VSL sodba I Cpg 129/2010

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 22.312,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2007 do plačila, v roku 15 dni in da ji je v istem roku dolžna povrniti tudi stroške pravdnega postopka v višini 2.706,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti tudi pritožbene stroške v višini 867,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala v posledici nepravilne izpolnitve pogodbe. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.032,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka prvostopnemu sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar se edini konkretni očitek, ki ga je v precej obsežni pritožbi mogoče subsumirati pod navedeni pritožbeni razlog, nanaša na ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka plinsko olje, ki ga je kupila od tožene stranke, sprostila v promet v Republiki Sloveniji. Navedeno dejstvo (ki je res napačno, saj je plinsko olje sprostil v uporabo v Republiki Sloveniji njegov uvoznik) pa za presojo poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki je predmet tega postopka, ni relevantno.

Bistvene dejanske okoliščine primera med strankama pravzaprav niso bile sporne. Tožeča stranka je v maju 2005 kupila od tožene stranke plinsko olje, ki ga je tožena stranka kupila od družbe F. P. d.o.o., ta pa ga je uvozila iz Avstrije. Gre torej za verigo treh zaporednih kupnih pogodb z istim predmetom, ki so bile vse tudi izpolnjene. Tožeča stranka je olje prevzela neposredno pri avstrijskem dobavitelju in ga pripeljala v Slovenijo. Olje je toženi stranki v celoti plačala, ta pa ga je plačala svojemu prodajalcu, družbi F. P. d.o.o. Cena olja je v obeh primerih vključevala tudi trošarino. Vendar pa uvoznica olja družba F.P. d.o.o., ki je imela dovoljenje Carinskega urada Murska Sobota, da sme v režimu odloga plačila trošarine prejemati trošarinske izdelke iz druge države članice EU, trošarine ni plačala, pač pa jo je na podlagi odločbe Carinskega urada Murska Sobota št. Dt 42302-790/2006-12 z dne 31. 5. 2007 plačala tožeča stranka kot solidarna dolžnica za plačilo trošarinskega dolga po citirani odločbi (na podlagi 16. člena Zakona o trošarinah je zavezanec za plačilo trošarine tudi oseba, ki prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v Republiki Sloveniji).

Znesek v carinskem postopku plačane trošarine je tožeča stranka s tožbo uveljavljala od tožene stranke, na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni kršila svoje pogodbene obveznosti, ker ni mogla oz. morala vedeti, da družba F. P. d.o.o. ne plačuje trošarine; da tožena stranka ni imela možnosti tega preveriti niti ni imela vpliva na ravnanje svojega pogodbenega partnerja; in da je storila vse, kar se je od nje lahko zahtevalo v danem primeru in da je v razmerju s tožečo stranko ravnala s primerno skrbnostjo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da so navedeni materialnopravni zaključki prvostopnega sodišča iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, napačni.

239člen OZ določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če dolžnik ne izpolni obveznosti, je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Dolžnik pa je v skladu s 240. členom OZ prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Tožeča stranka je od tožene stranke kupila plinsko olje, cena goriva, ki jo je zanjo plačala, je vključevala tudi trošarino. Tožena stranka je bila torej dolžna tožeči stranki izročiti plinsko olje, za katerega je trošarina plačana, kar pomeni, da se je v razmerju do tožeče stranke zavezala poskrbeti za plačilo trošarine. Te svoje obveznosti ni izpolnila, zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati z zaključkom prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni prekršila svoje pogodbene obveznosti. Kršitev je evidentna in celo tožena stranka sama je ne zanika. Zatrjuje le, da zanjo ni odgovorna.

Krivda po mnenju pritožbenega sodišča ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti, četudi se tako v teoriji kot praksi o tem vprašanju krešejo različna mnenja. 240. člen OZ ne govori o krivdi, pač pa z „okoliščinami, ki jih dolžnik ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti“ določa sfero tveganj, ki bremenijo dolžnika ne glede na njegov subjektiven odnos do kršitve. Teorija tako razlikuje med notranjimi tveganji, ki izvirajo iz sfere pravnega subjekta in jih ta lahko oziroma jih mora obvladovati, ter zunanjimi tveganji, ki so zunaj sfere pravnega subjekta in jih ta ne more in jih tudi ni dolžan obvladovati. Samo zunanja tveganja lahko torej predstavljajo ekskulpacijske razloge v smislu 240. čl. OZ. Četudi vprašanje razmejitve dostikrat ni preprosto, pa sodijo ravnanja pogodbenih partnerjev dolžnika nedvomno med notranja tveganja, t.j. tista, ki jih je dolžnik dolžan sam obvladovati. Preneseno na konkretni primer to pomeni, da tožena stranka rizikov iz poslov, ki jih je sklepala s svojim prodajalcem, ne more prenesti na svojega kupca, pač pa jih mora nositi sama.

