VSL sodba I Cpg 1090/2008

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožečih strank, s katerim sta v posledici zatrjevane kršitve modela, vpisanega pod št. št. 9260030 pri Uradu RS za intelektualno lastnino, od tožene stranke zahtevali:

- prepoved vsakršne nadaljnje izdelave in dajanja v promet varnostne obcestne ograje v obliki kot je zasnovana s citiranim modelom,

- odstranitev varnostne obcestne ograje na odseku T – B, ki predstavlja predmet kršitve modela,

- plačilo prvotožeči stranki zneska 10.973,48 EUR in drugotožeči stranki zneska 3.657,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje,

- objavo sodbe na svoje stroške v javnih glasilih.

Prvostopenjsko sodišče je v posledici zavrnitve tožbenega zahtevka tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v višini 1.429,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta v pritožbenem roku pritožbo vložili obe tožeči stranki, sklicujoč se na vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkovne baze Agencije RS za javnopravne evidence in storitve je razvidno, da je bil nad toženo stranko z dnem 25.4.2008 začet stečajni postopek, kar v skladu s 4. točko 1. odst. 205. člena ZPP pomeni prekinitev pravdnega postopka. Ker pa je prekinitev postopka nastopila po koncu glavne obravnave in po vložitvi pritožbe s strani tožeče stranke, ob smiselni uporabi 2. odst. 207. člena ZPP ni ovir za odločanje pritožbenega sodišča o utemeljenosti pritožbe. Prvostopenjsko sodišče pa bo moralo to okoliščino upoštevati in postopati v smislu 1. odst. 208. člena ZPP pred vročitvijo te sodbe pravdnima strankama.

Ker je bila izpodbijana sodba izdana še pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08), je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 130. člena ZPP-D pri odločanju o utemeljenosti pritožbe uporabilo določila ZPP, veljavna v času pred uveljavitvijo ZPP-D.

Neutemeljena je pritožba v delu, s katerim izpodbija utemeljitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve tožbenega zahtevka, v kolikor se nanaša na prvo tožečo stranko. Tožeči stranki sta tožbeni zahtevek utemeljevali na kršitvi modela drugotožeče stranke, katerega ima registriranega pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 9260030. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v korist prvotožeče stranke zavrnilo na podlagi ugotovitve, da prvotožeča stranka ni izkazala, da bi bile nanj z izključno licenco prenesene pravice iz modela na katerega se sklicujeta tožeči stranki. Iz utemeljitve prvostopenjskega sodišča je zato razbrati, da prvotožeča stranka ni izkazala materialnopravnega upravičenja za uveljavljanje tožbenega zahtevka. Ker pritožnika v pritožbi ne izpodbijata tega dela dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, se tako že iz tega razloga izkaže kot neutemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na prvotožečo stranko, saj ni uspela izkazati materialnopravnih upravičenj za uveljavljaje tovrstnega zahtevka (glej točka C 120. a člena Zakona o industrijski lastnini – ZIL-1-UPB3).

Ker se nadaljnji okvir vsebinske presoje izpodbijane sodbe nanaša zgolj na utemeljenost tožbenega zahtevka drugotožene stranke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se nadaljnja uporaba termina tožeča stranka v tej obrazložitvi nanaša na drugotožečo stranko.

Opredelitev pravnega okvira tožbenega zahtevka tožeče stranke:

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na 121. členu ZIL-1 in se pri tem sklicevala na svoja upravičenja, ki izhajajo iz priznanega modela št. 9260030 ter zatrjevala dejanski stan kršitve modela v smislu 37. člena ZIL-1. Tožeča stranka je s tožbo torej uveljavljala kršitev izključnosti modela. Tretja oseba lahko učinku izključnosti pravice nasprotuje samo s posegom v pravico samo, kar ji omogoča ničnostna ali izpodbojna tožba (113. in 115. člen ZIL-1). V obeh primerih gre za tožbi, ki imata oblikovalno naravo, saj v primeru uspeha sodišče s sodbo poseže v samo pravico nosilca. Po drugi strani pa to pomeni, da tretja oseba v postopku, v katerem nosilec pravice uveljavlja izključnost pravice (tožba zaradi kršitve pravic po 121. členu ZIL-1), ne more uspeti zgolj z ugovori glede dejstev, ki bi bili lahko podlaga ničnostnega zahtevka. Edini ugovor izven okvira vprašanja obstoja kršitve pravice v smislu 2. odst. 37. člena ZIL-1, s katerim bi tretja oseba lahko uspela, je ugovor poprejšnje uporabe modela iz 4. odst. 37. člena ZIL-1. Ker tožena stranka zoper tožečo stranko (s samostojno tožbo ali nasprotno tožbo v tej pravdi), ni uveljavljala ničnostnih ali izpodbojnih zahtevkov, so za odločitev v tej pravdi neodločilne okoliščine, ki bi bile lahko podlaga tovrstnim zahtevkom (npr. vprašanje novosti, videza izdelka ali individualne narave videza, ki je predmet zaščite z modelom). Upoštevanje tovrstnih ugovorov bi namreč pomenilo izvotlitev same pravice, ne da bi sodišče s sodbo v samo pravico z oblikovalnim učinkom sploh poseglo. Ob teh predpostavkah se sodišču prve stopnje v okviru obravnavanja utemeljenosti tožbenega zahtevka na kršitev modela ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je podana novost in indivudualna narava videza izdelka, ki ga je tožeča stranka zaščitila z modelom. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je zato ključen odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka z izdelkom, ki ga je po njenem naročilu izdelal njen podizvajalec, posegla v zaščiten okvir modela v smislu 2. odst. 37. člena ZIL-1.

