VSRS Sklep I Up 443/2009

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom istega člena zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata RS, Območne enote K. z dne 23. 9. 2008, ki ni ugodil prošnji tožeče stranke za podaljšanje roka za dostavo kreditnih pogodb. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep z odločbo z dne 9. 1. 2009, zavrnila.

2Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na določbo 2. člena in drugega odstavka 5. člena ZUS-1 ter zaključuje, da gre pri izpodbijanem sklepu za sklep procesne narave, ki ne vsebuje vsebinske odločitve o upravni zadevi oziroma za sklep, ki za tožečo stranko ne vzpostavlja kakšne materialne obveznosti in z njim torej ni bilo poseženo v njen pravni položaj.

3Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v njen pravni položaj in o podaljšanju roka za dostavo zahtevane dokumentacije dokončno odločeno. Gre za enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja oblastvene upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Z zavrženjem tožbe je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo pravico do sodnega varstva in enakosti pred zakonom, s čimer so kršene tudi z Ustavo in mednarodnimi akti zajamčene pravice in svoboščine tožeče stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naloži stroške pritožbenega postopka v plačilo toženi stranki.

K I. točki izreka:

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. To odločitev bo vsebovala upravna odločba o inšpekcijskem ukrepu v zvezi z nadzorom na področju potrošniškega kreditiranja. Akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, tak pa je tudi izpodbijani sklep, pa so predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep o zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka za dostavo določenih listin med takšne sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo tožeče stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Enako stališče glede procesnih odločitev v upravnem postopku je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v drugih zadevah, na primer v I Up 362/2007, I Up 404/2007 in I Up 470/2008.

6Ker pritožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

7Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).