VSL sklep IV Cp 4385/2009

Ob reševanju pritožbe se sklep sodišča prve stopnje opr. št. N 107/2009-12, z dne 22.5.2009 v točki I tako spremeni, da sedaj glasi:

"Odločitev o stikih med mld. SK, roj. ...in mld. JK roj. … ter njunim očetom FK, ki so bili določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. II P 313/2001, z dne 23.1.2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 4479/2008, z dne 10.12.2008, se spremeni tako, da se stiki ukinejo".

Sicer se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem delu sklepa potrdita.

Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22.5.2009 odločilo, da se ukinejo stiki med mladoletnima SK, roj. xx in JK, roj. xx ter njunim očetom FK (I. izreka). Izdalo je začasno odredbo, s katero je stike med mladoletnima S in JK in njunim očetom začasno ukinilo, v primeru kršitve te začasne odredbe pa nasprotnemu udeležencu zagrozilo z denarno kaznijo v višini 400,00 EUR, pri čemer začasna odredba velja do pravnomočne rešitve postopka (II. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. izreka).

Nasprotni udeleženec je vložil ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe, ki ga je sodišče prve stopnje sklepom z dne 14.9.2009 zavrnilo.

Nasprotni udeleženec se pritožuje proti sklepu o ukinitvi stikov in proti sklepu o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo. Navaja, da sklep o ukinitvi stikov temelji na neresnični trditvi, da stiki otrok z očetom predstavljajo grozečo nevarnost in jima lahko povzročajo nepopravljivo škodo. Na stikih se je predvsem manifestirala škoda, ki sta jo otroka že utrpela zaradi indoktrinacije in psihološkega trpinčenja, ki ga nad njima, tudi po zaslugi sodišč, že osem let nemoteno izvaja njuna mati. Ker ju na stike ni pripravila, ni možno pričakovati, da bi stiki potekali gladko in da si jih bosta otroka želela od samega začetka. Opis stikov, ki ga je izdelal CSD R ne ponuja elementov za trditev, da so stiki v škodo otrok. Sklep sodišča nekritično sledi navedbam predlagateljice in ignorira diagnozo in predvidevanja sodnih izvedencev, ki jih pritožnik v nadaljevanju povzema. Navaja, da mnenje izvedenke doc. dr. VŠ o stikih ni skladno z njenimi lastnimi ugotovitvami o škodljivih posledicah indoktrinacije in psihološkega trpinčenja ter bistveno odstopa od najboljše prakse v svetu. Sodnica pa se v obrazložitvi sklepa opira prav na ta del izvedenskega mnenja. Navaja, da je v članku iz angleške revije, katerega prevod prilaga, dovolj dokazov o pogubnih posledicah dlje časa trajajoče indoktrinacije in psihološkega trpinčenja otrok. Za zdravstvene in druge težave otrok, ki naj bi jih imela zaradi stikov, predlagateljica ni ponudila nobenih dokazov. Poročilo CSD o poteku stikov, posega tudi v problematiko, ki ni v njegovi pristojnosti. Njegovo mnenje o dolgoročnih koristih otrok izven konteksta izvajanja stikov, ni objektivno in merodajno za presojo. Predlaga in zahteva razveljavitev sklepa o ukinitvi stikov ter očita sodišču in vsem drugim institucijam in odgovornim posameznikom brezbrižnost do problematike indoktrinacije in psihološkega trpinčenja otrok. V pritožbi proti sklepu o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo, nasprotni udeleženec prav tako očita sodišču, da odločitev temelji na neresnični trditvi, da stiki otrok z očetom predstavljajo grozečo nevarnost in jima lahko povzročajo nepopravljivo škodo. CSD za svojo trditev o škodljivosti stikov ni ponudil nobenih strokovnih razlag ali dokazov, temveč se osredotoča na tendenciozno opisovanje indoktriniranega obnašanja obeh otrok in dilem, ki jima jih soočenje z očetom povzroča. Sodišče ignorira diagnozo in predvidevanja sodnih izvedencev, opira se le na mnenje sodne izvedenke dr. VŠ, ki pa je protislovno. Izvedenci so podali jasno razlago, zakaj sta otroka odklonilna do očeta. Naloga sodišča je, da te razloge odpravlja, saj je samo to v korist otrok. Sodnica je namerno prezrla posledice indoktrinacije in psihološkega trpinčenja otrok, ki ga izvaja njuna mati in se je del teh posledic pokazal ob sodničinem razgovoru z njimi. J ni jokal zato, ker bi neizmerno sovražil očeta ali se ga bal, temveč se je bal izpovedati svoja resnična čustva do očeta, ker je vedel, da bi ga zato kaznovala njegova mati s psihološkim trpinčenjem, ki ga nad otrokoma izvaja. CSD in sodnica se sprenevedata, da so se razmere v času od izdaje odločbe o stikih do zdaj bistveno spremenile in terjajo prekinitev stikov. Edina stvar, ki se je spremenila, je to, da so se posledice 8-letne indoktrinacije in psihološkega trpinčenja obeh otrok pokazale v izraziti obliki. Zato predlaga in zahteva razveljavitev začasne odredbe ter ponovno očita sodišču ter vsem institucijam ter odgovornim osebam, da se do problematike obnašajo s perverzno brezbrižnostjo, pri tem pa hlinijo, da je vodilo njihovega dela varovanje največje koristi otrok. Vloge z dne 1.12.2009, ki jo nasprotni udeleženec imenuje dopolnitev pritožbe in odgovor na dopis predlagateljice in ki vsebuje enake očitke kot zgoraj, pritožbeno sodišče ni obravnavalo v okviru pritožbe, ker je dopolnitev prepozna, pač pa kot vlogo, s katero pritožnik odgovarja na navedbe predlagateljice v odgovoru na pritožbo.

