VSL sodba II Cp 869/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

I. plačilni nalog, I Pl 152/2003, z dne 20. 2. 2003 obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za znesek 449,25 EUR z valorizacijskimi obrestmi od 14. 5. 2002 do 23. 1. 2003 in za znesek 1.865,30 EUR z valorizacijskimi obrestmi od 13. 11. 2002 do 23. 1. 2003 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 1.865,30 EUR od 24. 1. 2003 dalje,

II. v presežku razveljavilo plačilni nalog in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo,

III. tožeči stranki naložilo, da mora tožencu povrniti 222,11 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da ni vozil pod vplivom alkohola in da je sodišče prve stopnje tak zaključek napravilo na podlagi napačnega stališča, da domneva alkoholiziranosti po splošnih pogojih ni izpodbojna. Poleg tega poudarja, da je tožeča stranka zahtevek utemeljevala s trditvijo, da je bil toženec alkoholiziran in ne s trditvijo, da je ugotavljanje alkoholiziranosti onemogočil. Da toženec pred nezgodo ni pil, je poleg toženca potrdila tudi priča J.R.. Drugih dokazov o omenjenem dejstvu sodišče sploh ni izvajalo, zato so razlogi o tem odločilnem dejstvu v nasprotju z izvedenimi dokazi in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP).

Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi toženec sam povedal, da je nastalo škodo ugotovil že na kraju samem. Poudarja, da se takšne trditve nanašajo na vprašanje, ali je bil sploh dolžan počakati na kraju nezgode oz. prijaviti škodni dogodek, kar je razvidno iz vseh ostalih navedb tožene stranke v njenih vlogah. Iz toženčeve izpovedi pa je jasno razvidno, da trka ni čutil, kar velja tudi za izpoved priče J.R.. Očitki sodišča o prilagojeni izpovedi so nekorektni in brez vsake osnove. Toženec meni, da ni dokazano, da je bil trk tako silovit, da bi ga res lahko čutil.

Glede na ugotovitve izvedenca bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati tudi, kakšne so bile možnosti preprečiti nezgodo in to, da je drugi udeleženec bistveno prekoračil dovoljeno hitrost. Sodišče tožencu očita številne kršitve prometnih predpisov, spregleda pa, da je križišče, s katerega se je vključeval, na ravnem odseku ceste, zaradi česar je hitrost omejena na 70 km/h. Izvedenec je ugotovil, da bi drugi udeleženec prometne nezgode le-to lahko preprečil že z lahnim zaviranjem, če bi vozil v okviru omejitve. V celoti zgrešeno je stališče, da neprimerno reagiranje nasprotnega udeleženca ni v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo. Izvedenec ugotavlja, da bi toženec drugega udeleženca nesreče lahko zagledal na oddaljenosti okrog 275 m, kot takšno pa oceni tudi preglednost v navedenem križišču, kar seveda pomeni, da bi toženec nasprotnega udeleženca lahko zaznal le neposredno v začetku preglednosti in je torej vprašljivo, ali bi v tistem trenutku res mogel in moral zaznati nasprotnega udeleženca. Pritožnik zaključuje, da je za nezgodo odgovoren nasprotni udeleženec in da je zahtevek v celoti neutemeljen. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1246/2005.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O očitani bistveni kršitvi določb postopka:

Bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za primere, ko sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima v resnici oz. za nepravilen prenos podatkov iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Pritožnik, ki sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo omenjeno kršitev, pa navaja, da naj bi bila kršitev podana, ker so dokazni zaključki sodišča prve stopnje drugačni od (v sodbi pravilno povzetih) izpovedi toženca in priče. Takšne pritožbene trditve v nobenem primeru ne omogočajo zaključka, da je podana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Opisani pritožbeni očitek pa predstavlja le izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, do katere se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve.

O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje:

Sodišče prve stopnje je primarno ugotovilo, da je toženec vozil pod vplivom alkohola. Tak zaključek je posledica dokazne ocene izpovedi toženca, priče J.R. in listine – podatkov o prometni nesreči (priloga A7), iz katere izhaja, da je bil tožnik dobro uro po prometni nesreči preizkušen z alkotestom, ki je pokazal kar 1,29 g alkohola na kilogram krvi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki glede na to tožencu (ki se je na prednostno cesto vključeval s parkirnega prostora pred gostilno - picerijo) in priči J.R. ni verjelo, da toženec ni pil pred nesrečo, ampak po nesreči, je logična, sklenjena in življenjsko prepričljiva, zato jo brez pridržkov sprejema tudi višje sodišče.

