VSRS Sodba X Ips 1215/2005

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 9. 2003. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Davčnega urada Koper, z dne 18. 12. 2002, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se tožniku po uradni dolžnosti obnovi postopek odmere dohodnine za leto 1997, končan z odločbo z dne 26. 8. 1998, in za leto 1999, končan z odločbo z dne 25. 8. 2000. Glede na novo ugotovljene dohodke, ki izvirajo iz ugotovitvenega zapisnika z dne 3. 12. 2002, ki ga je izdal Posebni davčni urad Ljubljana, naj se na novo ugotovi davčna osnova in se zavezancu izda nova odmerna odločba za leto 1997 in 1999.

2V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih organov v izdanih upravnih aktih in dodaja, da je organ, pristojen za obnovo postopka po določbi 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP in 5. člena ZUP v zvezi z 9. členom Zakona o davčni službi - ZDS davčni urad, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, ter da rok za obnovo teče od dneva, ko je nova dejstva in nove dokaze mogel navesti ali uporabiti davčni urad, pristojen za obnovo postopka.

3Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da je bila obnova postopka uvedena prepozno in meni, da je potrebno v vsakem konkretnem primeru nesporno ugotoviti dan, ko je bil davčni organ seznanjen z novimi dejstvi in novimi dokazi. Trdi, da je nezakonito, da je subjektivni rok odvisen od notranjih organizacijskih razmerij in aktivnosti davčnega organa, ter da je nujno, da se davčni urad šteje kot enoten organ znotraj Davčne uprave v smislu določanja trenutka seznanjenosti davčnega urada z novimi dejstvi in novimi dokazi. Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške postopka.

4Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje za pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je Vrhovno sodišče opravilo preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leti 1997 in 1999 napovedal manj dohodkov kot naj bi jih v navedenih letih dejansko prejel. Ker bi napoved teh prejemkov (posojila v letu 1997 in obresti na posojila v letu 1999) mogla pripeljati do drugačne odmere dohodnine za omenjeni leti, če bi bila znana in upoštevana v prejšnjih postopkih, je bila uvedba obnove postopka po uradni dolžnosti v obravnavani zadevi tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljena.

9Davčni postopek inšpekcijskega nadzora se konča z izdajo zapisnika, zato bi bila odločitev davčnega organa brez sestave zapisnika preuranjena. Davčni organ, ki je pristojen za obnovo postopka odmere dohodnine, je namreč šele takrat, ko mu je bil omogočen vpogled v že omenjeni inšpekcijski zapisnik (zapisnik z dne 3. 12. 2002) na pravno relevanten način zvedel za nova dejstva in dokaze, ki so oziroma kot so vsebovani v omenjenem zapisniku in ki bi lahko, če se v obnovljenem postopku dokaže njihova utemeljenost, pripeljali do drugačne odmere dohodnine za tožnika za leti 1997 in 1999. Subjektivni rok za uvedbo obnove postopka odmere dohodnine tožniku je lahko pričel teči šele z dnem izdaje inšpekcijskega zapisnika z dne 3. 12. 2002 oziroma njegovega prejema. Ker je bil prvostopni sklep o obnovi odmernega postopka dohodnine za leti 1997 in 1999 izdan 18. 12. 2002, tožniku pa vročen 24. 12. 2002, je bila torej glede na datum izdaje inšpekcijskega zapisnika obnova postopka uvedena pravočasno znotraj enomesečnega subjektivnega roka, ki glede na določbo drugega odstavka 263. člena ZUP velja za organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Takšno stališče predstavlja že ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr.: sodba X Ips 57/2004 z dne 5. 2. 2009, sodba I Up 189/2003 z dne 17. 1. 2006 in druge).

10Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor tožeče stranke, da je subjektivni rok odvisen od notranjih organizacijskih razmerij. 30-dnevni subjektivni rok za organ, ki po uradni dolžnosti uvede obnovo postopka, začne teči z dnem, ko organ, ki je o obnovi postopka stvarno in krajevno pristojen odločati, izve za obnovitveni razlog. V primeru davčnih uradov kot organizacijskih enot Davčne uprave RS z zakonsko določeno krajevno pristojnostjo, je to takrat, ko krajevno pristojni davčni urad izve za obnovitveni razlog, ne pa takrat, ko za obnovitveni razlog izve drug davčni urad oziroma Davčna uprava RS. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi I Up 536/2003 z dne 21. 9. 2004.

11Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

12Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).