O stikih med mladoletnima otrokoma pravdnih strank in njunim očetom - nasprotnim udeležencem v tem postopku, je že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. II P 313/2001 z dne 23.1.2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 4479/2008, z dne 10.12.2008. Predlog predlagateljice, da se nasprotnemu udeležencu odvzame pravica do stikov torej pomeni spremembo te odločitve. Po določbi 4. odst. 421. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP izda sodišče na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve, novo odločbo o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Ker gre v obravnavani zadevi za poseg v pravnomočno odločbo o stikih, je moralo pritožbeno sodišče to upoštevati in zato ob reševanju pritožbe odločitev sodišča prve stopnje (v I. izreka sklepa) preoblikovati tako, da je iz njega razvidna izdaja nove odločbe o stikih. V ostalem pa pritožba nasprotnega udeleženca zoper odločitev o stikih in pritožba zoper odločitev o ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, nista utemeljeni.

Glavno načelo pri odločanju sodišča v razmerjih med starši in otroci je korist otrok in to v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je otrok udeležen ali prizadet. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR daje možnost za odvzem pravice staršev do stikov, ki jim sicer gredo po samem zakonu, le v primeru, če je to potrebno zaradi varovanja koristi otroka. Pojem "korist otroka" je v določbah ZZZDR, ki se nanašajo na pravico do stikov (5. odst. 106. člena), opredeljen negativno. Določeno je, kdaj stiki otroku niso v korist in sicer je to v primeru, če zanj pomenijo psihično obremenitev in če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Odvzem pravice do osebnih stikov z otrokom staršem je skrajni ukrep in le zelo tehtni razlogi na strani staršev ali otroka narekujejo tako hud poseg v starševsko pravico. Sodišče lahko namreč odloči tudi, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist (5. odst. 106. člena ZZZDR). V vsakem primeru pa mora sodišče pred odločitvijo glede otrokove koristi pridobiti mnenje CSD, upoštevati pa mora tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (7. odst. 106. člena ZZZDR).

