VSL sodba II Cp 598/2010

Zatrjevana tožnikova posest ni v nasprotju z dejstvom, da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vpisan toženec. Res se sicer domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v ZK, vendar ravno to domnevo tožnik izpodbija s tožbo. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč s priposestvovanjem pridobi na izviren način in po samem zakonu, vpis v ZK pa je le deklaratorne narave.
tekst :
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

O b r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 1144/2 – pašnik v izmeri 5270 m2, parc. št. 1144/1 – njiva v izmeri 15412 m2 in parc. št. 1141/4 – pašnik v izmeri 1570 m2, vpisanih v vl. št. 34 k.o. V., katerih zemljiškoknjižni lastnik je toženec. Tožnikov zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis njegove lastninske pravice pa je zavrnilo.

Toženec se je pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe zaradi nesklepčnosti tožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da za izdajo zamudne sodbe ni bilo zakonskih pogojev. Tožnikove navedbe v tožbi so kontradiktorne in iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Toženec je pričakoval, da bo sodišče ugotovilo nesklepčnost tožbe, zato tudi ni odgovoril na tožbo. Ta je naravnost smešna. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, na katerega se sklicuje, jasno izhaja, da je toženec lastnik spornih parcel, predlagane priče R. S. pa sodišče ni zaslišalo. Sodbo je oprlo na tožnikovo neresnično trditev, da je v dobri veri užival sporne nepremičnine 35 let. Nasprotno lahko potrdijo vaščani R. in še marsikdo drug. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zavrniti tožbeni zahtevek.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, vendar prepozno. Pritožbo je prejel 21.1.2010, odgovor pa je vložil šele 17.2.2010, torej po izteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3, 45/08, 57/09 in 12/10). Sodišče druge stopnje ga zato pri odločanju o pritožbi skladno z 2. odstavkom istega člena ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Zamudna sodba, s katero sodišče brez obravnavanja ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, temelji na domnevi, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava tožnikove dejanske navedbe v tožbi. Zamudne sodbe zato po 2. odstavku 338. člena ZPP ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da toženec v pritožbi ne more več ugovarjati, da tožbene trditve, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe, niso resnične.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožba ni sklepčna. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja prav takšna pravna posledica, kot jo uveljavlja tožnik. Ta naj bi sporne nepremičnine skupaj s svojimi pravnimi predniki že več kot 35 let užival v prepričanju, da so njegova last. Potemtakem je tožnik s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah že po prejšnjem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem je v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZTLR namreč zadoščala 20-letna dobroverna posest.

Katere tožbene navedbe naj bi bile kontradiktorne, toženec v pritožbi ni pojasnil. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi in je drugačna pritožbena trditev brez podlage. Sodišče pred izdajo zamudne sodbe ni bilo dolžno zaslišati predlagane priče in tudi tožnik njene pisne izjave ni bil dolžan priložiti tožbi, kot si zmotno razlaga toženec. Sodišče namreč izda zamudno sodbo brez obravnavanja. Zatrjevana tožnikova posest ni v opreki z dejstvom, da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vpisan toženec. Res se po 1. odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, vendar ravno to domnevo tožnik izpodbija s tožbo. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč s priposestvovanjem pridobi na izviren način in po samem zakonu, vpis tako pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave.

Domnevnega nasprotja med dejstvi in dokazi, kot ga poskuša prikazati pritožba, torej v obravnavanem primeru ni. Ker so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji, je bilo brez podlage toženčevo pričakovanje, na katerega se sklicuje v pritožbi, da bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnilo, če že ne zavrglo tožbo.

V postopku na prvi stopnji je bilo torej pravilno uporabljeno materialno pravo. Zatrjevanih procesnih kršitev ni bilo, prav tako ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Toženčevo pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.