VSL sklep I Cp 3593/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe. Ugotovilo je namreč, da nobena od pravdnih strank v roku 4 mesecev od dneva, ko je nastopilo mirovanje postopka, ni predlagala nadaljevanja postopka.

2Tožnik se je pravočasno pritožil zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Poudarja, da je sklep o mirovanju postopka prejel 21.10.2008. Ta datum bi moralo sodišče upoštevati kot začetek mirovanja postopka. Zakonski roki za mirovanje postopka so predpisani zaradi možnosti zlorabe procesnih pravic, vendar tožnik tega namena ni imel. Čeprav so predpisani roki prekluzivni in jih ni mogoče podaljšati, ne morejo začeti teči prej, preden sta stranki seznanjeni z mirovanjem postopka. Tožnikov predlog za nadaljevanje postopka zato ni bil prepozen.

3Pritožba ni utemeljena.

4Kot izhaja iz spisa, je mirovanje postopka v tej pravdni zadevi nastopilo 28.9.2008, potem ko sta obe pravdni stranki predlagali sodišču, naj postopek miruje. Sklep, s katerim je sodišče njunemu predlogu ugodilo, je tožnik res prejel šele 21.10.2008, vendar v tem primeru vročitev sklepa ni imela nikakršnega vpliva na začetek in potek mirovanja postopka. Če se obe stranki sporazumeta, naj postopek miruje, se po 209. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB-3, 45/08 in 57/09) mirovanje postopka začne z dnem, ko stranki to naznanita sodišču. Enako je bilo predpisano v 2. odstavku 209. člena ZPP, ki je veljal v času izdaje sklepa o mirovanju postopka. Na dan nastanka mirovanja pa zakon veže tudi rok za predlaganje nadaljevanja postopka. V skladu z 2. in 3. odstavkom 210. člena ZPP lahko tako stranki predlagata nadaljevanje postopka najprej v treh mesecih in najpozneje v štirih mesecih od dneva, ko je nastalo mirovanje postopka, sicer se šteje, da je tožba umaknjena.

5Bistveno je torej, kdaj sta se stranki sporazumeli o mirovanju postopka in to naznanili sodišču oziroma kdaj je po sklepu sodišča nastopilo mirovanje postopka, ne pa, kdaj je bil sklep o tem vročen strankama. Drugačno pritožbeno stališče je očitno materialnopravno zmotno. Ker je tožnik predlagal nadaljevanje postopka šele 12.2.2009, ko je od nastanka mirovanja postopka že minilo več kot štiri mesece, je sodišče prve stopnje njegov predlog utemeljeno ocenilo kot prepozen in postopek ustavilo.

6Pritožbeno sklicevanje na komentar ZPP je odveč. Tožnik je brez dvoma vedel za mirovanje postopka, saj ga je skupaj s tožencem sam predlagal sodišču. Sklep o mirovanju mu je bil pravilno vročen, v sklepu pa je bil tudi poučen o pravnih posledicah mirovanja in o pogojih za nadaljevanje postopka. Tožnikov pravni položaj je torej bistveno drugačen od primera, ko stranka ne ve za mirovanje postopka, ker ji sklep ni bil pravilno vročen. Nobenega dvoma tudi ni, da se rok treh oziroma štirih mesecev računa po pravilih iz 3. in 4. odstavka 111. člena ZPP. To pa ne pomeni, da začne rok za predlaganje nadaljevanja postopka teči od vročitve sklepa o mirovanju. Trenutek, ko rok začne teči, se ne ravna vedno po dnevu vročitve sodne odločbe, ampak lahko po 2. odstavku 111. člena ZPP začetek teka roka sproži tudi kakšen drug dogodek, od katerega je treba šteti rok. V obravnavanem primeru je to dan, ko sta stranki naznanili sodišču, da sta se sporazumeli o mirovanju postopka.

7Potemtakem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih in materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.