V zvezi s pritožbenimi trditvami, da naj bi sodišče prve stopnje le nekritično sledilo navedbam in predlogom predlagateljice ter ignoriralo mnenja izvedencev v zadevi II P 313/2001 Okrožnega sodišča v Kranju, mora pritožbeno sodišče povzeti razloge sodbe opr. št. IV Cp 4479/2008, s katero je bil določen dosedanji način izvedbe stikov (enkrat tedensko na CSD pod nadzorom). V tem postopku je bilo ugotovljeno, da sta bila otroka pravdnih strank ves čas trajanja postopka v varstvu pri materi, da oče z otrokoma od poletja 2001 nima pristnih stikov, da predlagateljica ni pokazala pripravljenosti za vzpostavitev stikov otrok z očetom oziroma stikov ni dovolila, kljub temu, da se sumi spolne zlorabe otrok niso potrdili, da na otroka izvaja psihični pritisk, zaradi česar otroka odklanjata stike z očetom ter da sta otroka ogrožena zaradi bitke staršev za njuno varstvo in vzgojo in zaradi njune nesposobnosti dogovora. Skladno z mnenji sodnih izvedencev je bila ugotovljena močno izražena negativna indoktrinacija otrok proti očetu, ki sta jo povzročili predlagateljica in njena mati. Navedenega dejstva torej sodišče prve stopnje ni prezrlo niti v prejšnjem, niti v obravnavanem postopku, ko se zahteva prepoved stikov očeta z otroci. Za odločitev o tem pa je bistvena presoja, ali so stiki otrokoma v korist, ali pa zanju pomenijo psihično obremenitev ter celo ogrožajo njun telesni ali duševni razvoj. Že ob določitvi stikov je bilo ugotovljeno, da otroka stike z očetom odklanjata, je pa sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj določenih okoliščin, ki so kazale na možnost postopne vzpostavitve stikov otrok z očetom (psihološko svetovanje oziroma druga strokovna pomoč ter pomoč strokovnih delavcev CSD Radovljica). Vendar je sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku ugotovilo drugačne okoliščine. Pri poskusih vzpostavitve stikov (opravljeni so bili trije stiki), se je izkazalo, da so bili stiki neuspešni. Otroka namreč stike z očetom odločno ter dosledno zavračata. Kot je razvidno tako iz poročila CSD Radovljica, kot iz razgovora sodnice z otrokoma, nenazadnje pa tudi iz izpovedi pravdnih strank, je odklanjanje in upiranje stikom pri obeh otrocih že močno preraslo njuno sicer pričakovano odklonilno stališče glede na dolgoletno odsotnost stikov. Iz razlogov sodbe, ki so oprti ne le na mnenje CSD Radovljica, ki je neposredno preko svojih strokovnih delavcev spremljal izvajanje stikov, ampak tudi na lastno zaznavanje stiske otrok, je razvidno, da bi nadaljnje vzpostavljanje kakršnihkoli oblik stikov z očetom lahko otrokoma povzročilo hujšo škodo od tiste, ki bi jo povzročila prepoved stikov. Otroka sta glede na starost (deklica 13 let, deček 11 let) nedvomno sposobna izraziti svoje mnenje, res pa je vprašanje, ali sta glede na hud psihični pritisk, ki sta ga bila dalj časa deležna s strani matere, v celoti sposobna razumeti tudi njegov pomen in posledice za njuno prihodnost. Nedvomno pa je bilo v postopku ugotovljeno, da sta ob stikih z očetom otroka skrajno razburjena in osredotočena na boj proti očetu, pri čemer se je njun odpor do očeta le še poglabljal z vsakim stikom. Stiki za otroka sedaj ne predstavljajo zgolj nelagodja ampak psihično trpinčenje, ki se bo očitno še stopnjevalo. V takšni situaciji tudi pritožbeno sodišče ne vidi možnosti, da bi bilo še mogoče z oblastvenimi ukrepi odpravljati tako stanje. Zopet se je sodišče soočilo z dilemo, ko mora izmed več slabih možnosti izbrati tisto, ki bo otrokoma najmanj škodovala. Ta trenutek preostane le ukrep odvzema stikov z očetom. Mati otrok namreč ni bila sposobna otrok ustrezno pripraviti na stike, hkrati pa so se žal uresničile prognoze izvedencev, ki so opravili razgovore s pravdnima strankama in otrokoma v prejšnjem postopku. Več let trajajoča prekinitev stikov ter materina vzgoja, usmerjena v sovraštvo otrok do očeta, je pripeljala do stanja, ko nadaljnji stiki otrok z očetom ogrožajo njun duševni razvoj.

Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s trditvami pritožnika, da opis poteka stikov pri CSD Radovljica ne dokazuje trditev o škodljivosti stikov. Predlagateljica sicer res ni ponudila dokazov za trditve o zdravstvenih težavah, ki naj bi jih zaradi stikov imela otroka (sivenje las pri deklici, inkontinenca na blato pri dečku), razen lastnega zaslišanja, kar pa ni odločilno, saj sodišče na te trditve ni oprlo svoje odločitve. Tudi poročilu in mnenju CSD Radovljica pritožnik neutemeljeno odreka verodostojnost in pristojnosti. Sodišče prve stopnje je poročilo in mnenje pridobilo in uporabilo skladno z določbo 7. odst. 106. člena ZZZDR.

Pritožbeno sodišče se zaveda resnosti vprašanja, o katerem odloča in njegove pomembnosti za otroka in pritožnika. Vendar je glede na izvedene dokaze in ob upoštevanju vseh naštetih okoliščin prepričano, da so podani trdni razlogi v prid odločitvi. Enako stališče je v podobni dejanski situaciji zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v odločbi z dne 23.9.1994 v zadevi Hokkanen proti Finski.

Hkrati s sklepom o odvzemu stikov je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo z enako vsebino ter zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca proti začasni odredbi. Kot je pravilno pojasnjeno v obrazložitvi tega sklepa, je odločilne okoliščine obravnavalo in pojasnilo že ob odločanju o stikih s sklepom z dne 22.5.2009. Ker je ugotovilo, da stiki za otroka pomenijo psihično obremenitev in ogrožajo njun duševni razvoj, so izkazani razlogi za izdajo začasne odredbe, zoper katero je pritožnik neutemeljeno ugovarjal.

Iz navedenih razlogov sta pritožbi nasprotnega udeleženca zoper oba sklepa sodišča prve stopnje neutemeljeni, zato ju je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklepa potrdilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Pritožbeno sodišče stroškov predlagateljice za odgovora na pritožbo ne šteje za potrebne stroške postopka (155. člen ZPP), zato je odločilo, da jih je predlagateljica dolžna sama kriti (165. člen ZPP).