VSL sodba IV Cp 2046/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. Mladoletno hčerko N. (roj. 1999) in mladoletnega sina Ni. (roj. leta 2000) je sodišče dodelilo v varstvo in vzgojo očetu. Stike med materjo in otrokoma je sodišče določilo tako, da ti potekajo vsak drugi vikend, med tednom pa vsak torek. Določilo je tudi stike med počitnicami. Nadrobnejši način izvajanja stikov je razviden iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožnico zavezalo k plačilu preživnine in sicer v višini 100,00 EUR za vsakega otroka. Drugačen zahtevek po nasprotni tožbi je sodišče zavrnilo, zavrnilo pa je tudi tisti del zahtevka po tožbi, s katerim je tožnica zahtevala, naj se otroka dodelita njej, preživninska obveznost pa naloži tožencu.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica. S pritožbo se zavzema za takšno odločitev, da bi sodišče obema staršema dodelilo skupno skrbništvo. V nadaljevanju pritožbe ta ponuja niz življenjskih dogodkov, ki naj bi kazali na toženčevo neprimernost za varstvo in vzgojo obeh otrok. Tako med drugim navaja, da oče otrokoma s seboj ne da niti zdravstvene izkaznice, niti osebnega dokumenta. Opisuje dogodek, ko je N. pičila čebela v grlu in je potrebovala zdravniško oskrbo. Dalje opisuje dogodek, ko naj bi oče otrok na dogovorjeno mesto ne pripeljal ob dogovorjeni uri. Dalje navaja, da oče z nevarno vožnjo ogroža N. in Ni.. Kot pričo predlaga zaslišanje M. B.. Dalje trdi, da oče o njej pred otrokoma govori grdo. Uporablja izraze kot so prasica, kurba, ki se z vsemi goni in podobno. V zvezi s tem predlaga zaslišanje priče T. G.. V drugem delu pritožbe ta napada odločitev o stikih. Navaja, da ni nikjer določeno, kako ti potekajo med počitnicami med letom oziroma med prazniki. Nazadnje pa napada tudi odločitev o višini preživnine. Navaja, da oče otrokoma ne kupi nobene obleke, igrače. Tako mora vse to kupovati tožnica. Prilaga račune za kupljene stvari. Opozarja na otroški dodatek, ki ga prejema tožnik za oba otroka. Nazadnje pa navaja, da je toženec samostojni podjetnik. Poleg tega pa je še lastnik podjetja B. k.d..

Pritožba je bila vročena tožencu. Ta je nanjo odgovoril in prvenstveno predlagal naj jo sodišče kot prepozno zavrže. Podredno pa predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede pravočasnosti pritožbe:

Iz povratnice, na kateri je sicer žig z datumom 13.4.2010, izhaja, da je tožnica potrdila prejem pošiljke na dan 14.4.2010. Pritožba je bila priporočeno po pošti vložena 29.4.2010; to pa je na zadnji dan 15-dnevnega pritožbenega roka. Pritožba je torej pravočasna.

Glede dodelitve obeh otrok:

Sodišče prve stopnje je opravilo obširen dokazni postopek, v katerem je na celovit (se pravi sintetičen, nerazdrobljen) način ugotavljalo pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o dodelitvi otrok enemu izmed staršev. Te okoliščine so naslednje: vprašanje primernosti (ustreznosti) obeh staršev za vzgojo, vprašanje želja obeh otrok, vprašanje vpliva okolja na korist otrok, vprašanje hipotetične okoliščine, da bi se otroka preselila v drug kraj (k materi v R.) in vpliv takšne hipotetične dejanske okoliščine na oba otroka.

S takim celovitim pristopom (ob pomoči strokovnjakov – izvedencev) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oče osebnostno primeren za varstvo in vzgojo obeh otrok in da je za otroka bolje, da okolja ne menjata (iz več razlogov), ter nazadnje, da je njuna želja, da ostaneta pri očetu. Pri tem je sodišče glede na starost obeh otrok in glede na lastno zaznavanje (sodišče je z otrokoma opravilo neformalni razgovor) ocenilo, da sta bila oba otroka osebnostno sposobna izraziti svojo voljo. S takšno celovito oceno se pritožbeno sodišče strinja. Pritožba se takšni oceni zoperstavlja z navajanjem drobcev iz življenja, ki pa kažejo predvsem na konfliktno razmerje med bivšima zakoncema, ne posegajo in ne morejo pa poseči v bistvo sintetične ocene sodišča prve stopnje, ki je o dodelitvi obeh otrok odločalo na podlagi pravilnih dejanskih okoliščin. Te okoliščine je ocenilo celostno in po njihovem osrednjem bistvu. Zaključna ocena sodišča sloni na sklopu strokovnih vprašanj, nekaterih objektivnih okoliščin ter ob upoštevanju zadosti zrele volje obeh otrok. Pritožbeni konkretizirani drobci, iz katerih veje predvsem spoznanje o konfliktni naravi odnosa med bivšima partnerjema, takšne celovite vrednostne ocene ne morejo omajati, zato bi njihova obravnava le po nepotrebnem in na škodo obeh otrok odlagala rešitev v tej po naravi nujni zadevi.

Glede stikov:

Stiki so urejeni tako, da bosta otroka z materjo ohranila trajno življenjsko navezanost. To velja tako glede količine stikov kot glede njihove časovne vsebine. Stiki namreč pokrivajo tako redne tedenske življenjske položaje, nadalje posebnost preživljanja skupnega časa med vikendom, kakor tudi med počitnicami. To, da stiki med prazniki niso posebej določeni drugače, pomeni, da jih doleti usoda stikov, kakor so določeni po dnevih, vikendih in počitnicah.

Glede preživnine:

Način, kako sta starša poskrbela za oba otroka do izdaje sodbe, ni relevanten z vidika, kako je njuna obveznost določena v prihodnje. Edini zakonit način plačevanja preživnine za otroka je ta, da se preživnina plačuje v denarju (131.a člen ZZZDR (1)). Sodišče je preživnino zato moralo določiti v denarju. Pri tem je upoštevalo vsa dejstva, ki se nanašajo na preživninske možnosti obeh staršev, ugotovilo potrebe otrok in vse skupaj dokazno ocenilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako tudi že odgovor na pritožbene navedbe, ki znova opozarjajo na posamezna dejstva (ki pa so bila že predmet obravnave). Predmet obravnave je bilo tudi vprašanje prejemanja otroškega dodatka. Sodišče prve stopnje je obravnavo tega vprašanja opravilo materialnopravno pravilno, zato se pritožbeno sodišče na njegove razloge sklicuje.

Zaključek pritožbenega sodišča je, da bodo glede na potrebe obeh otrok in glede na dejstvo, da je obveznost varstva in vzgoje otroka pretežno na strani toženca, tožnica morala in zmogla plačati mesečno za vsakega otroka po 100,00 EUR preživnine. Takšna preživnina ni pretirana, marveč prej razmeroma nizka.

Ker pritožba ni utemeljena, ob tem pa tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP (2)).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/1976 – Ur. list RS, št. 16/2004).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 in naslednji).