Vpliv časovne komponente glede opredelitve vsebine pravice, ki je podlaga tožbenemu zahtevku:

Tožeča stranka je model kot pravico pridobila v letu 1996, to je v času veljavnosti ZIL (Ur. l. RS, št. 13/92 in 27/93). Do zatrjevane kršitve modela naj bi prišlo po uveljavitvi ZIL-1 (Ur. l. RS, št. 45/2001). Glede na 2. odst. 136. člena in 3. odst. 138. člena ZIL-1, je prvostopenjsko sodišče pravilno presojalo zatrjevano kršitev modela, upoštevaje določila ZIIL-1.

Predmet zaščite z modelom je videz izdelka, ki je definiran s posameznimi oblikovnimi značilnostmi, ki jih ZIL-1 primeroma našteva v 2. odst. 33. člena. Videz izdelka, ki je predmet zaščite, je torej lahko opredeljen z večimi oblikovnimi značilnostmi, pri čemer pa predmet zaščite niso posamezne oblikovne značilnosti, temveč individualna narava, ki se kaže v celotnem vtisu, ki ga naredi videz izdelka na seznanjenega uporabnika. Ta kriterij individualne narave videza, je opredeljen tudi pri presoji obsega varstva modela v primeru zatrjevane kršitve modela (2. odst. 37. člena ZIL-1). To pa pomeni, da za kršitev modela še ne zadostuje skladnost posameznih oblikovnih značilnosti med videzom izdelka, ki je zaščiten z modelom, in videzom izdelka, ki naj bi predstavljal kršitev modela. Odločilen je celotni vtis videza izdelka, to je ali razlikovalni elementi novega izdelka delujejo na uporabnika tako, da dajejo novemu izdelku novo individualno naravo videza.

Glede razlikovanja med funkcionalnimi in nefunkcionalnimi oblikovnimi značilnostmi:

Pritožbeno sodišče se strinja z izhodiščem izvedenca, ki ga je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče, da tiste oblikovne karakteristike, ki imajo uporabno funkcijo in brez katerih bi predmet, izdelan po modelu, ne mogel izpolnjevati svoje funkcije (funkcionalne oblikovne karakteristike), ne morejo biti opredelilni element videza, ki je predmet zaščite z modelom. Strinjati se je tudi z izvedencem, da niso del zaščite modela tehnične karakteristike, ki pogojujejo funkcijo izdelka. Pri cestni ograji torej ne morejo biti predmet zaščite tehnične rešitve, če so te pogojene s funkcijo. Te so lahko definirane s tehničnimi in varnostnimi standardi (npr. višina ograje, nosilnost in podobno). V konkretnem primeru modela zato ne opredeljuje tehnična rešitev odmika vodoravnega dela ograje od tal z uporabo pokončnikov (kovinskih elementov ob vznožju stebričev) in izvedba sidranja v tla. Ker predmet zaščite z modelom ne more biti zaščita samih tehničnih funkcij, tudi morebitnega opisa teh funkcij oziroma konstrukcijskih rešitev v opisu modela ni mogoče šteti kot opredelilni element same pravice, saj je ta opredeljena zgolj z oblikovnimi značilnostmi, ki se kažejo v videzu izdelka. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno izhodišče izvedenca, ko je kot funkcionalno značilnost upošteval tudi oblikovno izvedbo te tehnične funkcije kadar naj bi ponujena rešitev v modelu predstavljala najučinkovitejšo ali najenostavnejšo tehnično rešitev (npr. pravokotna oblika pokončnika oziroma izvedba stebričev v obliki s štirikotnim prečnim presekom). Po tej logiki bi namreč pomenilo, da videz izdelka, ki izhaja iz najenostavnejših tehničnih rešitev, ne more biti predmet zaščite z modelom. Za takšno stališče ni najti podlage v 2. odst. 36. člena ZIL-1, na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče. Zato je pritrditi stališču pritožnika, da je oblikovna značilnost pogojena s tehnično funkcijo samo v tistem primeru, ko tehnične značilnosti ne dopuščajo odmika od določene oblikovne izvedbe. Sam izvedenec navaja primer oblikovne izvedbe listnate vzmeti pri železniškem vagonu, ki je v sredini odebeljena, ob koncih pa stanjšana. V takem primeru tehnična karakteristika izdelka ne dopušča oblikovalske svobode. Če pa tehnična rešitev dopušča več možnosti oblikovne izvedbe, ni mogoče trditi, da je tista oblika, ki je najenostavnejša ali najlažje izvedljiva, že zaradi tega izvzeta iz morebitnega varstva.

