbene trditve o prezasedenosti parkirišč organiziranih s strani organizatorja in o tem, da so na M. ulici parkirali po nasvetu redarjev, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP, ne sme upoštevati. Tožniki niso izkazali (v pritožbi ne navajajo nobenih razlogov), zakaj brez svoje krivde teh trditev niso podali v postopku pred sodiščem prve stopnje. S sklicevanjem na izpovedbe ob zaslišanju, trditvene podlage (sodišče je nanjo vezano – 2. člen ZPP) ne morejo nadomestiti. Tožniki tudi niso trdili, da bi bila stalna prisotnost policistov na M. ulici (po tekmi) predvidena z varnostnim načrtom.

Tudi dejstvo, na katerega se sklicujejo pritožniki, da je bila varnostna ocena evropskega prvenstva v rokometu, v okviru katerega je bila odigrana predmetna tekma, ocenjena kot dogodek visokega tveganja (kot dogodek A), ne pomeni, da bi morali biti v okolici Hale Tivoli ves čas prisotni policisti. Ocena tveganja je narekovala sprejem varnostnega načrta varovanja, pri čemer so bili razlogi za oceno, da gre za dogodek A, vezani na dejstvo, da je na tekmah prisotno več kot tisoč organiziranih navijačev; da so se v dvorani istočasno nahajale različne skupine navijačev in da je obstajala možnost srečanja navijaških skupin različnih držav. Tožniki niso trdili, da bi jih poškodovali organizirani navijači (organizirane navijaške skupine so policisti spremljali), poškodovani pa tudi niso bili ob morebitnem spopadu različnih navijaških skupin. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikov niso napadli organizirani navijači (pritožniki izražajo dvom vanjo), ne temelji le na ugotovitvi, da je bilo obiskovalcem tekem odvzeto hladno orožje, temveč tudi na izpovedi priče I. M., ki je napadalce videl in opisal. S pritožbenim (neobrazloženim) očitkom, da je sodišče prve stopnje izpovedbi priče nekritično sledilo, pritožniki ne vzbujajo dvoma v njeno pravilnost. Nepomembno je, ali so bili napadalci na tekmi ali ne, in tudi kako bi (kljub odvzemu hladnega orožja) lahko prišli do hladnega orožja, s katerim so napadli tožnike.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožniki s pritožbo niso uspeli in niso upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.