VSRS Sodba X Ips 1551/2006

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino (revidentkino) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 5. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi revidentkine pritožbe odpravila odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 7. 12. 2004 in odločila, da je revidentka namesto zneska 522.288,00 SIT dolžna plačati 471.744,00 SIT nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora na tam navedeni transakcijski račun.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Tožena stranka je pravilno uporabila določbo 157. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 ter določbe Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Ur. l. RS, št. 52/93 in 57/94, v nadaljevanju Uredba).

3Tožnica kot revidentka v reviziji (prej pritožbi) navaja, da ne gre za črno gradnjo, temveč za napako naivnega in neukega človeka. Denarja za plačilo naloženega zneska nima. Pri objektu gre v resnici za kontejner, ki ga je že umaknila. Kršene so temeljne človekove pravice. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

4Tožena stranka odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni podala.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Da je prišlo do uzurpacije in degradacije prostora, s tem, ko je tožnica na zemljišču parc. št. 15 k. o. ... postavila kovinski objekt tlorisnih dimenzij 8 m x 3,2 m in višine cca 3 m z dvokapno streho s smerjo slemena V – Z, je bilo ugotovljeno z odločbo Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo z dne 16. 11. 2004 v zvezi z odločbo obeh upravnih organov z dne 7. 12. 2004 in 5. 5. 2005.

9Po določbi petega odstavka 157. člena ZGO-1 mora inšpekcijski zavezanec plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi upravne odločbe, ki jo izda pristojni organ po uradni dolžnosti, kadar v postopku izdaje ustreznega upravnega dovoljenja ugotovi določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo z inšpekcijskim ukrepom.

10V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba o odmeri nadomestila izdana po prejemu odločbe o inšpekcijskem ukrepu, tožena stranka pa je v takšnem primeru pri odmeri nadomestila vezana na ugotovljen obseg nedovoljenega posega v prostor, ki je naveden z izrekom inšpekcijskega ukrepa. Za ta poseg je bilo treba nadomestilo odmeriti po določbi 157. člena ZGO-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo ugovore, ki so se nanašali na sam poseg v prostor, saj so se nanašali na dejansko stanje, ugotovljeno z inšpekcijsko odločbo, ki pa ne more biti predmet tega upravnega spora.

11Revidentkini ugovori zaradi višine nadomestila, izračunanega po Uredbi, pa so bili pravilno zavrnjeni zaradi pavšalnosti. Pravilno je bil zavrnjen tudi revidentkin ugovor, da je bil objekt med tem že odstranjen. Okoliščina, da je revidentka že izvršila inšpekcijsko odločbo, tudi po mnenju revizijskega sodišča ne daje podlage za zaključek, da revidentka ni več zavezanka plačila nadomestila. ZGO-1 namreč ne določa, da bi v primeru, ko je nadomestilo odmerjeno, nedovoljen poseg pa kasneje odstranjen, obveznost plačila nadomestila prenehala.

12Kot je bilo že pojasnjeno, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče tožničinih navedb, s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (o vrsti posega), ni presojalo.

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.