Glede oblikovnih značilnosti izdelka tožene stranke, ki se razlikujejo od modela:

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je podana razlika med primerjanima videzoma modela in izdelka tožene stranke v oblikovni značilnosti, ki izhaja iz načina izvedbe vpetja horizontalnega elementa ograje na vertikalni stebrič. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu povzelo opis te oblikovne značilnosti modela, ki je sestavni del odločbe o priznanju modela, ki opredeljuje, „da je na vrhu stebričev v horizontalni smeri potekajoča lata oblikovana s pravokotnim prečnim presekom tako, da je delno ugreznjena v čelno ploskev stebričev“. Kot je pravilno ugotovil izvedenec v izvedenskem mnenju, pa je podano neskladje med opisom navedene oblikovne značilnosti in priloženo skico (priloga A8), ki je prav tako sestavni del odločbe o priznanju modela. Če je opis razumeti tako, da je spoj izveden na način, da je vertikalni stebrič delno zarezan in je v tem delu nanj fiksiran nezarezan vodoravni element, je iz priložene skice jasno razvidno, da je prikazana izvedba, po kateri je zarezan vodoraven element in je v tem delu vanj ugreznjen vertikalni stebrič Pri tem je zmotna ugotovitev izvedenca, da je na skici delno ugreznjena lata, delno pa stebrič na lato. Iz skice je jasno razvidno, da poteka navpična linija stebriča od spodnjega vogala do zgornje vogala, ki se zaključi v zarezanem delu late. Tožeča stranka je torej prikazala vpetje, pri katerem je deloma zarezana le vodoravna lata in ne tudi stebrič. Zaradi jasne razmejitve meja varstva modela je potrebno oblikovne značilnosti, ki opredelujejo videz, ki je zaščiten z modelom, razumeti enoznačno. V skladu s 3. odst. 138. člena ZIL-1 je potrebno tudi model tožeče stranke, ki je bil priznan pred uveljavitvijo ZIL-1, razumeti v okviru opredelitve modela kot pravice po določbah ZIL-1. Glede na to, da ZIL-1, kot opredelitveni način prikaza oblikovnih značilnosti modela predvideva fotografijo ali grafični prikaz videza izdelka (3. odst. 95. člena ZIL-1), je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno šteti, da je pri modelu tožeče stranke ta oblikovna značilnost izvedbe vpetja horizontalnega in vertikalnega elementa ograje opredeljena s priloženo skico, ki je sestavni del odločbe o priznanju modela.

Tako se izkaže, da je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da pri izvedbi cestne ograje tožene stranke vodoravna lata s pravokotnim prečnim presekom sploh ni ugreznjena, oziroma je ugreznjena le na enem vogalu. Iz priloženih fotografij (priloge A15 do A17) je jasno razvidno, da je izvedba spoja izvedena na način, da se ravnini poteka vodoravnega in vertikalnega elementa ograje delno prekrivata, pri čemer pa vodoravni element ni zarezan, temveč je ustrezno zarezan le vertikalni element. Ta razlika je najbolj jasno razvidna iz priloženih fotografij v prilogi A17, iz katerih je razvidno, da je širina vertikalnega stebriča ob vznožju širša od širine stebriča na vrhnjem delu ob spoju s horizontalnim elementom ograje.

Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja glede oblikovne izvedbe ograje tožene stranke je razvidno, da se izvedba načina vpetja tožene stranke razlikuje od modela , saj skica modela prikazuje izvedbo z delnim naleganjem vertikalnega stebriča v zarezan horizontalni element, izdelek tožene stranke pa je izveden z naleganjem horizontalnega elementa na delno zarezan vertikalni element. Drugih razlikovalnih elementov med modelom in izdelkom tožeče stranke ni niti zatrjevala tožena stranka, niti jih ni ugotovilo sodišče prve stopnje.