Sodišče prve stopnje je zgolj pojasnilo, da bi toženec izgubil zavarovalne pravice tudi v primeru, če je pil po nezgodi, kot je to trdil sam, in tudi ta zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. Pritožbeni očitek, da je tožeča stranka izgubo zavarovalnih pravic uveljavljala le s trditvami o alkoholiziranosti, je zgrešen. Po tem, ko je toženec zatrdil, da je alkoholne pijače pil po prometni nesreči, je tožeča stranka zahtevek utemeljila tudi na tistem delu splošnih pogojev, ki določa, da zavarovanec zavarovalne pravice izgubi, če po prometni nezgodi zaužije alkohol tako, da onemogoča ugotoviti stanje v času prometne nezgode (trditve tožeče stranke na prvem naroku za glavno obravnavo 2. 4. 2008 – list. št. 16 v spisu). Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil toženec ob prometni nezgodi pod vplivom alkohola, višje sodišče pa tak zaključek v celoti sprejema, pritožbeno sodišče ne bo natančneje odgovarjalo na pritožbene razloge, ki se nanašajo na ugotovitve, ki bi utegnile biti pomembne za izgubo zavarovalnih pravic v primeru zapustitve kraja nezgode oz. konzumiranja alkohola po tej. Pritožbeno sodišče tako odgovarja le še na pritožbene trditve o tem, da je prometno nesrečo povzročil nasprotni udeleženec – B.K. in da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje slednjega ni v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo.

O uporabi materialnega prava:

Sodišče prve stopnje je ob odločanju o odgovornosti za nastanek nesreče pravilno uporabilo 2. odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OZ), po katerem imetniki premikajočih se motornih vozil, kadar je krivda obojestranska, za škodo odgovarjajo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je voznik B.K. vozil prehitro in bi lahko, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti, nezgodo preprečil. Po drugi strani pa je ugotovilo, da se je toženec vključeval z neprednostne na prednostno cesto, ne da bi se prepričal, ali to lahko varno stori. Kljub temu, da je bilo cestišče pregledno in bi po prednostni cesti vozeče vozilo B.K. moral in mogel zaznati, se očitno ni prepričal, ali se lahko varno vključi na prednostno cesto. Poleg tega je toženec ob vključevanju po nepotrebnem zasedel oba prometna pasova, s čimer je nevarnost svojega manevra še povečal. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prispevek toženca, ki je nevarno prometno situacijo povzročil, večji – 75 %, za 25 % pa je kriv nasprotni udeleženec.

Pritožbeno ugibanje, da je vprašljivo, ali bi v tistem (ni jasno v katerem) trenutku toženec res mogel zaznati nasprotnega udeleženca, ker je izvedenec preglednost ocenil na 275 m, toženec pa bi lahko vozilo B.K. zaznal le “neposredno na začetku same preglednosti“, je popolnoma nejasno, nerazumljivo in ga v pritožbenem postopku ni mogoče preizkusiti.

Pritožnik se sklicuje na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1246/2009 z dne 20. 5. 2009, vendar mu je treba pojasniti, da gre v tej zadevi za drugačno dejansko situacijo. Tudi v prometni nesreči, ki jo je višje sodišče obravnavalo v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, je eden od udeležencev vozil prehitro po prednostni cesti. Voznica, ki se je vključevala z neprednostne ceste, pa glede na konfiguracijo vozišča ni imela možnosti zaznati po prednostni cesti vozečega vozila, zato je tehnično gledano smela začeti z gibanjem na prednostno cesto in ji ni mogoče očitati, da bi izsiljevala prednost vozilu, ki je pripeljalo po prednostni cesti. Prav v tem pa se obravnava zadeva v bistvenem razlikuje – toženec je izsilil prednost vozniku, ki je vozil po prednostni cesti, čeprav je bilo območje preglednosti kar 275 m.

Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšne od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.