Prvostopno sodišče je zato (smiselno) napačno štelo, da vzrok za škodo, ki je nastala tožeči stranki, izvira iz zunanje sfere tveganj tožene stranke. Do pravilne odločitve bi mu pomagala ocena, katera od pravdnih strank tveganje, iz katerega izvira vzrok za škodo, lažje obvladuje, in ne nazadnje, katera od njiju škodo lažje sanira. Ni odveč opozoriti, da je prvostopno sodišče, s tem ko je toženo stranko razbremenilo odgovornosti, tožeči stranki odvzelo tudi (edino) možnost, da nadomesti nastalo škodo in ji s tem odreklo sodno varstvo. Tožeča stranka namreč utemeljeno opozarja, da do družbe F. P. d.o.o. nima zahtevka iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti, pritožbeno sodišče pa k temu dodaja, da ga (zaradi tega, ker je družba F. P. d.o.o. prekršila svojo pogodbeno obveznost do tožene stranke) prav tako nima po pravilih o splošni odškodninski odgovornosti (ni namreč vzročne zveze med kršitvijo pogodbene obveznosti F. P. d.o.o. in tožeči stranki nastalo škodo). Do družbe F. P. d.o.o. ima tožeča stranka le regresni zahtevek na podlagi carinske odločbe, s katerim pa bi bila po pravilih o regresiranju solidarnih obveznosti upravičena le do vračila polovice plačanega zneska (v razmerju do državnih organov sta namreč tako tožeča stranka kot F. P. d.o.o. povsem „enakovredna“ zavezanca za plačilo trošarine).

Iz povedanega je razvidno, da gre pri verigi zaporednih poslov, kot je obravnavani, za takšno medsebojno povezanost in soodvisnost njihovih nosilcev, da v situaciji, ko je škodo povzročil prvi člen v verigi, škoda pa nastala pri zadnjem, pri uveljavljanju pogodbene odgovornosti ni mogoče nikogar preskočiti, četudi vmesnim členom ni kaj posebnega očitati. Zahtevki iz naslova nepravilne izpolnitve (pa naj gre za jamčevalne zahtevke ali škodo) se v takem primeru pač verižijo nazaj po isti poti, kot so se v nasprotni smeri verižile izpolnitve. Odgovornost (zlasti vmesnih členov) za pravilno izpolnitev se v teh primerih pač približuje objektivni.

Zato je razlogovanje prvostopnega sodišča o tem, da tožena stranka ni imela možnosti preveriti, ali njen pogodbeni partner izpolnjuje svoje obveznosti in da na njegova ravnanja ni mogla vplivati, nerelevantno. Tožena stranka ne odgovarja za svojega pogodbenega partnerja zato, ker ji pravo pripisuje dejanske možnosti, da ga nadzoruje ali celo, da mu prepreči konkretno nepošteno ravnanje. Ravnanja njenega pogodbenega partnerja sodijo v njeno sfero odgovornosti zato, ker ga je izbrala, ker ve, kaj lahko pričakuje od njega, ker ga pozna, zato lahko z njim, če se kaj zaplete, probleme tudi rešuje in učinkoviteje odpravlja škodne posledice, ker lahko v primeru nepoštenosti tudi nemudoma reagira in sodelovanje prekine. Nič od tega nima v rokah tretji.

Vsak gospodarski subjekt je torej odgovoren za izbiro svojih poslovnih partnerjev. Niti slaba niti ponesrečena izbira le teh zato ne sodi med „okoliščine, ki jih dolžnik ni mogel ne preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti“. Poleg tega pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je zaključek prvostopnega sodišča o zadostni skrbnosti tožene stranke glede na dejanske okoliščine primera neprepričljiv. Če je sodišče že presojalo skrbnost tožene stranke, bi jo moralo ocenjevati v širšem pomenu; v smeri, ali je bila tožena stranka zadosti skrbna pri izbiri partnerja in ali je zadosti skrbno ovrednotila svoje celotno poslovanje s tem partnerjem, in ne, ali je imela možnost preprečiti konkretno škodno dejanje. Tožeča stranka tako utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je povsem prezrlo izpovedbo direktorja tožene stranke, da direktorja družbe F. P. d.o.o. niti ne pozna, da mu ne ve imena in priimka, da sta se srečala samo enkrat, kar dejansko napotuje na zaključek, da je tožena stranka svojega pogodbenega partnerja izbrala na lepe oči, in da ni preverila ne njegove bonitete ne njegovih referenc.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da so podane tudi ostale predpostavke (poslovne) odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožeči stranki je nastala škoda, ker je trošarino za gorivo, ki jo je že plačala toženi stranki, po odločbi carinskega organa plačala ponovno, do tega pa ne bi prišlo, če bi ji tožena stranka izročila gorivo, za katerega je bila (ali bo) plačana trošarina, kar je bila dolžna po pogodbi.

Ker je tožeča stranka v pravdi uspela, je bilo sodbo treba spremeniti tudi v stroškovnem delu tako, da je tožeča stranka na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini stroškov sestave vlog in pristopov na narok po Odvetniki tarifi in sodnih taks, odmerjenih po specificiranem stroškovniku. Prav tako ji pripadajo pritožbeni stroški v višini sestave pritožbe po Odvetniški tarifi in plačane sodne takse za pritožbo.