Opredelitev seznanjenega uporabnika:

Neutemeljen je pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da je napačno opredelilo pravni standard seznanjenega uporabnika, v okviru katerega je presojalo učinek razlik v oblikovnih značilnostih videza obeh izdelkov. Kot seznanjenega uporabnika je potrebno šteti potencialnega kupca, na katerega meri imetnik pravice iz modela na ta način, da s svojim estetskim in vizuelnim učinkom vtisne v spomin videz izdelka in na ta način nanj deluje v smeri odločitve o nakupu tovrstnega izdelka. V tem je tudi ekonomska funkcija modela kot pravice. Kot seznanjenega uporabnika, pa je potrebno šteti tistega potencialnega kupca, ki se po eni strani zaveda namembnosti posameznega izdelka, hkrati pa je sposoben zaznati distinktivni učinek posameznih oblikovnih značilnosti na videz izdelka. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče kot seznanjenega uporabnika pravilno upoštevalo upravljalce cest ali investitorje kot potencialne kupce tovrstnih izdelkov. Pri teh uporabnikih se predpostavlja, da so seznanjeni s ponudbo tovrstnih izdelkov na trgu, kakor tudi, da zaznavajo razlikovalne učinke oblikovnih značilnosti posameznih izdelkov.

Ovrednotenje razlik v oblikovnih značilnostih primerjanih videzov izdelka:

Vprašanje pravilnega ovrednotenja učinkov ugotovljenih razlik med oblikovnimi značilnostmi obeh videzov izdelka predstavlja sumbsumcijo ugotovljenega dejanskega stanja na pravno normo iz 2. odst. 37. člena ZIL-1. Pravilnost takšnega sklepanja pa sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri tem sklepanju potrebno izhajati iz naslednjih izhodišč:

- vsaka ugotovljena razlika med primerjanima videzoma še ne pomeni, da ima nov videz individualno naravo, četudi je razlika opazna,

- predmet zaščite z modelom niso tehnološki postopki, niti konstrukcijske rešitve same po sebi, saj je varovan le zunanji videz izdelka; drugačna konstrukcijska rešitev bo pomenila, da je nov izdelek izven obsega varstva modela le v primeru, če se bodo te razlike odražale v drugačnem celotnem vtisu videza izdelka na uporabnika.

Kakšen je torej vpliv drugačne tehnične izvedbe spoja na celoten vtis videza izdelka? Tehnična izvedba, kot je opredeljena v skici modela, se na videzu ograje manifestira tako, da se ravnini vertikalnega stebriča in vodoravnega elementa deloma prekrivata. Glede na to, da ni trditev, da bi bil tak delni zamik pogojen s tehnično funkcijo (npr. z oblikovno predpisanim standardom), je predpostavljati, da je oblikovalcu dopuščena izvedba od variante, ko se oba elementa v spoju zgolj dotikata (v tem primeru liniji elementov potekata vsaka v svoji ravnini), do variante, ko sta oba elementa spojena v isto varnino. Med skrajnima variantama so možne izvedbe z različno stopnjo prekrivanja elementov, ki so tehnično izvedljive z delno zarezo enega ali drugega elementa ali pa ustrezno manjšo zarezo obeh elementov. Pri obeh izvedbah ograje je skupno delno prekrivanje v linijah vertikalnega in horizontalnega elementa. Razlika v tehnični izvedbi spoja pa je razvidna na zgornji površini ograje, saj izvedba po skici modela tožeče stranke izkazuje, da so vertikalni stebriči homogeni, medtem ko je vodoravni element z zgornje strani delno prekinjen z zarezami utorov ob spojih s stebriči. Pri izvedbi tožene stranke pa izvedba izkazuje homogenost in s tem kompaktnost vodoravnega elementa ograje v njeni celotni dolžini. Ob tem, da je ta razlikovalni element opazen na najbolj vidnem zgornjem delu ograje, je ta oblikovna karakteristika nedvomno razvidna že s strani vsakega mimoidočega ali s perspektive mimovozečega voznika. Gledano s strani potencialnega investitorja, pa navedena oblikovna značilnost nedvomno ustvarja drugačen celotni vtis videza ograje, ne glede na siceršnje ujemanje glede preostalih oblikovnih značilnosti zaščitenega modela. Ker navedeni razlikovalni element izkazuje drugačno individualno naravo videza izdelka, kot je predmet zaščite modela tožeče stranke, ni podana očitana kršitev modela kot jo zatrjuje tožeča stranka v tožbi.

Ob upoštevanju teh materialnopravnih razlogov, se izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo uveljavljane tožbene zahtevke v posledici zatrjevane kršitve modela tožeče stranke. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP. Ugotovljena dejstva prvostopenjskega sodišča oziroma, dejstva izhajajo iz predloženih dokaznih listin, tako predstavljajo zadostno oporo za preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe. Glede na obrazložene materialnopravne razloge pa se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do drugih pritožbenih navedb, s katerimi se izpodbija druge ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, ki pa ne morejo biti odločilni za odločitev pritožbenega sodišča.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.