VSL sodba I Cp 27/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. I 2006/08983 z dne 13. 7. 2006 ostane v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka, tako da je toženec dolžan tožniku plačati glavnico v znesku 174,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdne stroške v višini 86,13 EUR.

Zoper sodbo je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter samo odloči o zadevi oziroma vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponoven postopek.

Pritožbo utemeljuje z navedbami, da tožnik ni podal trditvene podlage za odločanje v skladu z določbo 199. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju: OZ), zato toženec ni imel možnosti, da bi v tej smeri prerekal zahtevek. Tožnik ni pridobil potrebnih soglasij etažnih lastnikov, poleg tega pa tudi ni izkazal, kaj je naredil za to, da bi znesek izterjal od prvotnega izvajalca. Navedbe tožnika in predložene listine ne izkazujejo, da se je moral odločiti za takšen ukrep, kot ga predvideva določba 199. člena OZ. Njegova dolžnost kot upravnika je bila, da v skladu z določbami Stanovanjskega zakona skliče zbor etažnih lastnikov ali pridobil ustrezna soglasja, kar pa ni storil. Poleg tega ga zavezuje določba 28. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003, v nadaljevanju: SZ-I), da v primeru nujnih del predlaga nepravdnemu sodišču, da o teh delih odloči. Za novega izvajalca se je odločil povsem sam in se z njim dogovoril za izvedbo del, čeprav je imel dovolj časa in priložnosti, da bi za preprečitev škode in sanacijo strehe ravnal po določbah Stanovanjskega zakona, po katerem bi v skrajnem primeru, če ne bi bilo doseženo ustrezno soglasje etažnih lastnikov, moral zahtevati odločitev nepravdnega sodišča. Tudi inšpekcijska odločba ne more biti podlaga za zaključek, da je upravnikovo ravnanje utemeljeno, pa četudi je šlo za preprečitev nadaljnje škode. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi listin napačno presodilo, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za nujno gestijo, saj ni šlo za nenadno in pretečo škodo, ki nujno gestijo opravičujejo. Tožnik ni izkazal, da se je zavedal, da se loteva tujega posla in da tega posla ne bi bilo mogoče odložiti, zato niso izpolnjeni pogoji za nujno gestijo. Prav tako ni izkazal, da je sam plačal opravljeno storitev, zato je vprašljiva tudi njegova aktivna legitimacija.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal odgovor.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da tožnik kot upravnik ni imel soglasja etažnih lastnikov, da popravilo strehe zaupa izvajalcu C., d.o.o.. S ponudbo prej omenjenega podjetja in načrtom vzdrževalnih del so bili etažni lastniki, med njimi tudi toženec, seznanjeni v dopisu z dne 27. 10. 2004. Čeprav tožnik ni dobil zadostnih soglasij za izvedbo del, pa za predvideni posel rednega upravljanja ni izvedel postopka, predvidenega v 28. členu SZ-I. V primeru, ko etažni lastniki zaradi nezadostne večine ne morejo sprejeti sklepa glede rednega upravljanja, posel pa je nujen za vzdrževanje stvari, lahko katerikoli etažni lastnik predlaga, da o izvedbi posla odloči sodišče v nepravdnem postopku, sicer mora to storiti upravnik v nadaljnjih 15-ih dneh. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da pogodba o upravljanju in določbe SZ-1 ne dajejo pravne podlage za tožnikov zahtevek. Tožnikove navedbe in priložena listinska dokumentacija, še posebej dopisa z dne 27. 10. 2004 in z dne 6. 12. 2004, mnenje z dne 11. 10. 2004 ter inšpekcijska odločba z dne 6. 1. 2005 pa potrjujejo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da je moč v obravnavani zadevi govoriti o dopustni gestiji, kot jo opredeljuje 199. člen OZ. Dopustna gestija pomeni izjemo od načela prepovedi vmešavanja v tuje posle, o njej pa govorimo, kadar nekdo hote in vede opravi tuj posel, ne da bi bil za to pooblaščen. Pri tem gre lahko tudi za opravo nekega dodatnega posla, s katerim stranka preseže svoja pooblastila, ki jih ima na podlagi določenega pravno-poslovnega razmerja. Iz predloženih dokaznih listin je moč smiselno razbrati, da se je tožnik zavedal, da opravlja tuj posel.

Predložena dokazila v celoti potrjujejo ugotovitve prvostopenjskega sodišča o obstoju konkretne nevarnosti nastanka škode. Zaradi napak na strehi je prihajalo do zamakanja v stanovanjih in do nastajanja škode, na kar je v dopisih opozarjal tožnik, stanovanjska inšpekcija, ki je 3. 1. 2005 opravila ogled na kraju samem, pa je v stanovanju etažnih lastnikov ugotovila madeže, ki so bili posledica zamakanja, in odstopanje opleska; posledice napak na kritini pa so v obliki zamakanja zaznali tudi v kotlovnici. Navedene ugotovitve dajejo zadostno podlago za odločitev, kakršno je sprejelo prvostopenjsko sodišče. V obravnavani zadevi je škoda že pričela nastajati, zato je tožnik kot poslovodja brez naročila, ki je v vsem ravnal, kot je treba, in delal tisto, kar so terjale okoliščine, upravičen zahtevati povračilo potrebnih in koristnih izdatkov.

Toženec v pritožbi zatrjuje, da je ugovarjal aktivno legitimacijo tožnika, ker le-ta ni izkazal, da je opravljeno storitev dejansko plačal. Navedena pritožbena trditev toženca pa nima podlage v spisni dokumentaciji, saj toženec ni nikoli izrecno zatrjeval, da tožnik stroškov popravila strehe ni plačal iz svojih sredstev. Aktivna legitimacija tožnika je bila za toženca vprašljiva predvsem iz razloga, ker tožnik ni dokazal „nič takega, kar bi kazalo na veljavno ali pravno upoštevno podlago za obstoj terjatve“. Ker je tožnik v pripravljalni vlogi zatrjeval, da je popravilo strehe plačal iz lastnih sredstev, toženec pa temu ni izrecno oporekal, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo to dejstvo za dokazano.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ni podan nobeden od razlogov, s katerimi toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi pritožbene stroške, nastale v zvezi s sestavo in vložitvijo pritožbe. Prav tako pa mora tudi tožnik sam nositi stroške odgovora na pritožbo, saj s podanim odgovorom ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).